Silvestrovega si nikakor ne moremo predstavljati brez legendarnega Alfija Nipiča. Kljub temu da je letos septembra dopolnil že 81 let, še vedno nadaljuje s svojo bogato glasbeno kariero, ki jo je uradno začel decembra 1962 v koprskem hotelu Triglav. Tudi tokratno najdaljšo noč v letu bo preživel na odru - potem ko je zadnji dve leti nastopal na Trgu Leona Štuklja v Mariboru, bo tokrat pel za slovenske goste v hrvaškem Dubrovniku. 

Z avtomobilom iz Jarenine v Maribor

Še preden pa se je odpravil tja, smo se zapeljali z njim. In to dobesedno. Voznik je bil član njegovega ansambla Branko Novak iz Svete Trojice v Slovenskih goricah, ki je marsikomu znan po svojem baritonu. Tik za njim je sedel Alfi, preostali del avtomobila pa je zasedla naša ekipa.

Pot smo začeli v Jarenini, kjer legendarni pevec živi že več kot 40 let, v neposredni bližini njegovega muzeja, se po lokalnih cestah odpeljali do središča Pesnice pri Mariboru in nato v Maribor, kamor Alfi z ženo, če je le mogoče, zahaja čisto vsak dan. Na koncu smo se ustavili na kavi v enem izmed mariborskih lokalov, med vožnjo pa z Alfijem klepetali o letu, ki mu bomo vsak trenutek pomahali v slovo, o pesmi Silvestrski poljub in še o čem, Branko pa nam je zaupal kakšno prigodo z njunih poti. Seveda ni šlo brez novoletnega voščila. 

Leto, ki se izteka, je bilo za Alfija eno bolj napornih v zadnjih petih letih. Veliko je gostoval, potoval, marsikje je nastopal. "Drugače pa je bilo podobno kot vsako leto. Slovenija je sicer majhna država, a hkrati velika. Če si danes tukaj, si jutri na Štajerskem, potem pa že v Novem mestu - razdalje niso velike, peš ali s kolesom pa vseeno ne gre ravno zlahka."

V vožnji zelo uživa 

Še vedno rad sam sede za volan, v vožnji pa zelo uživa. Če je daljša pot, je voznik Branko.

Sicer pa se skorajda vsak dan iz Jarenine z ženo pelje v Maribor. "Ko greva iz Jarenine, vedno vprašam, ali greva levo ali desno. Če levo, greva v Maribor, če pa desno, pa v Lipnico čez mejo. To je zelo blizu in zanimivo je opazovati praznično okrasitev, vzdušje in utrip - tako v sosednji Avstriji kot pri nas v Sloveniji. Primorci pa na primer veliko hodijo v Italijo, bodisi na izlet bodisi po nakupih. Greš tja, kjer je bližje in nekoliko drugače. Mi živimo na območju, kjer so zelo blizu Hrvaška, Madžarska in Avstrija - tri države na dosegu roke, zato je vedno pestro."

Alfi nadaljuje, da je vedno želel živeti izven mestnega vrveža, zato se je preselil v Jarenino. Je pa dolgo živel v Mariboru, na Taboru blizu bolnišnice. "Želel sem več stika z naravo in to se mi je uresničilo. Danes lahko rečem, da že skoraj 50 let. Najprej je bil to vikend, kamor smo hodili ob koncih tedna, zdaj pa tukaj stalno živim. Mir v naravi mi zelo ustreza. Maribor pa ostaja moje rojstno mesto. Skoraj vsak dan sem tam - če ne drugače, vsaj za eno uro."

