Sabina Majerič: “Želim biti opora ljudem v težkih trenutkih, ko potrebujejo opomnik na svojo moč”

Petindvajsetletnica s svojim blogom “Življenje je lahko dobro” ozavešča o pomembnosti sprejemanja težkih vidikov življenja in učenja, kako se z njimi spoprijemati. Sabina Majerič, diplomirana psihologinja, zdaj na magistrskem študiju, je zagovornica podiranja tabujev na področju duševnega zdravja in približevanja psihologije javnosti, kar poskuša doseči skozi svoj blog. Skozi ustvarjanje različnih izobraževalnih in motivacijskih vsebin svojo ustvarjalnost spreminja v transformacijo in oporo za ljudi, ki se spoprijemajo z izgubami, žalovanjem in spremembami, ter poskušajo skozi vse te odtenke življenja tudi osebnostno rasti. Njeno delovanje se v veliki meri osredotoča na žalovanje, saj je to tematika, ki se jo v javnosti velikokrat bojimo odpreti, z izgubo pa se je pri zelo mladi starosti soočila že sama.

Zakaj ste se odločili ustvariti “Življenje je lahko dobro”? Kaj je vaš osrednji cilj in kaj je vaša inspiracija?

Čeprav imajo, po mojem mnenju, le redki “zakaji” enoznačen “zato”, mislim, da moram odgovor na to vprašanje najti kar pri svoji inspiraciji. Moja starša sta me v svet poslala s popotnico: “Osrečuj in srečna boš. Želiva ti, da je tvoja pot posuta z enim samim cvetjem, ampak vedno v življenju ni tako. Tudi, ko bo na poti trnje ne obupaj, najdi voljo in moč za naprej. Karkoli ta naprej zate pomeni.”

Tako upam in verjamem, da je “Življenje je lahko dobro” prostor, v katerem dobiš opomnik, da življenje v svojem bistvu ostaja dobro tudi, ko je zelo zapleteno in se zdi od tega daleč. Je skupnost, v katero se lahko zatečeš, ko si v stiski, v kateri si lahko iskren in v kateri te nihče ne tišči nekam, kamor še nisi pripravljen iti, čeprav hkrati vidi tvoj potencial, verjame v tvojo moč in ti na tvoji poti pomaga. Daje ti opomnik, da je življenje lahko (enkrat spet) dobro, a da nič ni narobe, če tega sam še ne vidiš. Moj osrednji cilj je tako ustvarjati prostor, v katerem se s ponosom pogovarjamo o duševnem zdravju, naših izzivih in tematikah, za katere je potreben pogum. Prostor, v katerem s skupnimi močmi iščemo moč, ki je v nas.

Kaj točno pomeni, da je življenje lahko dobro?

Verjamem, da za vsakega, ki se znajde na blogu, to pomeni kaj drugega in to je ta čudovitost raznolikosti življenja, a zame je najpomembnejša beseda v tem reku beseda LAHKO. Življenje namreč ni vedno polno optimizma in prijetnih čustev, velikokrat je zelo težko in pomembno je, da tudi te vidike sprejmemo in se z njimi učimo spoprijemati. V svojem bistvu tako ostaja dobro. Življenje je lahko dobro, ker nas skozi lepe in težke trenutke uči o naši neverjetni moči in prilagodljivosti, ker nam dopušča možnost rasti tudi v najtemnejših trenutkih in predvsem, ker skozi tovrstne temne trenutke ne rabimo iti sami.

Kakšno pomoč vse nudite ljudem?

V času mojega študija je bil moj namen predvsem začeti izpolnjevati poslanstvo psihologa, kot ga vidim sama – biti opora ljudem v težkih trenutkih in trenutkih, ko potrebujejo opomnik na svojo moč ter preko družbenih medijev ozaveščati o tematikah s področja duševnega zdravja, o katerih je v našem okolju velikokrat še vedno težko s ponosom govoriti. Ena od teh tematik je tematika spoprijemanja s procesom žalovanja ob različnih izgubah, v katero bo moje delo usmerjeno tudi v prihodnosti. V okviru svojega magistrskega dela sem tako razvila in prvič izvedla program spletnih delavnic “Skupaj skozi žalovanje”, kjer smo se skupaj učili o procesu žalovanja po smrti bližnjega, si bili v oporo in pridobili nove tehnike za spoprijemanje z žalovanjem kot našim (novim) vseživljenjskim sopotnikom in ne sovražnikom.

Zakaj ste se odločili še posebej osredotočiti na pomoč osebam, ki žalujejo?

