V mesecu decembru smo bralce Maribor24.si vprašali, kateri izmed izstopajočih obrazov si najbolj zasluži naziv, ki slavi drznost in nove zgodbe o uspehu. Med osmimi kandidati, ki so s svojim delom in prodornostjo zaznamovali preteklo leto, ste izbrali Davida Slačka, nekdanjega parakošarkarja, ki je v letu 2025 dosegel svetovni vrh v biljardu in Sloveniji prinesel bron z Avstralije.

Po "borbi" za glasove, kjer sta se na vrhu tesno izmenjevala dva izjemna športnika, ste Davidu na koncu namenili 1747 glasov, oziroma skoraj polovico vseh oddanih glasov.

Po razglasitvi smo Davida povabili na klepet, da bi spoznali človeka, ki se po hudi poškodbi ni predal, danes pa z neverjetno mirnostjo in fokusom navdihuje naše bralce.

Kako ste se počutili, ko ste izvedeli, da ste nominirani za Prebojnika leta 2025?

V bistvu sem bil zelo presenečen, saj tega nisem pričakoval. Iskreno niti ne vem, kako sem izvedel, enostavno sem naenkrat videl to anketo in bil presenečen. Mislil sem si: "Kaj te jaz tu delam?"

Dejstvo je, da niste popolnoma "novi" na sceni, ste pa letos zagotovo prebili led do splošne publike, kar dokazuje tudi več kot 1700 prejetih glasov v naši anketi. Kaj vam to pomeni?

Res je. Avstralija, ki me je nekako "potisnila" v ospredje ni moj edini dosežek. Spomladi sem bil recimo v Estoniji drugi in tretji, na evropskem prvenstvu. V zadnjih dveh letih sem nekako prebil led, da me je spoznala tudi splošna javnost.

Sam imam ogromno prijateljev, poznancev biljardistov, Zvezo paraplegikov, kjer poznam veliko članov. Sem pa tudi s košarko spoznal velik krog ljudi. Definitivno pa kljub vsemu temu nisem pričakoval, da bom dobil toliko glasov, kot sem jih. Saj smo delili anketo po raznih socialnih omrežjih, med prijatelji in podobno, ampak je bilo vseeno zelo pestro.

Borba za glasove je bila napeta do zadnjega trenutka. Ste kljub temu pričakovali zmago ali je bilo presenečenje?

Borba je bila res do konca napeta, z Galom sva nekako skupaj napredovala. Zanimivo. Sem pa bil na koncu vseeno čisto presenečen in zmage zagotovo nisem pričakoval. V enem trenutku sem mislil, da sem izgubil, ko mi je Gal pobegnil za več kot 100 glasov. Ampak sem vesel, da je enkrat on malo pobegnil, drugič jaz. Ja pa vseeno bil odličen odziv.

[[image_1_article_84686]]

Kdaj ste se prvič srečali z biljardom?

Pomoje je že enih 12/13 let od tega. Takrat sem bil v Celju doma in smo enkrat na teden s prijatelji zahajali v Planet Tuš na trening. Takrat je bilo samo neke vrste druženje, kasneje pa sem jaz v Celju organiziral en turnir za Zvezo paraplegikov. Mene je v bistvu bolj zanimalo to, če bom lahko premagal Mateja Drajkovića, ki se je že več let ukvarjal s tem biljardom. Zanimalo me je, če je res tako dober, kot vsi govorijo. Na tem turnirju sem ga na koncu premagal, sicer samo na dve dobljeni, ampak ja. Zaradi tega sem si potem rekel: "No, očitno že nisem tako slab." In sem se poskusil v biljardu. Ko sem se prav včlanil v klub pa je to postala resna stvar - od tekmovanj do treningov.

