Prof. dr. Juš Kšela je eden vodilnih slovenskih kardiovaskularnih kirurgov, ki opravlja najzahtevnejše operacije na srcu. Izvedel je že več kot 130 transplantacij srca, hkrati pa je gonilna sila izvajanja novega posega pri bolnikih z redko pljučno boleznijo. V preteklosti smo bolnike, ki so zaradi kroničnih strdkov v pljučnih arterijah potrebovali tovrstno zahtevno operacijo, pošiljali na zdravljenje na Dunaj, zdaj to opravimo v UKC Ljubljana, kjer je dr. Kšela tudi zaposlen. 

Pri tem je zanimivo, da je bil prof. Kšela, njegov oče Tomaž je znan novinar, rojen v Mariboru, nekaj časa je bil celo zaposlen v tukajšnjem univerzitetnem kliničnem centru. Veliko otroških in mladostnih dni je preživel v Cerkvenjaku, kjer sta starša kupila starejšo hišo. Pravi, da so to bili zanj čudoviti časi. Več o izjemnem srčnem kirurgu, ki je svoje znanje izpopoljeval v enem od največjih inštitutov za zdravljenje bolezni srca na svetu, še vedno pa pogreša rodni Maribor, kamor se zelo rad vrača, pa v nadaljevanju. Kljub izjemno natrpanemu urniku si je vzel čas za nas in odgovoril na naslednja vprašanja: 

Rojeni ste v Mariboru, kjer ste tudi obiskovali Prvo gimnazijo. Kako je potekala vaša nadaljnja pot?

Po končani Osnovni šoli Bratov Polančičev in I. gimnaziji v Mariboru (otroška in mladostna leta sem preživel v Razlagovi ulici in v Ulici Heroja Šlandra) sem študij medicine, ki traja šest let, opravil na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Mimogrede naj povem, da sem v času študija med počitnicami preko fakultete opravljal medicinsko študentsko prakso v Braziliji, Indoneziji in v Nemčiji. Na poti na študentsko prakso v Nepal pa sem moral na Kitajskem sam na nujno operacijo slepiča. Tako sem že v času študija od blizu spoznal razvitost medicine in delovanje zdravstvenih sistemov v različnih delih sveta. Ob koncu študija sem te izkušnje skupaj z infektologom dr. Andrejem Tampužem strnil v knjižici o tropski medicini, ki je nekakšen priročnik za mlade, ki potujejo v tropske države.

Po diplomi sem se zaposlil v UKC Maribor, kjer sem opravil polletno pripravništvo in sekundarij ter nato še specializacijo iz kardiovaskularne kirurgije, ki traja šest let. Moj prvi mentor pri izvajanju operacij na žilju in odprtem srcu je bil izvrsten mariborski srčni kirurg primarij dr. Gorazd Košir, v UKC Ljubljana pa profesor Borut Geršak in docent Ivan Kneževč.

Da kardiokirurg prvič samostojno zareže v srce, se je potrebno po končani gimnaziji izobraževati še najmanj 14 let in pol - če k temu prištejeno še osnovno in srednjo šolo pa skupaj 27 let in pol.

Del specializacije sem opravil v enem od največjih inštitutov za zdravljenje bolezni srca na svetu, Texas Heart Institut v Houstonu v ZDA, kjer sem bil na usposabljanju dvakrat, skupaj več kot pol leta. Ta inštitut je sestavni del največjega medicinskega konglomerata na svetu, Texas Medical Centra, v katerem je 150 tisoč zaposlenih. Tja nas je vse takratne specializante kardiovaskularne kirurgije povabil svetovno uveljavljeni kardiokirurg s Primorske prof. dr. Igor Gregorič, ki tam deluje že od leta 1984, s čimer je ogromno prispeval k napredku srčne kirurgije pri nas.

V času doktorskega študija, ko sem za potrebe doktorske naloge opravljal raziskave pri operacijah na odprtem srcu, pa sem več kot štiri mesece raziskovalno deloval v največji klinični bolnišnici v Varšavi na Poljskem, kjer sem odlično sodeloval s tamkajšnjimi kardiokirurgi. Skupaj z njimi in z nekaterimi kolegi iz Houstona sem objavil več strokovnih člankov za priznane medicinske znanstvene revije. Iz kardiovaskularne kirurgije sem doktoriral leta 2009 na Univerzi v Ljubljani. Leta 2015 sem postal docent, leta 2019 pa izredni profesor na Medicinski fakulteti univerze v Ljubljani. Dobro sodelujem tudi z Medicinsko fakulteto Univerze v Mariboru, med drugim sem tudi mentor pri doktorskem študiju kardiokirurgije na tej fakulteti.

