V Selnici ob Dravi so letos na slavnostni seji ob 24. občinskem prazniku naziv častne občanke podelili Antoniji Majster, in to za življenjsko delo na področju prostovoljnega in humanitarnega dela v občini.
Antonija, ki šteje že častitljivih 84 let, je bila rojena v Ožbaltu ob Dravi. Družina Lep, oče je bil obrtnik, mama šivilja, je štela kar enajst otrok, štiri fante in sedem deklet. Ena od njenih sester je bila zdaj že pokojna Zinka Zorko, jezikoslovka in akademikinja, ki je s svojim znanstvenim in raziskovalnim delom na področju proučevanja zgodovine slovenskega jezika in slovenskih narečij pomembno prispevala k ohranjanju in razvoju slovenske dialektologije. Umrla je leta 2019. “Najmanjši brat je umrl pri dveh letih, ostali že pokojni so vsi dočakali vsaj 80 let. Kasneje sta umrla še dva brata, eden še živi, letos bo star 90 let, še vedno pa imam pet sester,” nam pove Antonija.
Foto Anka
Do upokojitve leta 1994 je bila zaposlena kot učiteljica na selniški osnovni šoli
Ko so začeli v Ožbaltu graditi elektrarno, so njihovo hišo podrli in družina se je preselila v Selnico ob Dravi. “Moj oče, ki je imel mizarsko obrt, je v Selnici, v Črešnjevcu, kupil zemljo. Tukaj smo potem zgradili stanovanjsko hišo, gospodarsko poslopje in delavnico.” Osnovno šolo je naša sogovornica obiskovala v Ožbaltu ob Dravi, nakar se je vpisala v gimnazijo v Rušah. Leta 1954 je šolanje nadaljevala na mariborskem učiteljišču in postala učiteljica razrednega pouka. Družina se je leta 1958 preselila v Selnico. Leto kasneje, ko je zaključila študij, je postala učiteljica pod Uršljo goro na Osnovni šoli Razbor. Tam je bila le eno leto, nato se je poročila, se vrnila v Selnico in se leta 1960 zaposlila na Osnovni šoli Selnica ob Dravi kot učiteljica razrednega pouka. Upokojila se je 1994. leta. Tudi vsi njeni bratje in sestre so se za tiste čase visoko izobrazili; brat je bil profesor na fakulteti, ena sestra ekonomistka, druga inženirka kemije, tretja farmacevtka, …
Rok Možič je njen pranečak
Že zelo zgodaj se je v njej razvil čut za sočloveka. Kot mladinka je bila aktivna v igralski skupini, bila je tajnica TVD Partizan ter igrala v ženski odbojkarski ekipi. “Posebej sicer v tem športu nisem izstopala, je pa denimo Rok Možič moj pranečak. Tudi moj mož Ivan Majster je bil odličen odbojkar, igral je v več klubih. Umrl je lanskega maja, star 87 let.” Tudi Ivan Majster je sicer častni občan Selnice.
Številni otroci so z njeno pomočjo prvič videli morje
Antonija je že leta 1962 začela delo v humanitarni organizaciji Rdečega križa v Selnici ob Dravi. Kot učiteljica je prevzela mlade člane Rdečega križa na selniški osnovni šoli. Postala je njihova mentorica in skrbela za delo z mladimi člani vse do upokojitve. “Prihajam iz številčne družine, v zibelko nam je bila položena dobrohotnost, prav tako pripravljenost pomagati in poštenost.” Leta 1992 je prevzela vodenje Krajevne organizacije Rdečega križa Selnica ob Dravi, v kateri je bilo v najboljših časih 1500 članov. Kljub upokojitvi je še naprej skrbela za mlade člane. Številni otroci so z njeno pomočjo prvič videli morje. “V Punat in kasneje še kam drugam je šlo precej otrok.” Je pobudnica in organizatorica akcije Krvodajalstvo in Drobtinica v občini. Za svoje dolgoletno delo je prejela številna priznanja in nagrade; spominsko plaketo Krajevne organizacije Rdečega križa, značko Civilne zaščite Ruše, plaketo Rdečega križa Slovenije, spominsko plaketo zasluge za krvodajalstvo, zlato plaketo Območne organizacije Rdečega križa Maribor, občinsko plaketo za humanitarno dejavnost ter Šilihovo plaketo na področju vzgoje in izobraževanja.
Zdravje ji še vedno dobro služi
Nesebična družbena aktivnost in pomoč drugim ji pomenita smisel življenja. Vedno in povsod je zaznala potrebe, odreagirala, predlagala rešitev in priskočila na pomoč. S svojo srčnostjo je marsikdaj dosegla to, česar drugi ne bi uspeli. Antonija Majster ima tri odrasle otroke. Dve sta učiteljici, ena izmed njiju je že upokojena, tretja hči je zaposlena na občini, upokojila se bo v letošnjem letu. Ima sedem vnukov in šest pravnukov. Družina je zelo povezana, vsi se lepo razumejo. Antonija pravi, da se drži nasveta staršev, ki so dejali: “Radi se imejte, pomagajte drug drugemu in življenje vas bo lepo vodilo.” Do letos spomladi je še vodila Rdeči križ v občini, tudi zdaj pa organizaciji še vedno z veseljem pomaga. “V svojem poklicu in delu, ki sem ga opravljala, sem bila zelo srečna. Ko so imeli upokojenci občni zbor in se jih pozdravila v imenu Rdečega križa, sem ugotovila, da jih je bila polovica mojih učencev,” doda. Na njenem domu v Selnici jo pogosto obiščejo otroci, vnuki in ostali sorodniki. Še vedno rada bere, tudi kaj napiše. Zdravje ji dobro služi.
In kaj ji pomeni naziv častne občanke? “Zelo sem vesela, da so ljudje zaznali, da si takšno priznanje zaslužim. Ponosna sem na ta naziv, zagotovo pa ne prevzetna.”
