V mesecu juniju po Sloveniji poteka veliko prireditev v spomin na dogodke ob 30. obletnici samostojne Slovenije. Spominjamo se dogodkov, povezanih z osamosvojitvijo Slovenije, predvsem pa desetdnevne vojne, v kateri so pripadniki TO in Milice, ob vsestranski pomoči civilne obrambe in tako rekoč vsega prebivalstva, uspeli zmagati. O teh prelomnih in zgodovinsko zelo pomembnih dogodkih je svoje misli strnil Srečko Cehnar, podpolkovnik v pokoju, diplomirani ekonomist in vojni veteran. Bil je poveljnik enot Teritorialne obrambe pri obrambi Šentilja. Sicer pa prihaja iz Jarenine, pred dnevi je postal častni občan občine Pesnica.

Srečko Cehnar

Procesi osamosvajanja so se začeli mnogo prej, organizirano pa po volitvah v letu 1990

23. decembra 1990 smo z veliko večino izglasovali, da želimo živeti v samostojni in demokratični državi. 25. junija 1991 je takratna republiška skupščina sprejela odločitev o samostojni Sloveniji. Takratno zvezno vodstvo Jugoslavije in Jugoslovanske armade (JA) se s tem nista strinjali. Slovenijo so hoteli prisiliti k preklicu razglašene samostojne države. Znašli smo se sredi vojne.

Na našem koncu štejemo za začetek agresije JA izhod oklepnih enot iz vojašnic v dopoldanskem času 27. junija.

“Danes nam je poznano, da so enote JA začele izvajati svoje naloge že 26. junija, ko je bila samostojnost svečano razglašena. O tem ta dan nismo dobili niti informacije po liniji vodenja in poveljevanja iz Ljubljane, kaj šele kakšen ukaz. Na našem koncu štejemo za začetek agresije JA izhod oklepnih enot iz vojašnic v dopoldanskem času 27. junija,“ pojasni Cehnar in doda: “Tako se je ob 9. uri iz Vojašnice Franca Rozmana Staneta (sedanje generala Maistra) v Mariboru skozi barikado prebila tankovska četa sestave 10 tankov in poveljniškega bojnega vozila. Namenjeni so bili proti mejnemu prehodu Šentilj, da bi skupaj z enotami JA, ki so že bile na meji, mejni prehod zasedli.”

Mednarodni mejni prehod Šentilj je bil takrat za JA najpomembnejši cilj

Mednarodni mejni prehod Šentilj je bil v bivši skupni državi najpomembnejši, z največjim deležem potniškega in tovornega prometa. Zato je bil najpomembnejši cilj za takratno vodstvo skupne države in JA. “Ker smo v TO in Milici imeli malo protioklepnega orožja, je bila tankovska četa največja grožnja pri obrambi MP Šentilj. Prvič je bila tankovska četa odločilno zaustavljena na mostu čez reko Pesnico v Pesnici za 21 ur. Ker je do Šentilja samo 20 kilometrov, so v mariborskem korpusu ocenjevali, da bodo na cilju že do 12.00. Kako so se ušteli.”

Barikada na mostu čez reko Pesnico je bila sestavljena iz gradbene mehanizacije in tovornjakov

Barikada Pesnica po preboju tankovske čete JLA (fotografija neznanega avtorja)

Cehnar nadaljuje, da so vse barikade od takratne Vojašnice Franca Rozmana Staneta skozi Maribor in še na obvoznici nasproti Veterinarske ambulante zagotovile potreben čas, da so barikado na mostu čez reko Pesnico lahko dovolj okrepili. “Barikada je bila načrtovana že v projektu Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ) jeseni 1990 v takratnem Občinskem štabu za teritorialno obrambo (OŠTO) Pesnica. Zato je bila del načrtovanih aktivnosti civilne obrambe za oviranje premikov enot JA ob agresiji. Postavitev barikade so realizirali miličniki in delavci Cestnega podjetja (CP) Maribor. Sestavljena je bila iz gradbene mehanizacije cestnega podjetja in tovornjakov v tranzitu. Po zaustavitvi pred njo ob 10.00 so kolono blokirali tudi od zadaj.”

Medtem so delavci CP in hrabri občani povezali preostala vozila v barikadi z verigami in jeklenimi vrvmi, spustili so tudi zrak iz pnevmatik tovornih vozil. Ker so bila vozila v barikadi med seboj povezana, jih s tanki niso mogli več odriniti.

