Poklicni čebelar Mitja Šibila, predstavnik tretje generacije čebelarjev iz Haloz, razkriva manj romantično plat čebelarstva, ki je vse bolj zaznamovana s podnebnimi spremembami. Delo v sezoni pogosto presega 14 ur na dan, hkrati pa čebelarji živijo v stalni negotovosti, saj so letine vse bolj nepredvidljive. Zaradi vse pogostejših slabih sezon Šibila odkrito priznava, da svojim otrokom profesionalnega čebelarstva ne bi priporočil kot osnovnega poklica.
Kmalu bi lahko nastopile sezone brez pridelka medu
Družinska tradicija, ki sega v leto 1948, se danes sooča z izzivi, kakršnih prejšnje generacije niso poznale. Po Šibilovih besedah so že doživeli več sezon, ko so morali čebele v maju hraniti zgolj zato, da so preživele, ponekod pa so čebelje družine celo poginile od lakote. Opozarja, da bi lahko kmalu nastopile sezone brez pridelka medu in da bi morala država v takšnih razmerah čebelarjem nameniti več sistemske pomoči.
Čebelarstvo je po njegovem kompleksna dejavnost, ki zahteva nenehno prilagajanje. Leto je razdeljeno na glavno sezono dela s čebelami, tržni del, ki je ključen za finančno preživetje, ter pripravljalni del, ko se čebelarji tehnično in organizacijsko pripravljajo na novo sezono. Vsaka napačna odločitev v glavnem delu sezone lahko pomeni izgubo celotne letine.
Več lahko preberete na Slo24.si: “Svojim otrokom tega poklica ne upam svetovati”
Kakovost medu je po Šibilovih besedah odvisna predvsem od znanja, potrpežljivosti in odnosa čebelarja do narave, zlasti v času poplave uvoženega in ponarejenega medu. Mitja nadaljuje, da čebelarstvo pomeni odnos med človekom, naravo in družbo, kar predstavlja veliko odgovornost. “V času podnebnih sprememb je še toliko bolj pomembno, da čebelarji skrbimo tudi za naravo in okolje. Čebele so v bistvu prvi indikator, ki lahko nakažejo, da je nekaj narobe. Ravno zato je to več kot le poklic, je poslanstvo za ohranjanje čistega okolja,” še opozori.
