Glava družine je trener in predsednik Strelskega društva I. Pohorski bataljon Ruše, njegova žena je mednarodna strelska sodnica, otroka pa sta uspešna tekmovalca v streljanju z zračno puško.

Simon Potrč pove, da se trenutek odločitve ukvarjanja s strelskim športom zgodi skozi ustrezno predstavitev športa otrokom. Zase pravi, da ga je v strelski šport potegnila dolgoletna tradicija strelskega športa v Rušah, tamkajšnje strelsko društvo je bilo namreč ustanovljeno davnega leta 1950. Pravi, da so otroci iz šole množično hodili na strelišče, ki se nahaja v osnovni šoli, in najbolj pogumni in vztrajni so v športu obstali. Za svoja otroka Potrč pravi, da sta bila na nekaterih njegovih treningih in obema je strelstvo postalo zelo zanimivo.

[[image_2_article_84547]]

Nadaljuje, da si sin Gal in hčerka Tara med seboj zelo pomagata in se medsebojno vzpodbujata. So pa tudi dnevi, ko se eden pohvali drugemu, da je dosegel boljši rezultat na tekmovanju. 

Zaradi športa ne trpi šolski uspeh 

Gal in Tara Potrč trenirata dobri dve uri dnevno, treninge imata 4- do 5-krat tedensko, še razlaga Simon Potrč. Od začetka novembra do konca aprila v družini zaradi tekmovanj nimajo prostega vikenda. Ponosni oče doda, da strelski šport ne moti njunih šolskih uspehov in da so v šoli polni razumevanja za njune športne obveznosti. Med tednom je tega veliko; poleg treningov ima Gal tudi reprezentančne priprave in tekmovanja z reprezentanco.

[[image_1_article_84547]]

Da je nadarjen tako za šport kot za šolo, dokazuje Galov odličen uspeh v šoli. Obiskuje zadnji letnik Srednje elektro-računalniške šole v Mariboru, smer računalništvo. Želi se vpisati na fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko. Simon Potrč ugotavlja, da se včasih čudi, kako sinu uspeva.

Tara Potrč obiskuje drugi letnik kozmetične šole in si je svoj poklic že izbrala. »Kot oče sem srečen, da se lahko ob šolskih obveznostih ukvarjata s tem, kar ju veseli.« 

[[image_3_article_84547]]

Strelstvo kot moški ali ženski šport

Potrč pravi, da smo prešli stereotipe o ženskah z orožjem. Sestava med spoloma je mešana, imamo veliko deklet in žensk, ki jih veseli streljanje tako z zračno pištolo kot z zračno puško. V ruškem strelskem društvu so člani enako zastopani v obeh spolih.

Ženske so po Potrčevem mnenju marsikdaj celo bolj uspešne, saj znajo stvari pogledati drugače kot moški, ki praviloma reagirajo na 'prvo žogo'.

Nadarjenost v strelstvu pomeni imeti ustrezne karakterne lastnosti

Iz svojih dolgoletnih izkušenj je Potrč prepričan, da strelstvo potrebuje določeno mero nadarjenosti - predvsem nadarjenosti za opazovanje samega sebe in razmišljanja o trenutnem dogajanju. To je pomembnejše, kakor talent za samo streljanje.

Fizično naporno kljub statičnosti

Ogromno je vaje in garanja. Šport je sicer statičen, zato si opazovalec težko predstavlja, da je fizično naporen, komentira Potrč. V enem tekmovalnem dnevu tekmovalec dvigne preko 500 kilogramov. Zračna puška ima približno pet kilogramov in strelec jo na tekmovanju ali treningu dvigne približno 100-krat.

Tekmovalci imajo v povprečju pet treningov na teden, kar pomeni, da tedensko dvignejo od 2500 do 3000 kilogramov. To pomeni veliko obremenitev na skeletno-mišični sistem. Strelci morajo zato biti v dobri fizični kondiciji, kajti samo kadar telo vzdrži pritisk, je lahko športnik tudi primerno umirjen.

Treningi so sestavljeni iz ogrevalnih vaj, streljanja in razteznih vaj, ki pomagajo pri preprečevanju poškodb. V strelskem društvu svojim članom pomagajo pri načrtovanju fizičnih priprav, strelci pa jih potem opravijo sami, pravi Potrč.

Iz Ruš prihaja tudi olimpijka Natalija Prednik, ki je po poklicu učiteljica. Kot še pove sogovornik, se je po zaključku profesionalnega strelstva usmerila v predstavljanje le-tega otrokom in v vzgojo prvih strelskih korakov pri osnovnošolcih. Spodnja meja za začetke v strelskem športu je deset let.

[[image_5_article_84547]]

Kar je glasbeniku glasbilo, je strelcu puška

Inštrument in puška sicer služita različnemu namenu in ustvarjanju različnih zvokov, vendar imata oba pri uporabniku enak pomen. Tako eden kot drugi sta orodje izražanja uporabnikovih sposobnosti, znanja in neskončnih ur treninga. Tako glasbeniki kakor strelci si ne želijo isposoditi svojega inštrumenta, še manj pa svoje orožje posoditi drugim. »Kakor se bodo obnašali do svoje puške, tako jim bo puška vračala z rezultati. Tako učimo naše strelce,« razlaga Potrč.

»V zgodovini našega društva še nihče ni kupil svojega orožja ali opreme. Vse to zagotavljamo v društvu. Najboljši strelci in tekmovalci dobijo novo orožje, saj prinašajo najboljše rezultate. Nato pa rabljeno orožje dobijo, glede na uspehe na lestvici, drugi strelci. Strelci imajo tako na skrbi zgolj streljanje in treniranje.« 

Zmotno mnenje nekaterih 

Potrč meni, da je v glavi splošne javnosti strelstvo žal povezano z neljubimi dogodki, ki se dogajajo po svetu. Zato želijo strelci na svojih promocijskih dogodkih dokazati nasprotno. Gre namreč za šport, v katerem moraš biti umirjen, natančen, in ki pomaga, da marsikatero življenjsko situacijo lažje premagamo. 

»Strelski šport z nasiljem povezujejo tisti, ki ga ne poznajo. Zaradi tega v Strelskem društvu I. Pohorski bataljon tesno sodelujemo z 72. brigado Slovenske vojske v Mariboru, kjer smo že vrsto let prisotni na dnevu odprtih vrat Slovenske vojske in predstavljamo lepoto našega športa. Vedno je dolga vrsta otrok, ki ji ni videti konca. Otroci so navdušeni. Skozi promocijske akcije lahko pokažemo, da nasilja v računalniških igricah ne moremo povezovati s športnim strelstvom.«

Otroke najprej naučijo, da je najpomembnejša varnost in varno rokovanje z orožjem. Orožje se uporablja samo za streljanje v tarčo, ki je sredstvo za doseganje rezultata. »Med športnimi strelci še nisem zasledil nikogar, ki bi imel drugačno razmišljanje ali bi se bahal z orožjem,« zaključi Simon Potrč.