Pripadniki tankovske čete so ob 11.50 dobili ukaz nadrejenega, da se prebijejo. S pomočjo tanka so iz barikade potegnili in odrinili tovorno vozilo in delovni stroj, ki sta po nasipu zdrsnila na njivo. “Medtem so delavci CP in hrabri občani povezali preostala vozila v barikadi z verigami in jeklenimi vrvmi, spustili so tudi zrak iz pnevmatik tovornih vozil. Ker so bila vozila v barikadi med seboj povezana, jih s tanki niso mogli več odriniti. Prišlo je do prvih pogajanj med miličniki in poveljujočim tankovske čete. Pri poskusih odstranjevanja ovir so miličniki zagrozili z uporabo strelnega orožja. Ob 14.20 so iz tankovske čete pobegnili prvi trije pripadniki, od tega dva Slovenca. Ob 16.20 so ponovno začeli prebijati barikado. Ob 17. uri so v barikado izstrelili tri granate. Ta je začela goreti in je gorela dobrih 11 ur. Občani so se pred tem umaknili. Ob 17.30 je manjša enota TO izstrelila dve protioklepni raketi Fagot, ki pa nista zadeli cilja in se nista aktivirali. Prva je padla v nasip pod tankom, druga pa je cilj preletela. Po izstrelitvi je raketo treba voditi do cilja. Pripadniki TO pa niso bili usposobljeni za ravnanje s tem orožjem,” se takratnih dogodkov spominja Srečko Cehnar in nadaljuje: “Enota JA je odgovorila s pehotnim orožjem. Ponoči je močno deževalo. Osemindvajsetega junija ob 4.00 so nadaljevali s poizkusi preboja. Ob 4.15 so začeli odstranjevati ostanke barikade. Zjutraj ostrostrelci skupine Posebne enote Milice niso dobili dovoljenja za streljanje na poveljujoče tankovske čete. Barikada je vzdržala do 7. ure, ko si je tankovska četa utrla pot skoznjo in nadaljevala prodiranje proti Šentilju. Na mostu čez reko Pesnico in v okolici so ostali samo ostanki zveriženih in požganih vozil.”

Barikada je vzdržala do 7. ure, ko si je tankovska četa utrla pot skoznjo in nadaljevala prodiranje proti Šentilju. Na mostu čez reko Pesnico in v okolici so ostali samo ostanki zveriženih in požganih vozil.

“Po preboju skozi barikado sta bili proti četi izstreljeni še dve raketi Fagot. Prva je za malo zgrešila tank. Druga je zgrešila zaradi električnega udara ob stiku z napeljavo daljnovoda. Tankovska četa je v odgovor ponovno izstrelila krajši rafal iz pehotnega orožja.”

Barikadi sta bili tudi v Ranci in v Štrihovcu

Naslednja barikada je bila postavljena na sečišču železniške proge in magistralne ceste v Ranci iz 10 vagonov. Barikada ni bila branjena, ker združeni odred iz Maribora ni prispel pravočasno. Barikado so obšli, so pa izgubili 2 tanka. En tank je zdrsnil proti potoku, drugemu je odpovedala sklopka. “Naslednja odločilna barikada pa je bila v Štrihovcu, ki jih je zadržala 6 ur. Ker se niso uspeli prebiti, sta sledila dva napada z avioni. Ob 16.00 se je prebilo 6 tankov in poveljniško oklepno vozilo. Za barikado so se ustavili. Zvečer so sledila pogajanja. Predati se še niso hoteli. Sklenili smo premirje do 6.00 naslednjega dne,” pravi Cehnar in dodaja,  da so se naslednji dan pogajanja nadaljevala do 14. ure, ko se je preostanek moštva tankovske čete predal. S tem je bila odstranjena največja grožnja za ubranitev MP Šentilj.

Barikada Štrihovec – poskus preboja tankovske čete JLA (fotografija B. Bauman)

Z zajetimi tanki smo oblikovali svojo tankovsko četo

“Zajete tanke smo do večera prepeljali na mejnih prehod in jih uporabili za oblikovanje svoje tankovske čete. V spopadu s preostalimi enotami JA okoli MP Šentilj 2. julija je odigrala odločilno vlogo. Tako ni bilo potrebno pošiljati vojakov v smrt, ko sem dobil ukaz za napad. Spopad je trajal od 13.30 do 19.45. Izstreljeno je bilo 90 tankovskih granat na položaje enot okoli mejnega prehoda. Ne z namenom, da bi jih pobili, ampak samo prestrašili in prisilili k predaji.”