Biljard je bila zame ena ljubezen iz otroštva. Ko sem bil mlad sem ga rad igral. Ko sem prišel po poškodbi iz Soče, sem takoj začel s košarko, kjer sem ostal 25 let. Tudi tam sem bil reprezentant in hodil na evropska prvenstva, turnirje,... Sem pa imel vedno nekje v mislih biljard. Ko smo prišli kam, kjer je bil biljard, sem ga res rad igral. Sem se pa z raznimi člani pri košarki pogovarjal o tem, kakšne poškodbe jim je povzročila na dolgi rok in tega sam nisem želel, zato sem se odločil, da raje prej sam končam, kot da se mi kaj zgodi. Sicer je trajalo več let, a sem jo dal vstran. Pa preprosto nisem uspel igrati košarke, biljarda, hoditi na treninge in hkrati biti na voljo za sina, ki seveda zahteva pozornost. 

Sin deli vašo ljubezen do športa?

Jaz ga nič ne silim. Parkrat je sicer poskusil biljard, ampak je bolj "leteč". Ampak takšna je današnja mladina. Res pa nisem tip osebe, ki bi ga silil. Naj dela, kar ga veseli. Je pa v preteklosti igral nogomet, zdaj hodi na fitness in podobno. Ima svoje interese in se vedno s kakšno stvarjo ukvarja - vedno po malem. 

Poškodba v vašem primeru ni bila prirojena, kako ste se spopadali s tem novim načinom življenja?

Tako je. Padec iz drevesa je v mojem primeru povzročil zlom hrbtenjače in še par drugih poškodb. Zaradi tega sem bil ene 3 mesece v bolnici, potem na rehabilitacija. Leta 1995 sem prišel iz rehabilitacije, leta 1998 pa sem že bil na evropskem prvenstvu v košarki. Res sem se hitro sprijaznil z usodo in začel s športom.

Nikoli se nisem obremenjeval s to invalidnostjo, je pa seveda pri tem pomembna okolica in prijatelji. Je pa potrebno poudariti, da sem v Soči imel dva sostanovalca v sobi, ki sta bila tetraplegika, kar pomeni, da nista mogla niti rok uporabljat. Mislim, da sem ravno iz tega nekaj dobrega potegnil. Z njima sem bil dobrih 5 mesecev in sem videl, kako živita. Jaz sem se recimo že po 14 dneh sam oblekel in šel pod tuš. Enostavno sem si mislil: "David, ti si ja zdrav!" Našel sem pozitivno plat. Sem se tudi poročil in imel otroka, tako da živim dokaj normalno življenje z ogromno podpore.

Nam lahko razkrijete kakšne konkretne načrte za prihodnost - tako iz športnega, kot tudi iz osebnega vidika?

Moja največja želja so olimpijske igre. S košarko smo bili vedno tik pred tem, a nam na koncu nikoli ni uspelo. Tako da je to tista ena stvar, za katero res upam, da bo. Za 2028 je verjetno sicer že prepozno, ciljam na 2032. V biljardu ni ravno pogojena starost, pomembna je zbranost in zdravje. Ampak bomo videli. 

To je nekje v mojih mislih - da bi bil enkrat na olimpijskih igrah. Je pa to verjetno želja vsakega športnika. 

Na kateri dosežek iz preteklosti ste najbolj ponosni?

Izpostavil bi morda leto 2021, ko sem v Turčiji na evropskem prvenstvu dobil svojo prvo kolajno. Prva se ti nekako vtisne v spomin. Takrat se je vse skupaj začelo. Potem pa je bil velik mejnik tudi povabilo na Heyball v Ameriki, kamor sem šel čisto brez pričakovanj. Heyball je veliko bolj zahteven od biljarda in dejansko v Sloveniji nismo imeli možnosti za trening. V preteklosti sem enkrat poskusil kugle udarit, ampak je bilo tako težko, da sem raje pustil. Potem pa sem bil v Ameriki in sem bil nepričakovano peti. Je pa res zelo težka igra. 

Kaj bi sporočili bralcem, ki so glasovali?

V bistvu bi se čisto vsakemu zahvalil za oddan glas. To mi je dalo moč, da se bom še naprej trudil za čim boljše uspehe, ki se jih bomo lahko skupaj veselili.