V času Avsenikov je prevozil dva milijona kilometrov 

Tudi sami smo se prepričali, da je Branko zelo dober šofer, enako nam potrdi Alfi: "Branko vozi vse - od najmanjših do največjih avtomobilov, celo traktorje. Ima ogromno izkušenj. Sam se s traktorjem ne morem pohvaliti, lahko pa rečem, da sem v dvajsetih letih z Avseniki prevozil med milijon in pol ter dva milijona kilometrov, večinoma na dolgih relacijah. Odpeljal sem se na primer iz Maribora, prvo kavo pa sem spil šele pri Stuttgartu, po 700 kilometrih vožnje. Vozili smo tudi po šest do sedem tisoč kilometrov na mesec. To je bilo res veliko potovanj in napornih dni: avtocesta, hotel, dvorana in in znova vse od začetka, deset mesecev na leto, po 22 dni. Bilo je naporno in zahtevalo je ogromno koncentracije."

Vanju se je zaletel policijski avto 

Toliko kilometrov kot v Avsenikovih časih zdaj Alfi in Branko ne prevozita, sta pa jih do zdaj gotovo naredila toliko kot je življenjska doba dveh avtomobilov. Na poti, pripoveduje Branko, jima čas hitro mineva, veliko se pogovarjata o preteklih turnejah, nastopih, glasbi, ozvočenju. "Pogosto se zgodi, da sva že doma, pa bi si lahko še marsikaj povedala. Sicer pa sva v preteklosti prevozila več kilometrov; tudi do Nemčije, Švice. To niso bile enostavne poti, a je minilo. Po več kot 25 letih sodelovanja si še nisva vsega povedala."

Je pa se med potjo zgodilo marsikaj zanimivega, tudi nenavadnega. Letos so se na primer vračali s protokolarnega nastopa v Sarajevu ob slovenskem državnem prazniku. Odločili so se še za pot po Slavoniji in tam doživeli prometno nesrečo. "V sprednji del avtomobila se nam je zaletel avto, ki je vozil vzvratno. Izkazalo se je, da je šlo za policijsko civilno vozilo. Policista sta bila bolj prestrašena kot mi. Stali smo v koloni in ko sta policista zapeljala v nas, sta naprej dejala: 'Pa ne mercedes!' Voznik je moral opraviti alkotest in dobil kazen, mi pa le alkotest."

Vozil je tudi senegalsko kmetijsko ministrico 

Branko je v svojih avtomobilih vozil ogromno ljudi. O imenih potnikov politikov ni želel govoriti, je pa v njegov avto sedel tudi marsikateri glasbenik. "Lahko bi rekel ves Avsenikov tercet - v obdobju, ko smo še se vozili po Sloveniji ali izven meje. Peljal pa sem tudi kmetijsko ministrico države Senegal iz Afrike. Mislim, da je bilo v letih 2016 ali 2017. Peljali smo jo v Avstrijo, v eno podjetje. Bilo je poleti, klima v avtomobilu ji je zelo ustrezala, tako da ga niti ni zapustila. Nad Slovenijo je  bila navdušena, čeprav so se jim naše temperature okoli 25 stopinj zdele že nekoliko hladne."

Alfi, ki je bil do zdaj osemkrat v Ameriki in Kanadi ter dvakrat v Avstraliji, k temu doda, da ga zdaj bolj zanimajo druge države, kot na primer Romunija, Madžarska, Kosovo, Albanija. "Nekdaj zaprte države, kot je bila tudi Vzhodna Nemčija, kjer sem nekajkrat prepeval, so me vedno pritegnile. Rad bi naredil potovanje po teh krajih in spoznal njihov način življenja. Prijatelj mi je pripovedoval o Albaniji, kako zelo se je spremenila in kako urejena je danes. To bi res rad videl."

