Marko Kukovec je z nami spregovoril o delu reševalca na motorju. Delo je raznoliko in zahtevno, a vendar ga sam opiše kot sanjsko.

Reševalci na motorju so tisti, ki so pogosto prvi na kraju nesreče. Borijo se s časom, zavedajo se kaj pomenijo izgubljene minute, ko nekdo ne diha ali nima pulza. Gre za bitko z življenjem, velikokrat pa je ogroženo tudi delo njih samih. Mariborčan Marko Kukovec je z nami spregovoril o njegovem delu.

Ste si od majhnega želeli postati reševalec?

Kot otrok nisem točno vedel kaj bi rad postal. Želje so bile različne od profesionalnega nogometaša, policista, fizioterapevta, tudi gozdarja. Proti koncu osnovne šole sem se prvič srečal s poškodbami pri nogometu in takrat sem začel razmišljati v smeri medicine. Tako sem se po osnovni šoli vpisal v Srednjo zdravstveno šolo v Mariboru in imel nek cilj, da bom po srednji šoli odšel v Ljubljano in končal šolanje za fizioterapevta.

Ampak saj veste kako to gre, ko nekega dne vidiš rumeni avtomobil z modrimi lučmi in sirenami, kako med avti hiti nekomu na pomoč. Bil sem tako navdušen, da sem v tistem trenutku vedel kaj bom v življenju počel. In tako se je po končani srednji šoli in opravljenem pripravništvu pričela moja kariera reševalca. Najprej sem dve leti opravljal sanitetne prevoze za zasebno podjetje in se nato ob prvi priložnosti zaposlil v Zdravstvenem domu dr. Adolfa Drolca Maribor OE NMP, kjer sem zaposlen še danes. Vmes sem ob delu diplomiral, sedaj končujem magistrsko nalogo.

Kako dolgo ste že reševalec na motorju in kakšni so bili vaši začetki?

Ko sem se leta 2001 zaposlil v Zdravstvenem domu na “Reševalni postaji” je v tistem času sodelavec Boštjan pričel s poskusnim projektom reševalca na motorju. Takoj sem se navdušil in ob prvi priložnosti opravil izpit za motor. Že naslednje leto, smo dobili prvi reševalni motor, na katerem so ob Boštjanu pričeli delati še trije sodelavci. To so Thomas, Branko in Simon Petrinec. Leta 2003 sem se jim pridružil, najprej kot motorist pripravnik in naslednje leto, že kot samostojni reševalec na motorju. Sanjsko! Delo je zelo raznoliko in zahtevno. Tako kot ostali sodelavci na reševalni postaji tudi tukaj potrebuješ veliko znanja s področja nujne medicinske pomoči hkrati pa se moraš znati pravilno in hitro odločati. Razlika je v tem, da si na motorju sam in moraš marsikaj narediti samostojno brez pomoči, dokler ne pridejo kolegi z reševalnim vozilom.

Koliko vas je v Mariboru? Koliko v Sloveniji?

“Veteranom” se je lani pridružil še en, sedaj nas je šest. V preteklosti sta to delo še opravljala Rok Kurbos in Domen Klemenčič, ki pa sta se žal poškodovala v prometnih nesrečah in sedaj, vsaj zaenkrat, tega dela več ne opravljata. Nas pa spomin na ti nesreči vedno opozarja, kako nevarno je naše delo. Reševalce na motorju imajo tudi v Ljubljani in Kopru. Z njimi zelo dobro sodelujemo in letos skupaj pripravljamo svetovni kongres reševalcev na motorju, ki bo od 25. do 27. aprila v Mariboru. Veseli nas, da bo na kongresu prisotnih več kot 200 reševalcev na motorju iz celega sveta.

Prvi ste na kraju nesreče, kako poteka pot?

Da, to je tudi smisel reševalcev na motorju. Biti na mestu dogodka prvi. V bistvu se borimo s časom. Vsi se zavedamo kaj pomenijo izgubljene minute, ko nekdo ne diha, nima pulza,… To je prava bitka za življenje bolnika. Seveda pa moramo najprej poskrbeti tudi za svojo varnost. Ne moremo pomagati bolniku, če se sami poškodujemo in ne pridemo do cilja. Pa tudi vsakega izmed nas, doma čaka družina. Kako poteka naša pot do kraja dogodka je odvisno od marsičesa. Od vremena, ure in lokacije. Načeloma je v Mariboru na cesti vedno ogromno avtomobilov mimo katerih se prebijamo.  Na vožnjo se skušam vedno čimbolj skoncentrirati, kar pa ni lahko, saj med vožnjo že razmišljam kaj me čaka na cilju. Diha, ne diha, je vzrok bolezen ali poškodba, kakšne so morebitne poškodbe, koliko je poškodovanih, bom potreboval dodatno pomoč, je otrok ali starejša oseba… Veliko stvari mi šviga po glavi.  Počasi pa si že naredim plan kaj bom najprej naredil.

