Hiter način življenja, pomanjkanje zelenih površin, računalniki in šola med golimi zidovi … To je vsakdan naših otrok. Vodje raznih kmetij, ki tedensko gostijo skupine osnovnošolskih in vrtčevskih otrok, opozarjajo, da naši otroci izgubljajo stik z naravo.
Stari sedem let, kmetije pa še niso videli
Nedavno so Ekološko kmetijo pri Fridi v občini Sveta Ana obiskali učenci 2. razreda ene izmed mariborskih osnovnih šol. Franček Ruhitelj, ki s svojo soprogo Frido vodi kmetijo, po kateri je slednja tudi dobila ime, je za Maribor24 povedal, da je veliko otrok priznalo, da še nikdar niso bili na kmetiji. Ob tem poziva ministrstvo za šolstvo, naj vendar v učni program vpeljejo več pouka v naravi.
“Skrbi me če pridejo hudi časi. Potem so ti otroci izgubljeni”
Ekološka kmetija Pri Fridi je vključena v evropski projekt učnih kmetij in tako že od leta 2012 nudi oglede za otroke. Na kmetiji redijo ovce, koze, prašiče, račke in kokoši, ki jih lahko otroci tudi krmijo. Prikazujejo stare, že pozabljene metode dela s kmečkimi orodji, obujajo stare šege in navade.
“Bili so povsem navdušeni, mnogi so priznali, da so sedaj prvič na kmetiji. Mnogi ne znajo niti prav prijeti orodja. Skrbi me, če pridejo hudi časi. Potem so ti otroci izgubljeni,” opaža Franček Ruhitelj, ki sicer razume, da starši morda nimajo časa ali možnosti za obisk kmetije, zato bi za slednje lahko poskrbelo ministrstvo, ki ureja šolski kurikulum.
Brez šole za življenje
Ob tem opozarja, da celo podeželski otroci že izgubljajo stik z naravo, saj jih vse več raje ostaja doma in za računalnikom ali televizorjem.
“Ko smo bili mi mladi, smo morali po vrnitvi iz šole pomagati doma. Sedaj tega ni, saj otrokom več ni treba delati, pomagati. Otroci več nimajo šole za življenje,” še opozarja Ruhitelj.
Podobno opažajo tudi na Domačiji Firbas iz Cerkvenjaka, katerim je sicer privabljanje skupin, ki nimajo stika z živalmi in naravo, prvobitna dejavnost. Alojz Firbas meni, da “so nekateri otroci ob obisku kmetije povsem izgubljeni.” Slednje povezuje z dejstvom, da se ljudje vse preveč zapirajo med štiri stene.
FOTO: Domačija Firbas, Facebook
“Veliko obiskovalcev naše kmetije je v živo videlo ali pobožalo živo mačko ali psa, drugih živali pa ne. V roke še niso primili kokoši, ne vedo, kako se kaj pridela, kje kaj zraste,” opaža tudi sin Bojan Firbas, ki hkrati opozarja na dejstvo, da kmetija ni hotel in da se je za ogled potrebno prej naročiti.
Zaradi strahu pred kokošjo skočil učiteljici v naročje
“Opažam, da se otroci osnovnih šol pogosto zelo bojijo kokoši,” pa je presenečen Boris Uranjek iz Turistične in ekološke kmetije Pri Baronu iz Frama. Eden izmed otrok je iz strahu pred kokošjo celo skočil v naročje učiteljici. Tudi psov se zelo bojijo. Presenečen je zlasti nad otroci priseljencev iz drugih držav, za katere je bil prepričan, da so bolj blizu naravi, a temu ni tako. “Ti otroci se na kmetiji vedejo, kot da so bili doslej povsem odrezani od sveta. Tukaj so skorajda šokirani in preseneča dejstvo, kako so v šolah sicer neustrašni in živahni, na kmetiji pa tako prestrašeni,” še dodaja.
Otroci niti približno ne vedo, čemu služijo identifikacijske številke v ušesih krav – večina otrok meni, da gre za ceno, ki so jo plačali za kravo, torej evre.
Na kmetijo v japonkah in nobel oblačilih
Na kmetiji Pri Baronu nudijo vodene oglede njihove kmetije za otroke že 30 let. “In vedno huje je,” opozarja. Pri tem pa poudarja, da so za stanje krivi predvsem starši, ki preveč komplicirajo, otrokom za obisk kmetije prav tako pripravijo povsem neprimerna oblačila. “Nekateri malčki na kmetijo pridejo v japonkah in oblečeni kot da gredo v Europark, namesto da bi jih oblekli športno.”
FOTO: Ekološka in turistična kmetija Pri Baronu
Uranjek prav tako opaža, da se otroci njihove hrane niti ne dotaknejo. Skute nočejo niti probati, prav tako ne kisle smetane. “Če jim na kruh namažemo zeliščni skutin namaz, tega garantirano ne poskusi nihče. Drugače je, če se namaz naučijo delati sami, potem pa radi poskusijo.” Opozarja še na najstnike, pri katerih opaža popolno pomanjkanje interesa do kmetije, živali, narave.
Primer dobre prakse Waldorfski vrtec in osnovna šola
Tudi Uranjek opaža, da se ne le mestni, pač pa tudi podeželski otroci vse bolj oddaljujejo od narave. Bil je presenečen, ko deklice osmega razreda ene izmed osnovnih šol iz podeželja niso poznale razlike med peteršiljem in drobnjakom (šnitlohom). Kot primer dobre prakse pa izpostavlja zlasti Waldorfski vrtec in osnovno šolo. Tamkajšnji otroci prav opazno razumejo več in se bolje znajdejo v naravi, saj je spoznavanje slednje tudi stalni del njihovega učnega načrta.
