“Vsi vemo, da so smeti resnično velika težava, a glede na hitrost naše države pri takih projektih se pravzaprav pogovarjamo o realni izvedbi šele v 10 do 15 letih,” je dejala županja Mestne občine Ptuj Nuška Gajšek. Po njenih besedah so jim celo pregovorno disciplinirani in veliko manj zbirokratizirani Nemci med ogledom naprave v pobratenem Burghausnu povedali, da je do izgradnje trajalo več kot deset let.
S tega vidika ptujska županja ni pretirano optimistična, da se bo kakršenkoli tak projekt v Sloveniji zgodil hitro. Se je pa treba o tem pogovarjati, saj rešitve za prihodnost po njenem prepričanju potrebujemo čim prej. Sama nima zadržkov do sežigalnice, če bi ta bila okoljsko sprejemljiva.
Nekdanji ptujski župan med najglasnejšimi zagovorniki sežigalnice
Na Ptuju so državi ponudili lokacijo, ki je v občinskem podrobnem prostorskem načrtu (OPPN) vpisana za takšno dejavnost. Najstarejše slovensko mesto je bilo med petimi zainteresiranimi občinami, a je še prejšnje vodstvo okoljskega ministrstva imenovalo delovno komisijo, ki je za najprimernejši lokaciji določilo Ljubljano in Maribor. Najglasnejši zagovornik sežigalnice je nekdanji župan in aktualni direktor Znanstveno-raziskovalnega središča Bistra Ptuj Štefan Čelan. Prepričan je, da bi pri njih lahko optimalno izkoristili toploto iz sežiganja.
Ker se Ptuj želi uvrstiti med resne turistične destinacije, bi po Čelanovem mnenju velik dela toplote in električne energije uporabili za nove hotelske in termalne zmogljivosti. Del bi šel za kompleks steklenjakov, ki so ga pred časom načrtovali skupaj s kmetijskim ministrstvom, tretji porabnik pa bi lahko prek daljinskega ogrevanja bila podjetja ter stanovanjski objekti, je pojasnil.
Ker se Ptuj želi uvrstiti med resne turistične destinacije, bi po Čelanovem mnenju velik dela toplote in električne energije uporabili za nove hotelske in termalne zmogljivosti. Del bi šel za kompleks steklenjakov, ki so ga pred časom načrtovali skupaj s kmetijskim ministrstvom, tretji porabnik pa bi lahko prek daljinskega ogrevanja bila podjetja ter stanovanjski objekti
Na septembrskem Štajerskem gospodarskem forumu je tudi Čelan kot vzor omenil Burghausen. “Dokler ne vstopiš v bunker, kjer so smeti, sploh ne veš, da stojiš na dvorišču sežigalnice. Ne vem, zakaj se ne bi zgledovali po Nemcih, če se že v številnih drugih primerih tako radi,” je dejal. Bavarska ima po njegovih podatkih pri 14 milijonih ljudi 11 sežigalnic, eno na nekaj več kot milijon prebivalcev. V Burghausnu živi manj kot 20.000 ljudi in je imel pred zagonom manj kot 5000 delovnih mest, po 25 letih delovanja sežigalnice pa je število delovnih mest tam naraslo na 17.000, je dobre plati naštel Čelan.
Nasprotniki sežigalnice: Morali bi predvsem delati za zmanjšanje količine odpadkov, ne pa z njimi trgovati
Med nasprotniki projekta na Ptuju je Danica Hren, ki zatrjuje, da OPPN nikakor ne predvideva konkretno termične obdelave, pač pa je lokacija označena zgolj kot območje za namen okoljske infrastrukture, s čimer je javnost izključena iz razprave. Po mnenju nasprotnikov bi morali predvsem delati za zmanjšanje količine odpadkov, ne pa z njimi trgovati.
Za zdaj tudi ni jasno, kdo bi zagotovil 170 milijonov evrov, na kolikor so ocenili projekt, ki bi stal blizu centralne čistilne naprave v smeri proti Šturmovcem. V neposredni bližini so podjetja, ni pa stanovanjskih in drugih objektov, zato večjega nasprotovanja ljudi na vplivnem območju po njegovih besedah ni.
“Slovenskega investitorja zagotovo ni, ta je lahko samo iz tujine. Med vodilnimi na svetu, ki lahko zagotovijo primerno tehnologijo, so v Evropi največ trije iz Nemčije, Francije in Italije,” je povedal Čelan.
STA