Enote JA, s katerimi smo se soočili branilci, so štele 291 pripadnikov in 50 zveznih miličnikov. 11 jih je pobegnilo v Republiko Avstrijo, 35 jih je prebegnilo na našo stran, ostali pa so se predali.

Vse enote JA na območju takratne občine Pesnica, od Jurija ob Pesnici do Sladkega Vrha, so se predale. Posledično pa tudi širše ob severni meji. “Enote JA, s katerimi smo se soočili branilci, so štele 291 pripadnikov in 50 zveznih miličnikov. 11 jih je pobegnilo v Republiko Avstrijo, 35 jih je prebegnilo na našo stran, ostali pa so se predali,” pravi naš sogovornik.

Stražnica Šentilj po spopadu

Če bi Jugoslovanska armada zasedla MP Šentilj, bi bila naša pot v samostojnost daljša z več žrtvami

Gre za največji dosežek v vsej osamosvojitveni vojni. Tako glede števila sodelujočih, kot uspešne izvedbe vseh nalog. Predvsem pa je pomembno, da ni bilo človeških žrtev na obeh straneh. Razen 4 civilistov med drugim letalskim napadom JA na barikado v Štrihovcu. Umrli so trije tuji vozniki kamionov in 10 letni deček. Bilo pa je nekaj ranjenih na obeh straneh. “Beograd je kar štirikrat poročal svetovni javnosti, da so MP Šentilj že zasedli. Tudi to pojasnjuje, kako pomembno jim je bilo zasesti ravno naš Šentilj. Vendar ga niso. Nasprotno, mejnih prehod je bil ves čas odprt za promet in na njem je ves čas visela slovenska zastava.”

Vendar ga niso. Nasprotno, mejnih prehod je bil ves čas odprt za promet in na njem je ves čas visela slovenska zastava.

“Če bi Jugoslovanska armada MP Šentilj zasedla, bi bila naša pot v samostojnost drugačna, najverjetneje bistveno daljša in z veliko več žrtvami. Ne smemo pozabiti, da je JA zasedla tako rekoč vse ostale pomembne mejne prehode po Sloveniji.”

Pred dnevi so spominsko ploščo, vezano na dogodke ob osamosvojitvi, odkrili tudi v Pesnici

Srečko Cehnar ob koncu pravi, da so naloge opravili premišljeno, učinkovito, zmagovito in narodno zavedno v duhu uresničevanja cilja, ki je bil sprejet na plebiscitu decembra 1990. “Štajerci smo ponovno dokazali, tako kot generacije pred nami, na čelu z odločnim prvim slovenskim generalom Maistrom, da smo pravi borci, domoljubi in pripravljeni na vse, ko je potrebno braniti svoj dom in domovino.”

Štajerci smo ponovno dokazali, tako kot generacije pred nami, na čelu z odločnim prvim slovenskim generalom Maistrom, da smo pravi borci, domoljubi in pripravljeni na vse, ko je potrebno braniti svoj dom in domovino.

V zahvalo in spomin vsem braniteljem slovenske samostojnosti, ki so sodelovali pri zaustavljanju tankovske čete JA z barikado na mostu čez reko Pesnico so odkrili spominsko ploščo v rondoju v letu 2015. Tudi v Šentilju je več spominskih obeležij na dogodke iz časa osamosvajanja na našem območju in park spomina. Pred dnevi, 19. junija, so spominsko ploščo v spomin na dogodke ob osamosvajanju odkrili tudi v Pesnici – v zahvalo in spomin vsem sodelujočim pri osamosvajanju Slovenije.  Na tistem območju sicer ni bilo velikih bojev in na srečo tudi ne žrtev med vojno za samostojno Slovenijo. So pa potekali odločilni dogodki, da smo obranili našo samostojnost.

“Bodimo ponosni na svojo domovino, če že ne moremo biti na državo. Vedno se ji postavimo v bran, na takšen ali drugačen način,” zaključuje Srečko Cehnar.