Letošnja edicija MFRU, Mednarodnega festivala računalniške umetnosti, z naslovom Prazne police. Postpotrošniške vizije po koncu poslovanja raziskuje položaj digitalne in medijske umetnosti v smeri trajnostnih in družbenih oblik življenjskih ekonomij in trgovanja z blagom. Ob opazovanju globalne polikrize in vse pogostejših razpravah o opuščanju kapitalistične logike se poraja vprašanje, kako bi bila ta prihodnost videti in kako bi jo lahko dosegli. Letošnji festival gosti kar tri razstave: osrednja MFRU30 in razstava V fokusu 30xMFRU sta na ogled v Veliki kavarni na Glavnem trgu, razstava Časovne krajine pa se nahaja v Kulturnem Inkubatorju na Koroški cesti.

Razstava se ukvarja z našim družbenim življenjem

Program festivala združuje gospodarstvo, ekologijo in intermedijski diskurz ter se osredotoča na temeljna področja, kot so nepremičnine in urbana regeneracija, prehrana in osnovne potrebe, moda in lepota, tehnologije in zabava, pa tudi nostalgija in rituali ter splošna kritika življenjskega sloga, povezanega z bogastvom posameznika. Poleg razstav bo MFRU30 vključeval tudi vrsto interaktivnih dogodkov, diskurzivnih aktivnosti in delavnic, ki bodo potekali predvsem ob koncih tedna.

[[image_1_article_71013]]

Sodelujoči umetniki v svojih novonastalih delih razmišljajo o vseh teh razsežnostih in zavzemajo kritično stališče do skupnih vrednostnih sistemov, hkrati pa uporabljajo njihova protislovja za razvoj vizij in orodij za družbeno življenje, ki se ne osredotoča zgolj na potrošnjo. Kot pojasni kuratorka Lara Mejač, so povabili umetnike, ki se ukvarjajo z našim družbenih življenjem, prav zato je razstava razdeljena na različne oddelke, na katere bi naleteli tudi v navadnih nakupovalnih središčih. Gre torej za teme, ki so blizu širši javnosti.

Tehnološki napredek ni vedno rešitev

"Ko smo gledali nazaj, v pretekle edicije MFRU, se nam je zdelo zelo zanimivo, kako se je računalniška umetnost z leti spremenila. Tehnologija je v zadnjih tridesetih letih tako napredovala, da težko govorimo izključno o računalniški umetnosti, je pa zanimivo gledati prve edicije, kjer se kaže fascinacija nad računalniki in nad internetom," je pojasnila kuratorka in dodala, da je v tem obdobju zgodba zelo drugačna. Zelo malo je projektov, za katere bi človek takoj rekel, da so intermedijski, saj gredo novomedijski festivali nazaj v vprašanje "kako in zakaj uporabljamo tehnologijo".

[[image_4_article_71013]]

Bolj kot o fascinaciji nad tehnologijo, kot je bila praksa v preteklosti, torej v tej ediciji razmišljajo o njeni prihodnosti. "Zdi se, da bo družba s tehnološkim napredkom rešila vse naše težave, tukaj pa trdimo, da je potrebno razmišljati tudi o reorganizaciji družbe, ne samo o tehnološkem napredku," pojasni Lara.

"Na to razstavo gledam kot na nek poligon, oziroma na ideje in nasvete, ki ljudem omogočajo razmislek o drugačni organizaciji družbe."

Revitalizacija praznih prostorov

Eno izmed izhodišč razstave, ki je zelo pomembno je to, kako aktivirati prazne prostore in kaj z njimi storiti. Kot pojasni Lara Mejač, se je ideja za to porodila med hojo po centru mesta, saj so sodelujoči opazili, da je ogromno praznih trgovin in življenje v središču mesta na nek način izginja. "Porajalo se je vprašanje, kaj storiti s temi prostori. Če ne ciljamo ravno na tržno dejavnost, saj se je ta preselila na splet in na obrobje mesta," pove in doda, da gre sicer za kratek festival, torej je to samo neke vrste poskus razmišljanja.

Je pa Velika kavarna zagotovo ena izmed najbolj ikoničnih stavb v mestu. Ima bogato zgodovino in je njena revitalizacija zato še toliko bolj pomembna. "Velika kavarna ni čudovita le v arhitekturnem smislu, ampak tudi zaradi njene bogate zgodovine. Prav zaradi tega smo jo pustili v njenem "surovem stanju", da obiskovalci občutijo to zgodovino. V sami razstavi lahko vidite ogromno povezav s prostorom, saj smo med drugim uporabili nekaj elementov, ki so več leti stali v kleti," pove Larin sokurator Davide Bevilacqua.

