Koline so nekoč veljale za pravi domači praznik, ki pa se je lahko pri nekaterih opravilih, če mesar in njegovi pomočniki niso bili dovolj pozorni, hitro sprevrgel v nesrečo. To se je lahko zgodilo povsod tam, kjer je bil zraven ogenj, na primer pri segrevanju slanine ob pripravi ocvirkov. Res je sicer, da se je v zadnjih letih število tovrstnih požarov zmanjšalo, tudi zaradi sodobnih plinskih gorilnikov, ki nadomeščajo trda goriva.

Prekajevanje kot način ohranjanja mesa 

Če so se koline dobro končale in so bili meso in mesni izdelki varno spravljeni, pa je čez nekaj dni nastopil čas za prekajevanje mesa in mesnih izdelkov. S prekajevanjem dosežemo, da je mesni izdelek trajnejši in da mu dodamo določeno aromo in okus. Dimljenje in sušenje je bilo včasih edini način ohranjanja mesnih izdelkov in mesa, ko še nismo poznali hladilnikov in zamrzovalnih skrinj.

Hladno in vroče dimljenje 

Oskar Neuvirt, višji gasilski častnik in pirotehnik iz Malečnika k temu doda, da postopek dimljenja ne mine brez odprtega plamena bukovih ali hrastovih drv. Večje kmetije so imele in ponekod še imajo večje prekajevalnice na podstrešju. Zidan dimnik iz štedilnika je imel na podstrehi odcep za prekajevalnico. Takšen odcep je imel zaporna vratca, ki so bila zaprta, kadar se ni prekajevalo. "Z vidika požarne varnosti je bil ta postopek dokaj varen. Takšno prekajevanje so imenovali hladno, saj je v prostor, kjer je viselo meso, prišlo največ do 30 stopinj Celzija. Je pa trajalo več dni ali celo tednov," razloži Neuvirt. 

Toplo ali vroče dimljenje pa je postopek, pri katerem se prostor segreje do 50 ali več stopinj. "Sicer pa niso te temperature v prekajevalnici toliko usodne, kot je lahko sam plamen oziroma kurišče. Največ požarov beležimo pri improviziranih prekajevalnicah."

[[image_1_article_84763]]

"Vedeti moramo da je vnetišče svinjske maščobe okrog 400 stopinj Celzija, takšno temperaturo pa zlahka dosežemo v kurišču z bukovimi drvmi. Najpomembnejše je, da nam ne pade kos mesa v kurišče. Temu se izognemo s pravilno narejeno prekajevalno omaro ali zunanjim indirektnim prekajevanjem."

[[image_2_article_84763]]

In katere so še druge najpogostejše napake pri tem opravilu? "Prekajevalnico pustimo brez nadzora. Naložimo preveč drv, ko smo nekaj časa odsotni zaradi drugih opravil. Improviziramo s kovinskih sodom in lesenim zabojem.  Nepospravljeno območje okrog kurišča. Kurjenje na improviziranih kuriščih v vetrovnem vremenu."

Resnična primera požarov iz gasilske prakse

Oskar Neuvirt z nami deli še nekaj poučnih primerov iz svoje dolgoletne prakse gasilca: "Prvega primera se spomnim, ko sem bil še dijak in je pri sosedu zagorelo zaradi vnetja lesenega zaboja, v katerem je bilo meso. Ker pa je bil zaboj nameščen na kurišče v gospodarskem poslopju, se je ogenj razširil v lesen strop. Očitno je sosed preveč zakuril in je v ogenj padla maščoba iz svinjskega podbradka. Da bi bila nesreča še večja, tisti marčevski dan v vasi ni bilo elektrike in gasilci so se zbrali na ročno sireno. Cesta je bila težko prevozna in z volovsko vprego so gasilci uspeli pripeljati prenosno motorno brizgalno na kraj dogodka. Kljub vsem težavam jim je uspelo zajeziti požar in ga dokončno pogasiti ne da bi zgorela stanovanjska hiša, ki je bila ob gospodarskem poslopju.

Drugi primer požara zaradi prekajevanja se je zgodil pred dvajsetimi leti. Sredi mrzlega nedeljskega dopoldneva se zaslišijo sirene dveh gasilskih vozil. Moj prijatelj Franc pogleda skozi okno, saj je radoveden, kam neki hitijo. Glej ga zlomka, zavili so na dvorišče ženine domačije, ki je bila preko ceste. Tudi v tem primeru je bilo svinjski glavi v 'zelhanci' prevroče in je padla na ogenj. Dim je opazila soseda in poklicala takrat še številko 93. Tokrat se je srečno končalo in Franc je celo gasilcem narezal malo še toplega dimljenega mesa."

Zaključimo lahko, da je prekajevanje v kvalitetni kovinski omari, ki stoji dovolj oddaljena od objektov še najbolj varno opravilo. Pa seveda stalni nadzor. Šele tako se bomo lahko pohvalili z okusno domačo salamo ali šunko, sklene sogovornik.