Zakaj ste se odločili za poklic zdravnika? (Dedek je bil menda inženir elektrotehnike, oče novinar, ...)

Medicina me je zanimala že kot otroka, verjetno pa je bilo to tudi malce družinsko pogojeno. Dedka, ki se je rodil leta 1899 na trdni kmečki domačiji pri Županovih v Bolehnečicih v občini Sveti Jurij ob Ščavnici, je že leta 1910 ljubezen do znanja in do tega, da bi pomagal ljudem, pripeljala na klasično gimnazijo v Mariboru. Bil je v prvi generaciji dijakov, ki so po tem, ko je general Rudolf Maister Maribor priključil Sloveniji, na omenjeni gimnaziji maturirali v slovenskem jeziku. Bil pa je tudi v prvi generaciji študentov na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani, kjer je diplomiral na elektrotehniški fakulteti. Z babico sta ljubezen do znanja prenesla na otroke in vnuke. Tako so se za študij odločili vsi njuni otroci, pa tudi vseh njunih sedem vnukinj in vnukov.

Sicer pa sem sam že v tretjem razredu osnovne šole v šolski nalogi zapisal, da bom, ko odrastem, srčni kirurg. Kasneje je k moji odločitvi verjetno prispevala tudi starejša sestra, ki je začela študirati medicino tri leta pred mano.

Tudi moja mama je končala fakulteto in je diplomirana sociologinja. Moj stari stric zdravnik prof. dr. Milan Cunder pa je bil celo med ustanovitelji popolne Medicinske fakultete v Ljubljani. O njem sva z očetom pred leti napisala knjigo; jaz sem popisal njegovo strokovno delo, oče pa nelahko življenjsko pot. Recenzenta sta bila prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica inštituta za zgodovino medicine, in zgodovinar dr. Marjan Žnidarič.

Koliko časa ste bili zaposleni v UKC Maribor? Zakaj vas je potem poklicna pot peljala v Ljubljano?

V UKC Maribor sem bil v času specializacije zaposlen šest let. Nato sta me na kardiovaskularni oddelek UKC Ljubljana povabila tedanji predstojnik in vrhunski mednarodno uveljavljeni kardiokirurg prof. dr. Borut Geršak in docent Ivan Kneževič. Človek, ki se želi strokovno izpopolnjevati in delovati na znanstveno-raziskovalnem področju, povabila takšnih eminentnih strokovnjakov ne more zavrniti, poleg tega pa je še moja žena Ljubljančanka in se je razveselila vrnitve v Ljubljano. Na UKC Ljubljana sem se veliko naučil tudi od mednarodno priznanega srčnega kirurga prof. dr. Tomislava Klokočovnika in seveda od vseh ostalih starejših kolegov. V naši dejavnosti, ki izjemno hitro napreduje, se mora človek nenehno učiti in izpopolnjevati.

Živite v Ljubljani. Ali pogrešate Maribor?

Naša družina, z ženo imava hčerko in sina, živimo v Ljubljani, vendar pogosto prihajamo tudi v Maribor. Kdo, ki je v Mariboru preživel mladost, življenja v njem ne bi pogrešal? V Mariboru imam poleg staršev in sestrine družine tudi druge sorodnike, sošolce in prijatelje, s katerimi sem v okviru časovnih možnosti redno v stiku. V Mariboru sem krajši čas treniral košarko in bil nekaj let košarkarski sodnik, vendar za košarko trenutno nimam več časa. Problem kardiokirurgov je, da moramo hočeš nočeš ogromno časa preživeti v operacijskih dvoranah in v bolnišnicah s pacienti, saj so operacije na odprtem srcu zahtevne in marsikdaj trajajo več ur, včasih tudi deset in več.

Vaš ded je bil iz Prlekije, kasneje je oče v Andrencih (občina Cerkvenjak) kupil vikend. Koliko časa ste preživeli tam in ali se v Cerkvenjak še vedno radi vračate?

Starša sta na gričih pri Cerkvenjaku, nedaleč od dedkove domačije, že v mojem otroštvu kupila staro butano hiško in jo prenovila. Tam sem preživel velik del otroštva in mladosti, zlasti v času počitnic in ob vikendih. To so bili, vsaj zame, čudoviti časi. Na Cerkvenjak sem še vedno navezan, saj imam stike z mladostnimi prijatelji, sosedi in drugimi domačini. Veselim se hitrega razvoja Cerkvenjaka, še posebej v zadnjih desetletjih, odkar ima samostojno občino. Danes ima Cerkvenjak praktično vso infrastrukturo (od vrtca, šole, športno-rekreacijskega centra in prenovljenega kulturnega doma do industrijske cone, razvitega malega gospodarstva in zdravstvene ambulante), ki jo človek potrebuje za dostojno življenje, poleg tega pa je v čudovitem naravnem okolju, o kakršnem lahko v urbanih središčih samo sanjamo. Cerkvenjak ima tudi priključek na avtocesto, po kateri je mogoče v dvajsetih minutah priti v Maribor ali Mursko Soboto, v slabi uri in pol pa v Ljubljano.