[[image_3_article_71013]]

Kaj ponuja osrednja razstava MFRU30?

Namesto iskanja vnaprej pripravljenih rešitev festival poziva k nekonvencionalnemu razmišljanju, eksperimentalnemu okolju in procesom, ki se osredotočajo na skupnost, pri čemer si predstavljamo, kako bi bil lahko postpotrošniški svet strukturiran in kako bi deloval.

  • Projekt Pabla Somonteja Ruana nas vabi, da razmislimo o poziciji skupnostnih trgovin, prostorov hiperlokalnega gospodarstva, kjer je podjetništvo le en trgovski vidik, vpet v tkanje skupnosti. S Pablovo postavitvijo ne raziskujemo zgolj njihovih obstoječih modelov, temveč snujemo nove, ki temeljijo na osebnih in družbenih vzajemnih vrednotah ter ideoloških stališčih, kot tudi na potrebah manjšin in urbanističnih možnostih. "Namen mojega projekta je, da si ljudje zamislijo, da te trgovine zares obstajajo, da lahko v njih stopijo in se v prihodnosti mogoče v njih vidijo. Želim jim ponuditi alternativo k vsem kapitalističnim trgovinam, ki jih že poznajo," pojasni umetnik.
  • Rok Kranjc z namizno igro in instalacijo raziskuje temeljne pristope, s katerimi želimo graditi svojo prihodnost, ki bo realistično kapitalistična ali utopično skupnostna. Delo se sprašuje, kaj so game changerji tovrstne popolne reorganizacije družbenih ekonomij, in vabi občinstvo, da pri tem aktivno sodeluje s kupovanjem in menjavo tržnih ideologij kot načinom raziskovanja njihovih odnosov in protislovij.
  • Na podoben način se Alice Strete in Simon Browne ukvarjata z vprašanjem, kaj je potrebno za zdravo in zadostno prehranjevanje družbe – česa smo pravzaprav lačni?
  • Strokovnjak za (ne)izdelovanje Inari Wishiki odlično pozna povezave med potrošništvom, proizvodnjo in distribucijo glede na umetno ustvarjene želje in potrebe po predmetih. Sposobnost preživetja v postpotrošniški prihodnosti je v veliki meri odvisna od treniranja našega lastnega avtomatizma, da najde točno tisto, kar potrebujemo, ne da bi morali to aktivno iskati; Inari je zato izdelal napravo, ki trenira našo sposobnost slutenja, kar nam lahko omogoči, da ujamemo pravi trenutek.
  • Dasha Ilina raziskuje podobne povezave s tehničnimi napravami in v ospredje prinaša zavedanje o odvisnosti naših življenj od digitalnih tehnologij. Tovrstna soodvisnost je tako globoka, da že obstajajo ljudske, folklorne podobe, ki pojasnjujejo nedoumljivo obnašanje računalnikov in drugih naprav z neposrednimi, netehničnimi metaforami in tradicijami. "V glavnem se osredotočam na to, kako tehnologija vpliva na naša telesa," pove Dasha in doda, da je to tudi neke vrste humoristična kritika.

[[image_2_article_71013]]

  • Med zamišljanjem prihodnosti se pazite tehnološkega solucionizma v slogu startupov. Eksperimentalni kolektiv freštreš nas z naivno gotovostjo opozarja, da po porazu kapitalizma vendarle ne bomo zmagali za vedno. Prefinjeno, prepričljivo in zahrbtno podjetništvo se bo poskušalo vrniti z vabilom, naj se pridružimo popolnoma idealistični korporaciji popolne nepreglednosti, ki nenehno hrepeni po ekstrakciji in optimizaciji ter je znova privezana na nevidne vrvice, ki jih v rokah drži kapital. 
  • Kolektiv Xcessive Aesthetics razkriva rituale najstnic, ki popoldneve preživljajo v nakupovalnih središčih. Njihovo delo raziskuje rituale preizkušanja izdelkov dekorativne kozmetike s skupino mladih vrstnic, kar predstavlja pomembno fazo za razvoj lastne osebnosti, zavedanje lastnega telesa in nasploh trenutka intimnega prijateljstva, ki je izginil s splošnim prehodom na spletno nakupovanje.
  • Napetost med hrepenenjem po nostalgični potrošniški preteklosti in težnjo po neznani postkapitalistični prihodnosti dokončno razrešuje Undoing.Studio, katerega projekt združuje estetiko vaporwave in ironijo. Njuna obskurna glasbena založba mariborwave razkriva, kako zasnovati osvobajajočo kombinacijo pretekle hiperkapitalistične sanjske dežele in maksimalistične reapropriacije.