V zadnjem času poslušamo vse več opozoril o zlati trsni rumenici, za katero so mnogi prepričani, da je to nova trtna uš evropskega vinogradništva. Gre za neozdravljivo bolezen vinske trte, ki jo v največji meri prenaša ameriški škržatek. Ta s sesanjem prenaša fitoplazmo na zdrave trte, zato se bolezen hitro širi. Povedano preprosteje, ko se škržatek prehranjuje z listi okužene trte, se tudi sam okuži in nato s prehranjevanjem na sosednji, zdravi trti bolezen prenese tudi nanjo. "On je samo prenašalec, fitoplazma ga ne uniči, zato je tako pomembno njegovo zatiranje. Ker se lahko okuži samo na živi trti, je pomembno, da zelene dele prizadete rastline čimprej odstranimo," nam pove Marko Breznik, specialist za vinogradništvo s Kmetijsko gozdarskega zavoda Maribor, s katerim se srečamo v enem izmed že okuženih vinogradov. 

Pojavljajo se novi prenašalci bolezni in nove gostiteljske rastline

Hitro opozori, da strokovnjaki vsako leto najdejo še kakšno novo gostiteljsko rastlino za zlato trsno rumenico, pa tudi kakšnega novega prenašalca te bolezni. "Tak je na primer vzhodnjaški škržatek, ki se zadržuje v zaraščenih površinah, recimo v srobotju. Raziskovalci trenutno ugotavljajo, ali je tudi on potencialni prenašalec kakšnega od sevov zlate trsne rumenice. Ob tem so na primer naši raziskovalci ugotovili, da je tudi leska (njeni zeleni deli) gostiteljska rastlina zlate trsne rumenice, kot potencialna rastlina se pojavlja tudi vrba."

Rumenica je na naših tleh prisotna že dlje časa, res pa je, da doslej nismo imeli učinkovitega prenašalca te bolezni. Poleg tega ameriškemu škržatku ustrezajo mile zime, zaradi česar ima daljše obdobje izleganja. 

Breznik nadaljuje, da se večina primerov okužbe z zlato trsno rumenico zgodi na robnih vrstah vinogradov. Zraven teh so običajno zaraščene površine (zaraščen gozdni rob ali zapuščena parcela) ali brajde. Podrobneje o tej bolezni pa v nadaljevanju v pogovoru z Markom Breznikom. 

Se posledic zlate trsne rumenice na Štajerskem dovolj zavedamo? Ali vinogradniki vedo, s kako veliko težavo imajo opravka?

Tržni vinogradniki se tega zagotovo dobro zavedajo. Vprašanje pa je, koliko se tega zaveda širša javnost. Predvsem tisti, ki se z vinogradništvom ukvarjajo ljubiteljsko, imajo naključne zasaditve ali pa le manjše vinograde. Pri teh je to res vprašljivo.

Zakaj v zadnjem času toliko poslušamo o tej bolezni?

Gre za neozdravljivo bolezen vinske trte, ki povzroča ogromno gospodarsko škodo. Pojavlja se predvsem v vinorodnih okoliših Ljutomera, Ormoža, srednjih Slovenskih goric, Lendave, pa tudi v Halozah. Tam povzroča izpad med 20 in 30 odstotki trt pri določenih sortah. To za vinogradnika pomeni predvsem izgubo pridelka in s tem dohodka.

Kaj je potrebno narediti, da ne pride do končnega izbruha bolezni?

Na voljo imamo samo preventivne ukrepe. Najprej obvezno zatiranje ameriškega škržatka. Na okuženih območjih je predpisano najmanj trikrat letno, v varovalnih območjih dvakrat - če pa je ulov škržatka večji, tudi trikrat. Drugi, še pomembnejši ukrep pa je odstranjevanje okuženih trt. Takšnih trt v vinogradu ne bi smelo biti. Pogosto dam primer: vinogradnik ne bo toleriral okužbe s peronosporo ali oidijem in bo ukrepal takoj. Pri zlati trsni rumenici pa trte s simptomi prepogosto še vedno ostajajo v vinogradu, čeprav bi jih morali odstraniti.

[[image_4_article_80503]]

[[image_5_article_80503]]

Trenutno sva v vinogradu, kjer se je bolezen že pojavila v zgodnji obliki. Bi lahko opisali, kako se kaže?

Simptomi so zdaj že zelo očitni. Najbolj klasičen znak je vihanje listnih robov navzdol. Listi postanejo svetlozeleni, rozga ne dozori, ostane zelena in je gumijasta na otip. Na trsu pridelka ni, tisto malo, kar ostane, pa je slabe kakovosti. Edini pravilen ukrep je, da takšno trto čim prej izruvamo. Če je okužba obsežna in ima vinogradnik velike površine, se trto lahko vsaj odreže in premaže z glifosatom, da se posuši, kasneje pa jo izruvamo. Pomembno je, da v vinogradu ne ostajajo zeleni deli okuženih rastlin.