Ste gonilna sila novega posega pri bolnikih z redko pljučno boleznijo. Za kaj gre?

Pri okoli 2 do 4 odstotkih bolnikov s pljučno hipertenzijo je vzrok za to stanje nepopolna absorbcija oziroma razgradnja trombembolizmov, saj zdravnikom z zdravili ni uspelo popolnoma stopiti strdkov v globokem pljučnem žilju, zaradi česar ni samo zelo oteženo, temveč tudi ogroženo njihovo življenje. V dveh tretjinah primerov lahko tem bolnikom ostanke strdkov, ki so tesno nalepljeni na globoke plasti žilne stene, odstranimo s posebno operacijo. Do nedavnega je naša zdravstvena zavarovalnica paciente na to operacijo, ki se ji reče pljučna trombendarterektomija ali trombarterektomija, pošiljali na Dunaj, v času epidemije covida pa to ni bilo več mogoče. Zato je v UKC Ljubljana padla odločitev, da se bomo za izvajanje te izjemno zahtevne operacije usposobili sami.

S pomočjo našega kolega, dr. Mijovskega, ki je bil na subspecializaciji v bolnišnici Royal Papworth v Cambridgu v Veliki Britaniji (mimogrede, v njej se zdravijo tudi člani britanske kraljeve družine), smo navezali stik s kirurgom Choojem Yenom Ngojem. Pri njem in njegovi ekipi smo bili predlani kakšen teden na usposabljanju, nato pa smo začeli to zahtevno operacijo izvajati v Ljubljani sami s tem, da je pri desetih operacijah v vlogi proktorja sodeloval kolega Cho Yen Ng. Pred kratkim pa smo to operacijo prvič izvedli popolnoma sami.

V tehničnem smislu gre za izjemno zahtevno operacijo, ki jo izvaja ekipa desetih ljudi in traja več kot deset ur. Med operacijo bolnika tri do največ štirikrat za 20 minut podhladimo na 18 stopinj Celzija ter iz njegovega telesa odstranimo vso kri v posebne rezervoarje izven telesnega krvnega obtoka (v telesu takrat ni nobenega krvnega obtoka in je »navidezno mrtev«). V treh do štirih intervalih po 20 minut nato bolniku iz globokega pljučnega življa mehansko odstranimo strdke, ki ogrožajo njegovo življenje

Laično bi lahko rekel, da je to videti tako, kot če bi s posebnim orodjem poskušali iz zgodnjega nadstropja stolpnice odkleniti ključavnico v kleti. Operacija je zelo zahtevna tudi zaradi tega, ker je v ohlajenem telesu in v njegovi z ledom obloženi glavi do skrajnosti upočasnjen metabolizem, zato ga je po vsaki 20-minutni podhladitvi potrebno z največjo previdnostjo ponovno perfundirati, da ne utrpi kakršnihkoli posledic. Da se v telesu ponovno vzpostavi homeostaza ali ravnovesje fizioloških mehanizmov, je po 10-urni operaciji bolnik še v umetni komi od 24 do 48 ali celo do 72 in več ur. Poseg je v resnici povsem »končan«, ko se pacient brez vsakih posledic zbudi in lahko ponovno povsem normalno in ustvarjalno živi.

Pri izbiri bolnikov, ki potrebujejo omenjeno operacijo, imajo glavno besedo internisti pulmologi, s katerimi kardiokirurgi sodelujemo v pripravi in izvedbi pljučne trombarterektomije ter po njej. Nasploh je v naši dejavnosti teamsko delo vseh v ekipi in dobro sodelovanje s kolegi internisti »recept« za uspešno izvedeno operacijo. Pri že omenjeni operacijah v UKC odlično sodelujemo s pulmologinjo dr. Polono Mlakar. Po operaciji bolniki naprej ostajajo njeni pacienti.

Koliko operacij in kakšnih na odprtem srcu ste že opravili?

