Ruše je v tem tednu obiskal priljubljeni slovenski duhovnik Martin Golob. Prišel je na povabilo tamkajšnjega Zavoda Rast, javnega zavoda za dolgotrajno oskrbo. Pogovor  z Golobom je bil odprt za širšo javnost, vabilo obiskovalcem pa je bilo posredovano tudi preko župnij Ruše, Činžat in Lovrenc. Dvorana je bila nabito polna, tema pogovora pa so bili tudi človekovi talenti. 

"S kravami je zelo lepo delat, nič ne rečem, ampak ljudje so pa izziv"

Martin Golob je v pogovoru z voditeljem uspel ustvariti sproščeno in pozitivno vzdušje. Med drugim je povedal, da je prvič v Rušah, je pa o tem kraju že slišal v pesmi Jože Gorišek (Slon in sadež), pred leti pa je bil že v bližnjem Lovrencu na Pohorju. Na vprašanje, kaj je vplivalo na to, da je postal duhovnik, je dejal, da več stvari. "Ko sem se odločal za ta poklic, sem v srcu čutil mir. Mir in občutek, da je to prava pot. Veliko je pripomoglo tudi to, da so zame molili. Brez molitve človek težko postane župnik. Poleg tega sem imel doma lep zgled dobrega župnika, vedno pa smo lepo govorili o duhovnikih. Stari ata je bil name ponosen že takrat, ko sem ministriral. Vesel je bil, ko sem stal pred oltarjem. Tako sem že doma dobival potrditev, da je to mogoče moja pot. In od trenutka, ko sem se odločil, mi ni bilo nikoli žal."

Nadaljeval je, da njegovi prijatelji odločitev, da bo postal duhovnik, sprejeli normalno, res pa je tudi, da so bili nekateri šokirani, drugi pa so morda to celo slutili. "Tudi doma je bil malo šok, ker imamo veliko kmetijo. Z očetom sva skupaj dobro delala. In mogoče so upali, da bom kmetijo prevzel. Jaz bi bil kmet, res. Z veseljem bi peljal kmetijo naprej  imamo okrog 220 krav. Ampak pogrešal sem ljudi, rad sem med njimi. S kravami je zelo lepo delat, nič ne rečem, ampak ljudje so pa izziv. To je tisti »adrenalin«, ki ga delo z ljudmi prinaša."

[[image_1_article_82853]]

Kmetijo je zdaj prevzel njegov brat. Skupaj jih ima Martin kar pet. "Drugi brat je s svojo družino prevzel kmetijo. Tretji brat je poročen, ima hčerkico in dela v komunalnem podjetju v Litiji. Četrti brat je tudi poročen. Peti brat je duhovnik. Šesti pa je študent ekonomije. Ima punco Marijo, pa ga hecamo, da se mu Marija prikazuje kot v Medžugorju. Lepo je, če je velika družina. To je res nekaj dobrega. Sploh pa se kdaj »splača«. Moja mama je imela 60 let. Kupili smo ji velik, masažni stol, ki je bil v resnici precej drag. Ampak na osebo zelo poceni, ker nas je toliko. Tako da se včasih res splača imeti veliko družino."

"Tudi mož ne more reči ženi, da je čez dan mož, ponoči pa samski"

In kaj Martin Golob počne v prostem času? Zelo rad sede na motor, pogosto tudi v družbi še dveh duhovnikov. Lani so bili v Dolomitih, letos v Švici. Večkrat tudi kolesari. Drugih posebnih hobijev nima. Kot pravi, ni vajen dolgih dopustov, niti morja, rad pa gre na kratke izlete, kjer obožuje občutek svobode. "Drugače pa delam. Nikoli ne rečem: »Zdaj pa nisem župnik.« Vedno sem župnik. Tudi mož ne more reči ženi, da je čez dan mož, ponoči pa samski. Enkrat sem eni ženski malo za šalo malo zares rekel, potem pa je bila užaljena: »Gospa, ne morete biti čez dan nuna, ponoči pa moževa žena.« Pač, ker se je veliko zadrževala v cerkvi, doma pa lačen mož. Hotel sem reči, naj malo poskrbi tudi za svojega moža - tako bo zadovoljen on in tudi Bog."

[[image_2_article_82853]]

"Ko je Bog mene ustvaril, ni 'šparal' pri materialu jezika"

Osrednji del pogovora je bil namenjen talentom. Najprej o tem, kako jih prepoznamo. Golob je povedal, da je talent tako dar kot tudi odgovornost. "Talent je dar, neka sposobnost, v kateri rasteš. Ko sem se odločal za duhovniški poklic, sem se spraševal, kaj bi me res osrečilo. Danes se mladi žal prevečkrat odločajo glede na to, kaj je najlažje ali kje je največ zaslužka. To ni pomembno. Pomembno je, da nekaj delaš z veseljem. Če delaš z veseljem, ti to ni breme, ampak vir navdiha. Sam imam srečo, da sem izbral poslanstvo, ki me veseli in me drži pokonci. Hkrati pa je to odgovornost - talente lahko tudi zapraviš. Tudi mož in žena sta drug drugemu dar. In na tem daru je treba delati. Treba je rasti, se izobraževati, se poglabljati, si vzeti čas, se čemu odpovedati."

Na talentih je treba delati. Jaz imam na primer en lep talent. Ko je Bog mene ustvaril, ni 'šparal' pri materialu jezika. Hvala Bogu, dobro 'laufa'. Ampak to ne pomeni, da bom samo improviziral. Pripraviti se moram. Ne ostati na površju, ampak se poglobiti. To je moja osebna odgovornost. Da tega duhovniškega daru ne izgubim, da ostanem ponižen, da se zavedam, da je to dar za druge, ne samo zame. Če imaš pevski talent, ne poješ samo pod tušem – razveseljuješ ljudi."

Velikokrat se ljudje bojimo svojega talenta. Martin Golob pravi, da za to, ker imamo o tem svoje predstave. "Jaz sem se bal nekaterih stvari. Ko sem se odločal za duhovništvo, je bil prisoten strah - ali bom zmogel. Ko sem prvič stopil pred ljudi, me je bilo strah. Zdaj sem pred ljudmi - razgaljen, na očeh vseh. Tudi ko je izšla prva knjiga, me je bilo strah odzivov. Ko se razgališ, se daš na voljo. Strah je prisoten tudi v ljubezni. Ko se spustiš v odnos, si ranljiv. Včasih morajo tvoji načrti pasti, da se prepustiš toku. Mi rečemo: prepustiti se Svetemu Duhu. Včasih je Božja volja drugačna od mojih predstav.  A strah je potrebno premagati in iti naprej."

Celoten pogovor z Martinom Golobom si lahko ogledate spodaj. Videoposnetek je naložil Uroš Zorman.