O tem, kako mladi danes doživljajo Maribor, zakaj odhajajo in kaj bi jih lahko zadržalo, smo se pogovarjali z v. d. prorektorico za študentska vprašanja Univerze v Mariboru, Pino Slaček.
Mladi pogosto pravijo, da v Mariboru ni prihodnosti. Se vam zdi ta občutek upravičen ali pretiran?
Osebno menim, da je ta občutek pogosto posledica percepcije in ne realnih možnosti. Mesto Maribor ima izjemen potencial, od univerze, ki je središče znanja in raziskovanja, do podjetniškega in kulturnega okolja, ki se postopno krepi. Mladi potrebujemo predvsem priložnosti, da svoj talent razvijemo tukaj, ne le drugje.
Univerza v Mariboru s projekti, kot so povezovanje z gospodarstvom, podpora start-upom, razvijanjem inovacij in mednarodnimi mrežami, aktivno ustvarja pogoje, da prihodnost ni nekaj, kar mladi iščemo drugje, ampak nekaj, kar skupaj gradimo tukaj, v Mariboru.
Je za današnje študente Maribor mesto, v katerem si predstavljajo svojo karierno pot, ali zgolj vmesna postaja pred tujino?
Za nekatere vmesna postaja, za druge začetek zgodbe. Odvisno od posameznika in od tega, ali v mestu najde smisel. Mladi iščemo okolja, kjer se lahko razvijamo, kjer smo slišani in vključeni. Če to ponudimo, Maribor ni postaja, ampak izbira. Mislim, da se to že dogaja, saj mladi vse pogosteje odhajajo po izkušnje, na primer prek študijskih izmenjav, mednarodnih sodelovanj, a se tudi vračajo z novimi znanji, idejami in pogumom, da jih tu uresničijo.
Zakaj po vašem mnenju mladi še vedno odhajajo? Gre res le za boljše plače, ali za ta občutek, da doma niso dovolj cenjeni?
Plača je sigurno pomemben del zgodbe, a je v ozadju predvsem občutek vrednosti, torej ali nas družba vidi, ceni in spoštuje naš prispevek. Mladi si želimo, da bi nas okolje vzelo resno, nam zaupalo odgovornost in dalo priložnost, da pokažemo, kaj znamo.
Pomembno nam je, da lahko soustvarjamo, ne le sledimo že postavljenim potem.
Ko imamo občutek, da naše delo šteje, da so naše ideje slišane in da se naš trud opazi, tudi plača ni več edini razlog, da ostanemo ali odidemo. Takrat se vzpostavi občutek pripadnosti in po mojem mnenju, je prav ta občutek največji razlog, da nekdo vidi svojo prihodnost doma.
Kakšno vlogo ima Univerza v Mariboru pri tem, da mlade pripravi na trg dela in jih poskuša zadržati v lokalnem okolju?
Menim, da ima UM izjemno odgovorno vlogo. Ne le pri prenosu znanja, temveč tudi pri razvijanju kompetenc, ki omogočajo zaposlitev, podjetnost in navsezadnje tudi aktivno državljanstvo. Usmeritev Univerze v Mariboru je jasna, in sicer, študent ne sme biti pasivni prejemnik znanja, ampak aktiven soustvarjalec družbe.
[[image_1_article_82035]]
Z različnimi oblikami praktičnega usposabljanja, aktualnimi študijskimi programi in vsebinami, inovacijskimi projekti in sodelovanjem z gospodarstvom, lokalnimi skupnostmi ter javnim sektorjem študentom omogočajo, da že med študijem pridobivamo dragocene izkušnje. Tako ne le gradimo svojo zaposljivost, ampak soustvarjamo okolje, v katerem želimo živeti in delati. Prav ta povezanost med univerzo, mestom in gospodarstvom je ključna, da mladi prepoznamo potencial domačega okolja in v njem vidimo svojo prihodnost.
Kaj se mora spremeniti, da bi Maribor postal privlačnejši za mlade strokovnjake in ustvarjalce?
Mislim, da Maribor potrebuje še močnejšo povezavo med znanjem, delom in kakovostjo življenja. To pomeni več stanovanjskih priložnosti za mlade, več kreativnih in delovnih prostorov, še boljše pogoje za raziskovanje, podjetniško in umetniško delovanje ter privlačno kulturno in družbeno dogajanje, ki mlade navdihuje in povezuje.
Mladi danes iščejo mesta, kjer lahko rastejo, tako osebno, kot tudi poklicno in ustvarjalno, kjer lahko soustvarjajo prihodnost, ne le živijo v njej.
Prepričana sem, da ima Maribor vse predispozicije za to, da postane mesto mladih idej in priložnosti, če bomo delovali usklajeno, s skupno vizijo razvoja in zavedanjem, da le z medsebojnim sodelovanjem med univerzo, mestom in gospodarstvom lahko ustvarimo okolje, v katerem bodo mladi želeli ostati in ustvarjati.
Se mladi po študiju v tujini vračajo?
Da, zelo me veseli, da se vedno več mladih po izkušnjah v tujini vrača, pogosto z znanji, pogumom in idejami, ki jih želijo deliti. Res je, da mladi, ki se vračajo, to storijo, ker imajo razlog. Ne govorim nujno o službi, ampak o občutku pripadnosti in priložnosti za rast. Tujina mlade nauči samozavesti, doma pa lahko to samozavest preoblikujemo v nekaj trajnega.
Na Univerzi v Mariboru se spodbuja "kroženje znanja", torej mladi naj gremo, naj raziskujemo svet, a naj vemo, da nas doma čakajo odprta vrata, kjer lahko svoje izkušnje uporabimo in nadgradimo.
Kako bi ocenili socialno in finančno varnost študentov danes, je to eden ključnih razlogov za nezadovoljstvo in odhode?
Stojim za tem, da sta socialna in finančna varnost temelj kakovostnega študija. Študij zahteva energijo, predanost in osredotočenost, a če mladi ob njem ne morejo dostojno živeti, se težko posvetijo razvoju in učenju.
Mnogi se soočajo z visokimi življenjskimi stroški in stanovanjsko negotovostjo, kar vpliva na njihovo dobrobit in uspešnost. Zato je nujno, da je na voljo podporno okolje, dostopna stanovanja, možnosti štipendij, subvencionirane storitve ter občutek varnosti in sprejetosti.
Zato si prizadevamo za okolje, kjer ima vsak študent dostop do osnovnih pogojev za dostojno življenje in razvoj, torej do primernega bivališča, finančne podpore ter kakovostnih svetovalnih in psiholoških storitev. Le tako se lahko mladi resnično posvetijo študiju, raziskovanju in osebni rasti, brez nenehne skrbi, kako bodo preživeli iz meseca v mesec.
Kakšno sporočilo bi poslali mladim, ki razmišljajo, da bi zapustili Maribor? Jih razumete?
Če čutite, da morate iti, pojdite. Svet je velik in izkušnje zunaj so dragocene. A vedite, da je vredno verjeti tudi v to mesto. Maribor se spreminja, počasi, a s srcem. In čeprav se zdi majhen, je dovolj velik, da vsakdo najde prostor za svojo zgodbo.
Maribor je mesto, ki potrebuje naše ideje, energijo in pogum. Ne gre za to, da bi ostali za vsako ceno, ampak da bi se imeli kam vrniti, v mesto, kjer lahko soustvarjamo prihodnost in pustimo svoj pečat.