Če bi jih pustili, je težava v tem, da tudi ob treh ali štirih tretiranjih proti škržatku ti še vedno ostajajo v vinogradu. In če so okužene trte prisotne, se škržatek znova okuži in bolezen prenaša naprej. Tako z vsemi tretiranji nismo dosegli ničesar.

[[image_2_article_80503]]

Koliko let življenja ima takšna okužena trta še pred seboj?

Odvisno. Sorte, kot so chardonnay, modra frankinja, pinot lahko propadejo že v dveh do treh letih po okužbi. Druge sorte imajo večjo toleranco, vendar dolgoročno prav tako izgubljajo vitalnost. To je lepo vidno pri križancih z Vitis labrusca, ki so bili dolgo odporni, zdaj pa tudi ti že propadajo, kot vidimo v Ljutomeru in Ormožu.

Ameriškega škržatka smo našli tudi v tem vinogradu, kar je precej zaskrbljujoče, saj smo tik pred trgatvijo?

Res je. Postavlja se vprašanje, zakaj je populacije še vedno toliko. Pogoji so letos zelo ugodni, obdobje izleganja se podaljšuje. Ni več le 30 - 40 dni, odrasle škržatke najdemo že od začetka julija pa vse do septembra. Naša trenutna strategija z insekticidi pa pokrije največ 50 dni, in to je težava.

[[image_1_article_80503]]

Škržatek se torej širi tudi na samorodnih trtah, ohišnicah, zaraščenih površinah?

Najraje je na bujnih trtah z velikimi, temnozelenimi listi. Takšne zasaditve mu najbolj ustrezajo.  A prisoten je tudi na gozdnih robovih, v zapuščenih vinogradih in na divjih trtah, kjer se nemoteno razmnožuje. V vinogradih ga sicer dokaj dobro obvladujemo, težava pa so zanemarjene okolice: gozdni robovi, na katerih se razraščata srobot in divja trta, zaraščeni vinogradi in zasaditve trte ob intenzivnih vinogradih.

Torej morajo biti pozorni vsi, ne le profesionalni vinogradniki, tudi tisti, ki imajo samorodnice ob hiši?

Seveda. Tudi pri teh se bolezen pojavlja in v nekaj letih brajde propadejo, kar se v Ljutomeru in Ormožu že dogaja.

Kako pa je z razvojem bolezni na območju Maribora?

Maribor trenutno še spada v varovalni pas, zato je pojavnost zlate trsne rumenice tam za zdaj omejena. Letos smo v Mariboru odkrili dve žarišči in tri na območju Slovenske Bistrice. Do zdaj teh primerov ni bilo, zdaj pa rumenica tudi tam ni več izjema. Zato bomo morali vložiti več energije v obveščanje vinogradnikov in ozaveščanje o resnosti problema.

Nekateri ukrepi so tudi zakonsko obvezni, kajne?

Da. Obvezna sta zatiranje škržatka in odstranjevanje okuženih trt. Ta obveznost velja za vse, tudi za lastnike manjših nasadov in samorodnic.

[[image_3_article_80503]]

Kako odgovarjate tistim, ki pravijo, da te bolezni včasih ni bilo, ker so takrat lahko uporabljali drugačne, danes prepovedane pripravke?

Res je, pogosto na terenu slišimo klic vinogradnikov: »Vrnite nam stare insekticide!« Takrat je bila bolezen precej bolj omejena. Po prepovedi teh pripravkov pa je izbruhnila v večjem obsegu. Žal pa nimamo raziskav, ki bi morebitno boljšo efektivnost starejših insekticidov neposredno potrjevale. Te snovi je EU prepovedala in jih danes ni več mogoče uporabljati. Verjetno bi bilo smiselno ponovno preveriti njihovo učinkovitost. A glavno sporočilo ostaja: z zlato trsno rumenico se lahko spopademo le s skupnim, kolektivnim ukrepanjem - od vinogradnikov do lastnikov zapuščenih in zaraščenih brajd.

Bi lahko zlato trsno rumenico primerjali s trtno ušjo, ki je v zgodovini povzročila ogromno škode?

Primerjava je kar na mestu. Trtna uš je povzročila katastrofo, zdaj pa se nam dogaja nekaj zelo podobnega. Na določenih območjih bo pridelava grozdja postala zelo težka. Nekatere sorte so sicer bolj tolerantne, a brez izvedbe vseh ukrepov bo to zaman. Mladi vinogradniki se novih zasaditev sploh ne lotevajo - preveč boli, ko moraš izkrčiti deset let star vinograd. Rumenice se ne bomo mogli več povsem znebiti, a moramo storiti vse, da jo omejimo.