Besedilo Silvestrskega poljuba ima za seboj resnično ljubezensko zgodbo 

In morda tam, v albanščini, zapel Silvestrski poljub. Slednji je nastal leta 1971 v studiu 14 nacionalne televizije. Avtorja pesmi sta Jože Privšek in Dušan Velkaverh, Alfi pa se je besedilo zelo hitro naučil in pesem tudi v rekordnem času posnel. Je pa zanimivo besedilo, ki govori o precej žalostni ljubezenski zgodbi - o dekletu, ki se ga je lahko avtor dotaknil in poljubil le ob novem letu. "Besedilo govori o ljubezni, ki ni mogla biti uresničena. Takšnih trenutkov je v življenju veliko - ko ti je nekdo všeč in je že vezan, pa potem veš, da tam ne moreš doseči nekih stvari. Ko je bila 30-letnica Silvestrskega poljuba sem Dušana v Mariboru, v dvorani Tabor, na odru vprašal, kako je nastalo to besedilo. Povedal je, da je bil zaljubljen v eno deklico, ni pa bilo možnosti, da bi postala par. Kljub temu pa je bil vesel, da jo je lahko poljubil vsaj za silvestrovo, saj so vedno praznovali skupaj. Iz tega je potem nastala ta glasbena pravljica, ki še danes gane ljudi. Nedavno sem jo pel v Cankarjevem domu in celotna dvorana je pela z menoj," doda Alfi. V nadaljevanju se spomni glasbenih festivalov, ki so bili v Mariboru, pa jih zdaj žal več ni. 

Na vprašanje, katera pesem mu je najljubša, vedno odgovori, da je posnel več kot 2200 skladb in da se težko odloči za eno: "Tako kot pri otrocih ne moreš izbrati najljubšega, je tudi pri pesmih tako. Vsaki se posvetiš po najboljših močeh. Včasih kakšno spet slišiš in pomisliš: »Te pa že dolgo nisem pel.« In je res škoda."

"Čast mi je sodelovati v ansamblu, v katerem je moj šef pevec originalnega ansambla Avsenik"

Branko nadaljuje, da je biti član Ansambla Alfija Nipiča poseben privilegij. "Zaradi glasbe sem videl svet, ki ga sicer ne bi. Čast mi je sodelovati v ansamblu, v katerem je moj šef pevec originalnega ansambla Avsenik. Nastopi so vedno veličastni. Veseli me tudi, da se moja osemletna hči zanima za to glasbo. Odraščala je ob televizijskih kanalih, na katerih vrtijo domačo glasbo. Če je njo to veselilo že pri treh, štirih letih, potem je to gotovo prava stvar. Očitno nekaj pride z geni, nekaj pa tudi iz okolja."

Pohorje mu je še posebej ljubo 

Alfi, preden smo se ustavili na kavi, še pove, da mu je v Mariboru še posebej ljubo Pohorje. "Lahko smo veseli, da ga imamo. Kdo pa ima takšnega očaka s tako velikimi pljuči dobesedno pred nosom? Če dobim kakšen obisk, velikokrat rečem, da pa zdaj gremo na tisoč metrov na 'kafe'. To ni samoumevno. Pohorje bi morali še bolj ceniti in ga pogosteje obiskovati." Ko se pripelje v mesto, mu nasmeh na obraz narišeta tudi zvonika frančiškanske cerkve, kavarna Astoria, kjer je nekoč prepeval, in nekdanji hotel Slavija, kjer so veliko plesali. "Za Slavijo mi je res žal, tudi za hotel Orel, pa za Modno hišo, ki je bila včasih ponos Maribora. Upam, da se kmalu kaj spremenilo."

Vsem želi predvsem zdravje 

Ob koncu, na kavi v Mariboru, Alfi doda, da je v 63 letih, odkar se profesionalno ukvarja z glasbo, le trikrat silvestroval doma, izven odra. Prvič je silvestrovo preživel na odru leta 1962 v hotelu Triglav v Kopru, nato pa je s tem nadaljeval. "Prvih deset let smo igrali vsak večer, vsak hotel, vsaka kavarna je imela svojo živo glasbo. Zdaj pa se mi zdi, da v celi Sloveniji ni enega lokala z živo glasbo."

Ob prelomu leta je vsem zaželel predvsem zdravje, da bi ljudje živeli v miru in da bi si lahko privoščili tudi kakšen izlet ali pa vsaj sprehod na vrh Pohorja.