Večina ljudi komaj čaka poletje, saj to predstavlja čas večje brezskrbnosti, dobre volje in težko pričakovanega dopusta. Težje je invalidom, saj marsikateri ne morejo na počitnice. Je preveč zapleteno in predrago, veliko jih nima primernega spremstva. K sreči se še najdejo dobrosrčni prostovoljci, ki se z invalidi odpravijo na počitnice in jim omogočijo lep obmorski dopust. Ena takšnih je tudi Mariborčanka Sara Potočnik.

Invalidom v življenju ni lahko. Gibalna oviranost povzroči nešteto tegob, marsikdo zaradi priklenjenosti na voziček ne more na počitnice. Če gre, se na morje večinoma odpravi s starši ali svojci, ko pa ti zaradi starosti ali drugih obveznosti več ne zmorejo oskrbe, dopust ponavadi odpade. Na tem mestu priskočijo na pomoč prostovoljci, ki z velikim srcem in nasmehom na obrazu spremljajo invalide na počitnicah.

Kakšne naloge opravlja spremljevalec na dopustu?

Sara Potočnik je mlado dekle, ki si svojo energijo polni z nesebično pomočjo. Spremstvo gibalno oviranih oseb je bila njena želja že od nekdaj, letos jo je uresničila, ko si je uporabnik društva za cerebralno paralizo Sonček zaželel, da bi bila prav ona njegova spremljevalka.

Naloge in dolžnosti spremljevalca so v prvi vrsti upoštevati uporabnikove potrebe in želje, ki jih prostovoljec skuša v čim večji meri zadovoljiti. »Zelo pomembno se mi zdi z uporabnikom vzpostaviti pristen in zaupen odnos, v katerem pa so jasno zastavljene meje. Uporabnik se mora s tabo počutiti prijetno in varno. Zraven tega pa je seveda še mnogo drugih stvari. Kot spremljevalci moramo poskrbeti, da je naš uporabnik ustrezno oblečen denimo glede na vremenske razmere, prav tako moramo poskrbeti za redno in ustrezno jemanje zdravil, osebno higieno, nego…,« pojasnjuje Sara.

Najpomembnejša je organizacija

Pri organizaciji dopusta z invalidi je najtežje razporejanje uporabnikov v skupine glede na njihove specifike in nato načrtovanje raznih aktivnosti, ki morajo biti dostopne vsem. Izziv lahko predstavlja tudi vožnja: »Pozoren moraš biti, kako razdeliš spremljevalce, da lahko ti ustrezno namestijo uporabnika v kombi in pomagajo pri vsakodnevni rutini – fizioterapija, spanje, osebna higiena, nega… Ne smemo pozabiti, da mora biti za vse uporabnike tudi vse dostopno, predvsem za tiste, ki so na vozičkih,« razlaga mlada prostovoljka.

Spremljevalci sicer ne potrebujejo posebnih kompetenc, najpomembnejše je imeli veliko srce in čut za sočloveka: »Težko bi rekla, da se za spremljevalca lahko prijavi ravno vsak, ampak sigurno pa vsak tisti, ki ga delo s takšnimi ljudmi osrečuje in mu ne bi bilo v breme.« Doživetje takšnih počitnic bi bilo še posebej priporočljivo za vsakega, ki se nahaja v pedagoški stroki.

Sara Potočnik se je z ljudmi s posebnimi potrebami začela srečevati že na Gimnaziji, ko je kot prostovoljka pričela obiskovati Sonček-Društvo za cerebralno paralizo Ptuj. Prav tako se je udeleževala srečanj z Zavodom Dornava: »Tako da so se prav na tem mestu začeli tisti moji prvi navdihi in zbiranja znanj in izkušenj na tem področju in to je bilo zame tisto “izobraževanje”.«

Kako poteka dan z invalidom?

