V dobi elektronskih naprav ter hibridnih in elektirčnih avtomobilov z litij-ionskimi baterijami postaja litij vedno bolj dragocena kovina. Posledično so vedno bolj iskana nahajališča litija oziroma litijevih spojin. Zadnji dve leti se veliko govori o odprtju rudnika pri nahajališču Weinebene na Avstrijskem Koroškem, le straljaj od slovenske meje, veliko publicitete pa je poželo tudi nasprotovanje lokalnega prbeivalstva izkopavanju litija v dolini reke Jadar v Srbiji.

In ker Slovenija ni izolirana geološka enota, se litijevi minerali morda skrivajo tudi pri nas. Še največja verjetnost za to je na širšem območju Pohorja. Kot pojasni dr. Klemen Teran z Geološkega zavoda Slovenije, se tam "nahajajo pegmatitne žile, v katerih se, če so bili ob nastanku kamnin pravi pogoji, lahko pojavljajo tudi litijevi minerali. Teh sicer pri nas doslej še nismo identificirali, vendar zaradi podobnosti kamnin in geoloških enot z območjem Golice (Koralpe), kjer se nahaja nahajališče Weinebene, njihova prisotnost ni izključena."

[[image_1_article_77946]]

Na Pohorju že raziskovalno vrtali

V obdobju od 1960 do 1994 so se sicer že izvajale precej obsežne raziskave pegmatitov na širšem območju Pohorja. V sklopu tega je bilo izvedeno tudi raziskovalno vrtanje, vendar ne zaradi iskanja litija, temveč zaradi preverjanja možnosti izkoriščanja kremena, glinencev in sljud. "Kremen je pomemben za proizvodnjo stekla in v kemični industriji, glinenci za kemično industrijo ter proizvodnjo keramike, sljude pa se uporabljajo kot izolatorji v elektroindustriji," namen takratnih raziskav opiše Teran: "Pegmatiti na širšem območju Pohorja so v preteklosti že bili ekonomsko izkoriščani, saj so iz njih pridobivali kremen, ki so ga uporabljali za proizvodnjo stekla v glažutah." 

V omenjenih raziskavah litijevih mineralov niso odkrili, po tem obdobju pa so bili pegmatiti občasno le predmet  posameznih doktorskih ali magistrskih raziskav. A svet se hitro spreminja. Teran na primeru litija ponazori, kako drugače se je večinoma uporabljal še leta 2010: "Litij oziroma  litijeve spojine so se tradicionalno uporabljale za proizvodnjo temperaturno obstojnih keramičnih izdelkov in pri proizvodnji stekla za zniževanje temperature tališča pri proizvodnji. Dodatno se uporabljajo  pri proizvodnji maziv in masti, pri proizvodnji hitro sušečih se cementov, dodajajo se kot reagenti pri proizvodnji primarnega aluminija ali kot legirni element pri aluminijevih zlitinah. Uporabljajo se tudi v farmacevtskih proizvodih, proizvodnji gume in  v livarstvu. Vsi ti sektorji so še leta 2010 predstavljali tri četrtine celotnega trga litija, v letu 2020 pa zgolj še eno četrtino."

Vedno večja potreba po baterijah

Ja, zdaj prevladujejo drugačna uporaba litija: "Postal je še posebej pomemben zaradi uporabe v litij-ionskih polnilnih baterijah, saj ima velik elektrokemični potencial in majhno maso. Tovrstne baterije imajo veliko gostoto moči in dolgo življenjsko dobo. Že precej časa se uporabljajo v prenosnih elektronskih napravah in medicinskih pripomočkih, v zadnjem desetletju pa je njihovo proizvodnjo in razvoj pospešila uporaba v avtomobilskem sektorju za uporabo v električnih avtomobilih in priključnih hibridih. Tovrstne baterije se uporabljajo tudi kot stacionarne enote za shranjevanje energije – npr. kot hranilniki pri fotovoltaičnih elektrarnah. Za proizvodnjo baterij je bilo leta 2020 porabljenega več kot 70 % vsega proizvedenega litija." 

Vzročno-posledično s potrebami narašča proizvodnja. Še leta 2010 je znašala svetovna proizvodnja litijevega oksida približno 50.000 ton, leta 2018 pa že skoraj 200.000 ton. "Največ litija oz. njegovih spojin se proizvede iz kontinentalnih slanih jezer. Gre za velike plitve ojezeritve, kjer se zaradi velike vročine in izhlapevanja iz vode izločajo različne soli – med njimi tudi litijeve. Večina takšnih nahajališč se pojavlja v Južni Ameriki," razloži Teran: "Drugi tip pojavljanja litijevih mineralov je v trdih kamninah, kjer se različni litijevi silikatni minerali pojavljajo na primer v pegmatitnih žilah v metamorfnih in magmatskih kamninah." Prav tak primer je avstrijsko nahajališče Weinebene in potencialno tudi Pohorje, medtem ko so v dolini reke Jadar v Srbiji nastala litijeva najdišča v sedimentnih kamninah.

Čas za nove raziskave?

