Na socialnem omrežju Facebook je zaokrožila nova objava profesorice likovne umetnosti z mariborske Tretje gimnazije Maribor, Katarine Goričan. V zapisu je razkrila, da ji v zasebna sporočila množično pišejo dijaki, ki se počutijo prezrte, izčrpane in neslišane.

''Izpovedi srednješolcev, ki dežujejo v moj messenger, mi trgajo srce,'' je zapisala. Ob tem se sprašuje, ali se kot družba sploh zavedamo, kakšen pritisk nalagamo mladim.

"Počutimo se prezrte in neslišane"

Profesorica poudarja, da ne gre za osamljen primer, temveč za glasove številnih mladih:

''Hvala, ker se zavzemate za nas,'' ji pišejo.

''Počutimo se prezrte in neslišane. Vsi samo pritiskajo na nas.''

Po njenih besedah se številni dijaki zbujajo ob 4.00 ali 5.00 zjutraj, cel dan presedijo v šoli, popoldne in zvečer pa jih čakajo še naloge, učenje in poročila, pogosto do 23.00 ali celo polnoči. Tudi vikendi jim, kot pravi, ne omogočijo pravega počitka.

''A nam je res vseeno za njihovo zdravje?'' se sprašuje.

Izpoved dijaka: "Nimamo energije za živet"

V objavi je delila tudi pismo dijaka 3. letnika ene od gimnazij z Notranjske. Njegove besede so surove, neposredne in boleče.

''Veliko več bi dali od sebe pri uri, če ne bi bili vsi tako zaspani.''
''Veliko več bi sodelovali, bili aktivni, zagnani za delo, če bi bili naspani.''

Opisuje razred, v katerem je po njegovih besedah ''90 % nenaspanih'', odgovori pri urah pa so pogosto zgolj kratki, ''da'' ali ''ne'', ker preprosto nimajo energije.

''Nimamo moči, nimamo energije za živet.''

Njegov dan se začne ob 4.15. V dom ne gre, ker je predrag. Zunaj je še tema, ko hodi na avtobus. Ob 7.00 ga čaka že predura, a je, kot pravi, takrat že popolnoma izčrpan.

''Ves dan sem zaspan, brez energije, oči se mi zapirajo med poukom, glava me boli.''

Pomaga si z energijskimi pijačami ali kavo iz avtomata, vendar učinek hitro mine. Po pouku gre naravnost domov, brez druženja, brez postanka.

''Sedim za mizo in delam naloge, se učim, pišem poročila do 23.00, včasih celo do polnoči ali dlje. In potem naslednji dan isto.''

Njegov zapis se konča z vprašanjem, ki presega šolske klopi:

''Hočem se samo naspati, potem bi bilo vse lažje, hočem dihati, hočem živeti. A si preveč želim?''

"Zakaj nas strašijo z maturo?"

Dijak se v pismu dotakne tudi vsebine pouka in obsega snovi.

''Zakaj se učimo integrale in polinome, zakaj moramo vedeti izračun frekvenc alelov in genotipov, kdaj je bila Rusko-pruska vojna ali od kdaj do kdaj je vladal cesar Karel VI? Kje bom to potreboval v življenju?''

 

Opozarja, da ima občutek, kot da vsak profesor zahteva, da je njegov predmet najpomembnejši, kot da drugih sploh ni.

''Kot da nimamo še 13 drugih predmetov, ki vsi rabijo naš čas.''

Je možna spoštljiva pot do sprememb?

Profesorica Goričan ob tem opozarja, da so nekatere severne evropske države že dokazale, da je mogoče pouk začeti kasneje, zmanjšati obseg snovi in domačega dela ter s tem doseči večje zadovoljstvo in boljše rezultate.

A sama ne zagovarja hrupa ali razgrajanja.

''Nočem le pisati. Želim ukrepati.''

''Nisem za hrup, množico, razgrajanje. Je možna spoštljiva in učinkovita pot do sprememb?'' zaključi svoj zapis profesorica.

Preberite tudi Mariborska profesorica: ''Rada bi vas videla živeti, ne le zadrževati dih do mature''