Vsak dan na morju vstajajo okoli 7. ure zjutraj, odvisno od uporabnikovih potreb in zmožnosti ter koliko časa potrebuje za urejanje. Sledi jutranja telovadba in zajtrk, po katerem sledijo aktivnosti. Določijo se skupine: nekateri gredo na izlet, drugi na veslanje ali na jahanje. Imajo tudi raznorazne ustvarjalne delavnice in terapije, ki jim sledi kosilo in počitek, da naberejo moči za popoldanske aktivnosti – kopanje v bazenu in morju, delavnice, sprehodi ali izleti.

»Meni na takšnem potovanju največji izziv predstavlja to, da svojemu uporabniku nudim maksimalno, kar je v moji moči, da mu pričaram čim več nasmehov na obraz ter da izkusi stvari, ki jih prej morda še ni, saj le te pripomorejo k njegovi rehabilitaciji,« pravi Sara. Letos je na počitnice spremljala Jožka Majcena, ki boleha za cerebralno paralizo in razumela sta se odlično: »Lahko rečem, da se bolje ne bi mogla. Nikoli nobenih nasprotovanj in nestrinjanj. Stvari sva vedno naredila tako, da sva bila oba zadovoljna.«

Stranišče namenjeno invalidom, a brez primernega dostopa

Ne glede na lepo vzdušje, pa dobro voljo tu in tam zamaje dejstvo, kako slabo je invalidom prilagojena infrastruktura. Potočnikova meni, da bi se moralo marsikaj spremeniti: »Na tem mestu imam en primer, ki smo ga doživeli na plaži: šli smo na WC za invalide pa nismo mogli niti z vozičkom priti v prostor, prav tako so stranišča zelo slabo opremljena, primanjkuje prijemal in podobno. Zdi se mi tudi, da so slabo urejene možnosti za spraviti takšne ljudi v vodo, le redkokje imajo kakšno dvigalo, zato smo raje ostajali ob našem bazenu, kjer je za to poskrbljeno.«

Velik problem so tudi nastanitve, saj ni veliko možnosti, kjer bi lahko bivali v pritličju, bivališča v višjih nadstropjih pa niso urejena z dvigali. Slabo so urejene tudi sprehajalne poti, ki so večkrat prekinjene s stopnicami. »Upam, da se bodo te stvari tekom let vsaj malo izboljšale, da bo lažje tako njim, kot tudi nam,« se nadeja Sara.

Prostovoljcev ni dovolj

Preko Sončka se sicer vsako leto prijavi nekaj spremljevalcev, ki invalidom omogočijo dopust na morju, večje število takšnih posameznikov pa je težko doseči. Na žalost se za tovrstno delo odloča vse manj ljudi.

Delo je prostovoljno, a vsak, ki se zanj odloči prejme manjše plačilo, kot darilo za svoj čas. Prav tako je za spremljevalce brezplačno bivanje na morju, hrana, prijetna druženja, tkanje novih prijateljstev in zagotovo nepozabna življenjska izkušnja.

»Kako srečni so ti ljudje, ko jim rečeš kaj lepega«

Mlada prostovoljka je dejala, da imaš na takšnih počitnicah možnost spoznati, kako različni smo si ljudje med seboj; ne le po videzu, marveč tudi po načinu vedenja, interesih, zmožnostih in hrepenenjih. »Kar me je najbolj impresioniralo je to, kako srečni so ti ljudje, ko jim le rečeš kaj lepega, jih pozdraviš za dobro jutro in jim rečeš lahko noč ter jih objameš… za to bi oni dali življenje.«

Dopust z invalidom je intenziven teden učenja in zavedanja, kar v življenju res šteje. Vrednost materialnih stvari postane nepomembna: »Nasploh bi lahko rekla, da je življenje težko, ko človeka kot otroka priklene na invalidski voziček, zaradi tega pa smo na tem mestu mi, da jih znamo osrečit in jim naredit lepši vsakdan. Spoznala sem, da se ni vredno obremenjevati z malenkostmi, vse primerjave z drugimi… vse to je odveč. Ta teden sem dobila drugačen pogled na življenje in upam, da bo to moje vodilo v prihodnje,« še doda Sara.