Bolezni srca zdravijo kolegi internisti - kardiologi. Ko z zdravili, vstavljanjem žilnih opornic in drugimi internističnimi metodami bolniku ne morejo več pomagati, pokličejo na pomoč kardiokirurge, ki bolnikom pomagamo z vgrajevanjem srčnih spodbujevalnikov, z izvajanjem by-passov, z vgrajevanjem umetnih srčnih zaklopk in drugimi operacijami na odprtem srcu, zadnja možnost pa je vsaditev umetnega srca in transplantacija srca. Tudi v teh fazah zdravljenja je pomembno sodelovanje kardiologov in kardiokirurgov, saj srčni bolniki vse življenje ostanejo njihovi pacienti.

V Sloveniji glede na število prebivalcev opravimo nadpovprečno veliko presaditev srca, za kar gre zahvala tako Slovenija Transplantu , ki je del Eurotrasplanta in seveda kot vodji transplantacijske dejavnosti V UKC Ljubljana docent dr. Ivanu Kneževiču.

Koliko operacij na srcu sem opravil, ne vem, ker jih je bilo preveč. Vem pa, da sem opravil več kot 130 transplantacij srca.

Drži, da je tudi vaša sestra v zdravniškem poklicu?

Res je. Tudi moja tri leta starejša sestra Urša Kšela dr. med. je zdravnica, specialistka interne medicine. Trenutno je predstojnica oddelka za endokrinologijo v UKC Maribor, kjer zdravi tudi bolnike s sladkorno boleznijo. Za kirurga je lepo, če ima sestro, ki je specialistka interne medicine, da se lahko z njo kdaj posvetuje.

Kakšno je življenje srčnega kirurga?  Koliko se lahko posveti družini?

V marsikaterem poklicu lahko človek kakšno delo opravi doma. Srčnih operacij in priprav nanje pa ni mogoče izvajati v domači sobi. Zato smo srčni kirurgi izredno veliko časa v operacijskih dvoranah, na dežurstvih, v ambulantah … Ker ima žena, ki je sodnica, prav tako zahtevno delo, oba tako rekoč ves prosti čas, ki ga imava v tem življenjskem obdobju mnogo premalo, posvetiva otrokoma in družini. Del časa, ki nam je na voljo, poskušamo skupaj posvetiti rekreaciji in športu.

Sam moram biti v dobri kondiciji, saj na operaciji ni enostavno deset ur preživeti sklonjen nad pacientom v prisilni drži in z mirnimi rokami.

Vam povem, da sem po marsikateri operaciji fizično bolj izčrpan kot po košarkarski tekmi.

Kaj počnete v prostem času? 

Trenutno nimam časa za noben hobi, žal si časa velikokrat ne morem vzeti niti za prijatelje in bližnje sorodnike in za ohranjanje normalnih socialnih stikov, kar ni prijetno, vendar drugače ne gre. Skupaj s pevcem Ekremom Jevrićem bi lahko zapel, kako trenutno poteka moje življenje: »Kuća – posao, posao-kuća …«

Kje je trenutno, v primerjavi s tujino, slovenska srčna kirurgija?

Slovenci imamo nekaj vrhunskih kardiokirurgov; od že omenjenih Igorja Gregoriča, Boruta Geršaka, Tomislava Klokočovnika, Ivana Kneževiča, Gorazda Koširja do Nikole Lakiča, Matije Jelenca, Mihe Antoniča, Petra Juriča, Mihe Weissa in še bi lahko našteval. Nekateri delajo v tujini, nekateri pa doma v treh centrih za operacije na odprtem srcu: v UKC Ljubljana, UKC Maribor in v Izoli.

Kdorkoli gre na operacijo na odprtem srcu v Sloveniji, je lahko prepričan, da bo deležen zdravstvene storitve na najvišji ravni, ki bo primerljiva s storitvami v najbolj razvitih državah.

Govorim o kakovosti kardiovaskularnih zdravstvenih storitev po strokovni plati. Kakšna je kakovost delovanja zdravstvenega sistema pri nas glede organiziranja, financiranja, upravljanja, zakonodaje, čakalnih vrst itd., pa tako ali tako najbolje ve vsakdo sam. Glede na spoznanja in izkušnje, ki sem jih pridobil pri svojem usposabljanju po svetu, lahko rečem, da smo lahko veseli, da imamo javni zdravstveni sistem. Brez njega bi se hudim bolnikom, ki nimajo dovolj denarja za zelo dobra in najboljša zdravstvena zavarovanja, slabo pisalo. Samo operacija, o kateri sem govoril, v Veliki Britaniji stane 80 tisoč evrov, transplantacija srca pa še nekajkrat več. Pri nas je najzahtevnejših operacij deležen vsak, ki jih potrebuje, ne glede na svoj socialni status. Če se ne bi borili za življenje in zdravje vsakogar, bi v tej majhni deželici, kjer nas živi samo dva milijona, težko pogledali eden drugemu v oči.