To je področje, kjer kakovostne opore na slovenskih tleh primanjkuje. Kljub temu da se z izgubo tekom življenja slej kot prej sreča čisto vsak izmed nas, je to tematika, ki se jo v javnosti velikokrat bojimo odpreti. Strah nas je namreč, da bomo kaj rekli narobe in tako stvari poslabšali, a jih mnogokrat tudi tišina. Tako mnogi žalujoči ostanejo brez dodatne opore, ki jo potrebujejo in si jo tudi zaslužijo. Za delo na tem področju sem se odločila, ker želim po svojih najboljših močeh pridajati k temu, da ljudje skozi izkušnjo izgube ne hodijo sami, če tega ne želijo in dobijo strokovno, a hkrati empatično oporo.

Ali ni žalovanje ena bolj kompleksnih tem psihologije? Kako to, da ste se odločili nuditi pomoč ravno tukaj, glede na to, da ste še tako mladi?

Ja, vsekakor je ena od kompleksnih tem, čeprav so takšne v psihologiji po moje mnenju skoraj vse, ko jih enkrat dovolj spoznamo. Vsekakor se zavedam odgovornosti, a hkrati tudi priložnosti za velike premike, ki pridejo s psihološkim delom na tako fundamentalnih področjih človeškega smisla in obstoja. Morda je ravno to razlog za to mojo odločitev. Pomoč na tem področju sem se odločila nuditi, ker je to tema, ki se mi je že pri mladih letih zasidrala v srce. Pri svojih osmih letih sem namreč izgubila mamo in na lastni koži preizkusila izkušnjo žalovanja. Ko sem se odločila za študij psihologije pa sem kmalu spoznala, da je to področje, kjer ljudje potrebujejo in si želijo dodatno oporo in da jim lahko s kombinacijo svoje osebne izkušnje in strokovnega znanja veliko dam.

Delo kakovostnega psihologa po mojem mnenju sicer nikoli ne temelji le na osebni izkušnji, ampak tudi na obširnih raziskavah o učinkovitosti metod, ki jih uporabljamo v različnih primerih. Še posebej, ko govorimo o izkušnjah, ki so tako raznolike, kot je žalovanje. Je pa osebna izkušnja velikokrat tisto, kar ljudi napolni z upanjem, da bodo razumljeni. Mladost v tovrstni kombinaciji postane sekundarnega pomena in tako je po mojem mnenju tudi prav. Rast je vseživljenska pot in vsi nekje začnemo – vedno pa je najlepše videti kam pridemo, ko rastemo z ramo ob rami.

Ali vas pomoč osebam v žalovanju kdaj preobremeni?

Ne, pomoč žalujočim mojemu delu daje smisel. Tudi po tem, ko poslušam najtežje zgodbe, v katerih na prvi pogled ni nobenega smisla, pozitive ali upanja, si vzamem nekaj trenutkov, da najdem svetle točke tega, kar se je ravnokar zgodilo. Vsakič sem neizmerno hvaležna, da so ljudje, ki delajo z mano, našli moč, da odprejo to temo, da se ne izogibajo več svojim čustvom in iščejo svojo voljo ter moč za naprej. Karkoli to za njih pomeni, ne glede na to, kako hitro ali počasi to zmorejo.

Hkrati se mi zdi pomembno dodati, da to ne pomeni, da se me zgodbe ne dotaknejo. Psihologinja, ki jo zelo spoštujem je dejala: “Takrat, ko se te zgodbe ne dotaknejo več, takrat te naj skrbi.” Če kdaj srečam zgodbo, ki v meni vzbudi potrebo po tem, da predelujem lasten odziv nanjo, nikoli ne pozabim pomembnosti supervizij – srečanj z drugimi strokovnjaki s področja duševnega zdravja, kjer lahko govorimo o tovrstnih primerih, seveda tako, da klienti ostanejo anonimni in najdemo načine, da smo ljudem lahko najbolje v oporo tudi, če to pomeni, da jih včasih preusmerimo drugam. Hkrati pa je za moje delo zelo pomembno še, da si vzamem čas za svoje žalovanje, ko to potrebujem. V kolikor to naredim, moj odgovor ostaja – ne.

Kakšne izkušnje imate z delavnicami, ki jih vodite na temo žalovanja? Ali imate občutek, da se udeleženci po njih počutijo bolje?

Na kratko: da. Delavnice sem razvila na podlagi raziskovanja literature s področja učinkovitosti različnih vidikov intervencij za žalovanje tako, da sem vanje šla z močno vero v to, da so ljudem lahko v oporo. A najpomembneje se mi zdi, kaj so o izkušnji povedali udeleženci. Izkušnja za nikogar ni bila enostavna, če bi to rekli, bi lagali. Nikakor se ni enostavno tri tedne zapored zavestno odločiti, da boš dve uri na teden predeloval čustva tekom žalovanja. Tako sem mnenja, da je vsak, ki je za to zbral pogum, ali bo to storil v prihodnosti, nase lahko resnično ponosen.