So soudeleženci v prometu uvidevni? Se počutite varno?

Nekateri nas opazijo, veliko je takih, ki nas ne. Saj je tudi razumljivo. Motor je veliko manjši od avtomobila, hitrejši, tudi sirena je tišja ter modre luči slabše vidne. In če vse to upoštevamo, smo mimo, še preden voznik v avtu ugotovi kaj se dogaja. Se pa tudi najdejo takšni, ki nas vidijo ampak ne upoštevajo. Žal. So pa v veliki manjšini. Lahko rečem, da so večinoma kar uvidevni.  Zaradi hitrosti smo seveda ogroženi. Pa tudi okoli sebe nimamo zaščite, kovinskega ogrodja, ki bi nas obvarovala ob trku ali padcu. Zato imamo vsako leto pred sezono usposabljanje z mariborskimi prometnimi policisti. Z njimi treniramo na poligonu in na cesti. Tako se pripravljamo pred vsako sezono, največ pa seveda pridobimo z izkušnjami, ki si jih nabiramo skozi celotno sezono. Zaradi tega se počutim varno. Če ali ko bo ta občutek izginil pa bo čas, da svoje mesto prepustim mlajšim kolegom.

Kakšna je pravzaprav oprema reševalnega vozila?

Seveda so medicinski aparati zaradi omejenega prostora manjši in lažji pa tudi ostale opreme imamo številčno manj. Na primer v avtomobilu je ogromno gaz in povojev pripravljenih za več poškodovancev medtem ko jih imamo na motorju za enega ali dva. Torej če naštejem nekaj opreme, imamo avtomatski zunanji defibrilator, aparat za merjenje krvnega tlaka, vsebnosti kisika v krvi in sladkorja. Imamo opremo za vzdrževanje dihalne poti pri otrocih in odraslih, jeklenko s kisikom, sanitetni material za oskrbo poškodb, določena zdravila in infuzije,.. V bistvu vse, samo v manjših količinah. Kot v avtomobilih Vse za nudenje prve nujne medicinske pomoči. Če je potrebno, za nami pride reševalno vozilo, kjer kolegi bolnika dokončno oskrbijo in pripravijo za transport do bolnišnice.

Kako se soočate z dogodki, ki jih doživite na nesrečah? Jih lahko odmislite?

Težko bi rekel, da sem se navadil ali celo, da nimam čustev. Vsekakor je po vseh letih precej lažje. Zavedam se, da sem tam, da nekomu pomagam, mu skušam rešiti življenje. Dam vse od sebe ampak na žalost včasih tudi to ni dovolj. Vem pa, da sem se potrudil po najboljših močeh, da sem resnično dal vse od sebe in že zaradi tega mi je lažje. Če imam kakšno težjo intervencijo, če so prisotni otroci, več mrtvih, takrat pomaga tudi pogovor s sodelavci. Če bi se kdaj zgodilo kaj takšnega, da tega ne bi mogel sam prebroditi, pa imamo v našem Zdravstvenem domu tudi možnost  pogovora s psihologom.

Zagotovo je v vaši preteklosti tudi kakšen lep dogodek? Kaj vam je ostalo v najlepšem spominu?

Skozi leta se je nabralo ogromno lepih in žalostnih dogodkov. Tiste žalostne skušam predelati in jih potisniti nekam v ozadje. Tistih lepih pa se še dolgo spominjam. Vsakič, ko komu rešimo življenje, je nekaj posebnega. Če bi moral izpostaviti en dogodek, pa bi sigurno izbral porod. Zdrav otrok, zdrava mamica, solze sreče in veliko olajšanja očeta, še dedek je jokal. To je bilo res lepo videti. Počutil sem se tako ponosno, da smo pomagali na svet novorojenčku. Neverjeten občutek.

Kaj za vas predstavlja ta poklic?

Ogromno ljudi mi reče, da tega ne bi bili sposobni delati. Da je preveč groznih stvari. Poškodbe, kri, jok, soočanje s smrtjo,… Ampak sam na to gledam drugače. Ta poklic mi daje občutek, da delam nekaj dobrega, nekaj … velikega. Da sem nekomu pomagal v najtežjih trenutkih življenja. Ne predstavljam si lepšega poklica in ne bi ga zamenjal. Res je težek. Reševalci delamo podnevi, ponoči, vikende in praznike. Zunaj smo na vročem soncu, v mrazu, dežju in snegu. Ampak tisti občutek, ko veš da si nekomu pomagal, odtehta vse prej naštete stvari. In zato sem ponosen nase, na svoje sodelavce in na koncu na naš poklic, na naše poslanstvo.