Ker so kemijske analitske metode v zadnjih desetletjih močno napredovale, pa tudi glede strukture in razvoja Pohorja in okoliških kamnin so v tem času geologi prišli do novih dognanj, je Teran podpornik ideje, da bi se to vedno bolj pomembno naravno surovino na pohorskem območju znova raziskalo. K temu stremi tudi Evropska Unija z aktom o kritičnih surovinah (Critical Raw Material Act), s katerim vzpostavlja okvir za zanesljivo in trajnostno oskrbo s kritičnimi surovinami in podlago za ponovne sistematične raziskave mineralnih surovin tudi na ozemlju Slovenije.

A preden okoljevarstveniki planejo v zrak, jih bodo gotovo pomirile naslednje Teranove besede: "Določen del širšega območja Pohorja najverjetneje pripada isti geološki enoti kot nahajališče Weinebene,  torej obstaja verjetnost odkritja litijeve mineralizacije. Kljub vsemu pa je verjetnost odkritja ekonomsko pomembnih zalog litija glede na trenutno raziskanost območja in odsotnost kakršnihkoli dosedanjih najdb litijevih mineralov relativno majhna."

Pot do rudnika traja desetletje/a

In tudi ob tej majhni možnosti, da bi se našle razloge litijevih mineralov v ekonomsko pomembnih zalogah, je pot do odpiranja rudnika še zelo dolga: "Proces rudarskih raziskav in odpiranja rudnika terja veliko časa.  Že detajlne rudarske raziskave za opredelitev velikosti in oblike rudnih teles trajajo več let. In šele če so rezultati ugodni, se pristopi v nadaljnje faze tehnološkega testiranja, študij izvedljivosti, pridobivanja vseh potrebnih dovoljenj in zbiranja kapitala za odprtje rudnika. V idealnih razmerah ta proces traja vsaj desetletje, zelo pogosto pa precej dlje, saj je odpiranje rudnikov odvisno od ekonomske situacije (cene surovine na trgu)  in družbene sprejemljivosti odprtja rudnika za lokalno okolje." Dober kazalnik, da rudnika litija v času svojega življenja na Pohorju ne bomo dočakali, je prav že večkrat omenjeno nahajališče Weinebene, ki je bilo odkrito že konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, o dejanskem odpiranju rudnika  pa se govori šele v zadnjih dveh letih.

[[image_2_article_77946]]

Ker se ob različnih posegih v naravo, sploh pa ob odpiranju novih rudnikov, zdaj že praviloma pojhavljajo iniciative, ki temu nasprotujejo, smo strokovnjaka povprašali tudi o tem, koliko so kritike lokalnih skupnosti upravičene? Ali res lokalnim skupnostim ostane samo okoljsko onesnaženje, dobiček pa se prelije drugam? "Novodobno rudarjenje, ki spoštuje okoljske in tehnološke standarde, ni več enako rudarjenju, kot ga poznamo izpred desetletij. Vsak rudnik ima seveda določene vplive na okolje, vendar so ti lahko minimalni.  Dober primer za to je rudnik volframa Mittersill v Avstriji, ki že desetletja obratuje skoraj nevidno in ima široko podporo lokalnega prebivalstva. Pričakovana je tudi postopna robotizacija rudarstva in ciljno izkoriščanje manjših rudnih teles," Teran opozarja na pomemben tehnološki premik tudi na tem področju.

Zgodovina rudnikom dela krivico

"Pri izkoriščanju in predelavi določenih rud se lahko uporabljajo tudi nekatere škodljive snovi,  vendar to ni problematično, dokler se uporabljajo v kontroliranem okolju in se nad njihovo uporabo in emisijami izvaja strog nadzor, v katerega bi moralo biti na tak ali drugačen način vključeno tudi lokalno prebivalstvo," dodaja sogovornik in natančno razloži tudi, kako se po modernih standardih ravna z odpadki: "Rudarski odpadki so lahko del krožnega gospodarstva, saj jih je mogoče uporabiti za druge namene in aplikacije, tako da se njihova količina zmanjša. Med obratovanjem rudnikov je pomembna  tudi vzpostavitev sklada za razgradnjo in rekultivacijo, namenjenega remediaciji nekdanjih rudarskih površin. Marsikje so k temu zavezani že lastniki rudnikov."

Da so rudniki na slabem glasu, so razlog predvsem nekdanji, povsem drugačni standardi, je prepričan geolog: "Negativna percepcija, ki jo ima rudarjenje, izvira predvsem iz preteklih negativnih izkušenj, ko okoljski standardi še niso bili vzpostavljeni, ob prenehanju rudarske aktivnosti pa območja niso bila takoj nadzorovano rekultivirana, zato so ostala določena bremena na plečih države in lokalnih skupnosti." Seveda pa se da tudi po zaprtju rudnike dobro unovčiti na različne načine. "Ne pozabimo, da lahko nekdanje rudnike po zaprtju tudi vzdržujemo in tržimo v izobraževalne, turistične in rekreativne namene, na primer v Sloveniji imamo dva geoparka, povezana z rudarstvom, kar  prinaša različne dodane vrednosti," zaključuje dr. Klemen Teran