Vsi, ki so sodelovali v delavnicah so z mano delili, da so prvič prišli s strahom in dvomi: od tega, da jih bodo delavnice vodile v večjo stisko, do tega, da ne bodo vedeli kaj reči, bodo rekli preveč ali da bodo morali govoriti, ko na to ne bodo pripravljeni. V velik ponos mi je, da so vsi dejali tudi, da so se ti njihovi dvomi hitro razblinili in so na srečanja, kljub cmoku v grlu, prihajali z veseljem. Mnoge je že zanimalo, kdaj bodo na voljo nadaljevalne skupine, kar vedno vzamem kot potrditev svojega dela. Naj delim še kako povratno informacijo, ki jih sodelujoči delijo anonimno. Mislim, da to bolje odgovori na vprašanje kot bi lahko jaz – vsekakor pa bodo tisti radovedni lahko več o učinkovitosti programa prebrali v moji magistrski nalogi, ki jo pišem.

Nekatere povratne informacije so: “Čutila sem, da si želim program priporočiti naprej. Želim pa si tudi živeti naprej. Ne pozabiti ali sprejeti, temveč živeti,” ter “Na koncu je bilo super biti v skupini. Lepo je bilo slišat, da se enaka vprašanja pojavljajo tudi drugim. Ustvarili smo varen prostor, kjer smo lahko iskreno delili svoja čustva.”

Ali sodelujete še v kakšnih drugih projektih?

Trenutno se moj fokus obrača na pisanje magistrskega dela in na pripravo vsebin za žalujoče v prihodnosti – vsekakor se že odpira tudi nekaj projektov z drugimi slovenskimi ustvarjalci in strokovnjaki s področja duševnega zdravja, a bom še malo počakala, preden to delim z javnostjo. Najhitreje izveste tako, da se oglasite na mojih družbenih omrežjih.

Ali ste kdaj preobremenjeni zaradi vseh stvari, ki se jih lotevate? Kaj vas motivira?

Če postanem preobremenjena vem, da je čas za spremembo. Zmeraj me motivira občutek, da lahko s svojim delom tudi drugim pomagam do lažje vere v to, da je življenje lahko dobro, ker jih uči o njihovi moči. Tega ne morem delati kvalitetno, če si ne vzamem tudi časa za lastno umiritev.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Še naprej nadgrajevati svoje znanje in žalujočim ter drugim na poti osebne rasti čim prej ponuditi še več kakovostnih vsebin, ki jim bodo pomagale skozi njihove izzive, v najrazličnejših oblikah – od delavnic do mesečnih naročnin na vsebine s področja psihologije. Predvsem pa komaj čakam, da bom lahko ponudila tudi psihološka svetovanja ena na ena. Tako bom lahko v oporo tudi tistim, ki jim je takšen način dela bliže.

Kakšno menite, da je stanje v Sloveniji, kar se tiče psihološke pomoči? Na čem je še potrebnega največ dela?

Mislim, da se stanje izboljšuje, da vedno več upamo odpirati teme s področja duševnega zdravja in upam, da bomo v prihodnosti kot družba poskrbeli, da se posamezniki v duševnih stiskah ne počutijo več tako sami in nemočni, kot to zaznavam pri svojem delu z žalujočimi. Žal hkrati še vedno velja, da v Sloveniji primanjkuje regulacije in strokovnjakov s področja duševnega zdravja ter so čakalne vrste dolge, mnogi pa se tako zatečejo k pomoči, ki ni nujno strokovna. Upam, da bo v prihodnosti (tudi strokovna) javnost še večkrat delala na tem, da se psihološka pomoč ljudem približa kot nekaj, kar nadgrajuje kvaliteto življenja, je njegov del in ne le zadnja rešilna bilka.

Kakšno je vaše osrednje sporočilo oz. nasvet za ljudi, ki bi morda potrebovali pomoč ali pa morda samo nekaj inspiracije in pozitivnih mislih?

To, da si poiščemo pomoč, je nekaj, na kar smo lahko ponosni. Velikokrat pozabimo, da sta ravno za tovrstno ranljivost potrebna največji pogum in moč. Življenje ni nenehno čudovito in polno optimizma, a skozi stiske ne rabimo sami, lahko se spreminjamo, rastemo ali ostanemo na mestu, če je to tisto, kar trenutno potrebujemo. Mi smo tisti, ki povemo, kako počasi ali hitro želimo naprej po svoji poti in to je tisto, kar dela življenje dobro.