Ob robu ribnika Radvanje, ki po svoji priljubljenosti presega lokalne meje, je dolga leta stala ribiška hišica. Mnogim je pomenila več kot le objekt – bila je simbol kraja, prostor za druženje, sprostitev in skupnost. Njena nenadna rušitev je v javnosti močno odmevala, v Ribiškem društvu Radvanje pa poudarjajo, da ima »vsaka zgodba svojo plat medalje«. Kakšna je torej njihova? Kaj se je po njihovem mnenju dogajalo, kaj stoji v ozadju – in kaj to pomeni za prihodnost?

Ribiška hišica – srce lokalnih ribičev in širše skupnosti

V Radvanju je najprej zaživel ribnik, ki je kmalu postal priljubljeno zbirališče lokalnih prebivalcev. Kasneje je ob njem zrasel še družaben prostor – ribiška hišica, kjer so potekala razna tekmovanja, praznovanja rojstnih dni, maratoni, pa tudi redni sestanki in občni zbori. Občani so ob ribniku pogosto preživljali čas tudi z otroki, ki so tam spoznavali ribarjenje in naravo.
Rušitev tega objekta je zato pretresla člane ribiškega društva in številne krajane, saj je ribnik skupaj s hišico pomembno prispeval k prepoznavnosti kraja.

Zgodovinski okvir: legalna gradnja – soglasje med vojsko in predhodnikom društva

»Na društvu izrecno poudarjajo, da hišica ni bila postavljena brez dovoljenja ali na tujem zemljišču«. Leta 1988 je namreč bilo podpisano uradno soglasje med takratno JNA in predhodnikom današnjega Ribiškega društva Radvanje – ribiško sekcijo tovarne Swaty –, ki je dovoljevalo gradnjo objekta.

Celoten postopek je potekal skladno s tem dogovorom, vključno z urejenimi gradbenimi načrti. Objekt je bil zgrajen na nekdanjem vojaškem območju, na lokaciji, kjer je prej stal tankovski poligon, in je imel tudi svojo uradno številko.
Po osamosvojitvi Slovenije je zemljišče prešlo pod upravljanje Ministrstva za obrambo Republike Slovenije. Društva pa so vsa ta leta vzdrževala tako objekt kot okoliške parcele – izključno z lastnimi sredstvi, pojasnijo svoj vidik.

»Črna gradnja«, najemnine in prva nesoglasja

Leta 2013 je v zgodbi o ribiški hišici prišlo do preobrata. Solastniki zemljišč, na katerih hišica stoji, so začeli objekt označevati kot »črno gradnjo« in od ribiških društev – brez soglasja ostalih solastnikov ali uradnega upravitelja – zahtevali plačilo najemnine.

V Ribiškem društvu Radvanje poudarjajo, da nikoli niso trdili, da so lastniki zemljišča. A nanj so, pravijo, več desetletij skrbno pazili – pa ne le na objekt, temveč tudi na njegovo okolico, in z njim tudi upravljali.

Ministrstvo za obrambo je po njihovih navedbah skušalo hišico legalizirati, vendar so ti poskusi naleteli na odpor nekaterih solastnikov, zato postopki niso bili uspešni.
Zaradi zaznanih nepravilnosti v odnosih z lastniki se je društvo kasneje odločilo, da najemnih pogodb ne bo več podaljševalo. Ob tem poudarjajo, da postopkov za rušitev niso sprožili sami – zanje so poskrbeli lastniki oziroma skupina solastnikov. Le-ti so namreč legalizacijo večkrat zavračali, kar je razvidno tudi iz obstoječe dokumentacije društva.

Dodajajo tudi, da legalizacija ali odstranitev objekta dolgo časa sploh nista bili mogoči, saj je bilo območje – po uradni potrditvi Ministrstva – še vsaj do leta 2014 del aktivnega vojaškega poligona.

Od skupnostnega prostora do praznine

Dolgoletnim članom društva je ribiška hišica v Radvanju pomenila mnogo več kot le objekt – bila je njihov drugi dom, prostor, ki je povezoval posameznike in krepil vezi lokalne skupnosti. Številne zgodbe in dosežki dajejo temu prostoru posebno vrednost, ki jo je težko nadomestiti: na ribniku so ribarili invalidi iz vse Slovenije, društvo je prejelo priznanje Olimpijskega komiteja, še posebej ponosni pa so na svetovnega prvaka med paraplegiki, Rudija Centriha.

Čeprav so uradni načrti za prihodnost območja še vedno nejasni, ta za zdaj ostaja v upravljanju države, ki ga lahko ohrani kot javni in rekreativni prostor za ribiče in obiskovalce.

Kljub odstranitvi hišice društvo še naprej ostaja aktivno, ribarjenje poteka nemoteno, njihova skrb za okolico pa se nadaljuje, kar le še potrjuje njihovo predanost.