V Pesnici pri Mariboru od leta 1990 tudi uradno deluje Konjeniško društvo Pesnica, ki ga prizadevno vodi Jože Frajzman. V idiličnem okolju njegove kmetije so zagotovo v ospredju konji, najdemo pa tudi druge živali: osličke, lame, pujse, koze, zajčke, kokoši, papige, goske, race, okrasne fazane, nanduje in še kaj bi se našlo. Da obiskovalca katera od teh živali pozdravi že na parkirišču, ni nič neobičajnega.

[[image_1_article_77646]]

Še več, zdi se, da se na njihovem posestvu življenje upočasni, pristen stik z živalmi pa pričara posebne občutke, po katerih ljudje v današnjem življenjskem tempu vse bolj hrepenimo. Ker je ravno letos 35-letnica njihovega delovanja, pripravljajo v začetku junija poseben dogodek. 

[[image_2_article_77646]]

Jože je svojo konjeniško pot začel pri 16 letih, ko je v srednji policijski šoli obiskoval policijsko konjenico. Trikrat je osvojil naziv evropskega prvaka v patruljnem jahanju. Na višku svoje policijske kariere je vodil usposabljanje policijske konjenice za vso Slovenijo. Je eden od ustanoviteljev konjeniškega društva in deluje kot inštruktor jahanja z licencami za dresuro, parkur in pravilnostno jahanje.

Vse skupaj se je začelo s štirimi arabci 

Ob našem obisku nas prijazno sprejme in pojasni, da smo na kmetiji njegovih staršev. Ti so, kot je bilo v navadi na manjših posestvih, imeli govedo, prašiče, kokoši .. Ko pa so opustili rejo živali, je hlev ostal prazen. Zanimivo pa je nadaljevanje zgodbe. 

"Nekega dne se je oglasil veterinar s prošnjo, ali bi lahko v tem hlevu uredili karanteno za konje. Najprej nas je to presenetilo, saj nismo imeli izkušenj s konji. Ko je povedal, da gre za pomoč tujcem, ki so obstali med dvema mejama, smo takoj pristali. Še isti dan so pripeljali štiri čistokrvne arabce. Po namestitvi konj smo se usedli z lastnikom in njegovo hčerko. Pogovor je nanesel na to, kaj jih je pripeljalo sem. Razložil je, da je bil inženir v Iraku, kjer so gradili večje komplekse. Ker so bili nad njegovim delom zelo zadovoljni, mu je lokalni šejk podaril dva čistokrvna arabca. Nato se mu je porodila ideja, da bi iz Iraka prijahal domov v Nemčijo. Zato je kupil še dva arabca in je skupaj s hčerko, ki je bila takrat stara okoli 12, 13 let, krenil iz Bagdada proti Nemčiji. Bila sta na poti okoli šest tednov do takratne jugoslovanske meje, mislim da v Dimitrovgradu. Zaradi veterinarskih predpisov niso smeli jahati čez Jugoslavijo. S kamionom so jih pripeljali do mejnega prehoda v Šentilju. Pri nas so jih spustili čez, Avstrijci pa ne, ker niso imeli vseh potrebnih krvnih preiskav za konje. Tako sta tri dni obstala med obema mejama. Na koncu so prišla k nam, kjer smo opravili vse veterinarske preiskave in preglede. Mislim, da sta pri nas ostala tri ali štiri mesece."

Ob 25 konjih še mini živalski vrt

Kasneje je Jože hlev napolnil s svojimi konji. Ko so z jahanjem začeli še njegovi prijatelji, se je število živali v hlevu začelo povečevati, kmalu nato pa so registrirali društvo. V tem trenutku imajo okoli 25 konj, poleg tega pa še 30 do 40 drugih živali, pravi mini živalski vrt, ki je najbolj zanimiv za otroke. "Sprva so nam svetovali, da vse strogo ločimo. Da naj bo vsaka žival v svoji kletki, vsak v svojem boksu. A ugotovili smo, da se živali med seboj bolje razumejo kot ljudje. Pri nas boste videli vse živali pomešane. Najdejo skupno sobivanje, skupni jezik. Bolj se razumejo kot mi."

[[image_4_article_77646]]

Društvo ima trenutno v lasti osem konj, ostali so pri njih nameščeni v penzionu. Z lastniškimi konji izvajajo šolo jahanja, tečaje in tudi tekmujejo. "Ostali konji so pri nas v penzionu. Odvisno od lastnikov,  nekateri prihajajo vsak dan, drugi enkrat na teden. V ostalem času za konje skrbijo naši člani društva in lastniki, da jim je udobno, da imajo hrano in čisto okolje." Penzion je trenutno polno zaseden, res pa je, da se kakšno mesto tudi sprosti. Zgodi se, da se nekdo odloči za konja, nato pa ugotovi, da to ni zanj, ali pa konja odda zaradi kakšnih drugih razlogov. 

[[image_5_article_77646]]

Posestvo je odprto ves dan, vstopnine ni. Za jahanje pa je priporočljivo, da jih prej pokličete, da uskladite termin.

Rojstnodnevne otroške zabave

Redno izvajajo tečaje jahanja po programu Konjeniške zveze Slovenije. Udeleženci lahko pridobijo nazive jahač 1, 2 in kasneje tekmovalne licence. Pripravljajo jih na inštruktorske izpite in tekmovanja, jih učijo terenskega jahanja, za najmlajše imajo dva ponija.

Ravno otroci so njihovi najpogostejši obiskovalci, doda Frajzman in nadaljuje: "Starši nas pokličejo, da presenetijo otroka s posebnim dogodkom. Omogočimo jim, da pridejo, jahajo, tudi povabljeni lahko sodelujejo. Imamo tudi prostor, kjer se lahko usedejo, nekaj popijejo, pojedo, na voljo so tudi otroške animacije. Sodelujemo z organizacijo Želvica, ki je specializirana za otroške animacije."

[[image_7_article_77646]]

Terapije s konji so zelo uspešne

Posebnost društva je terapevtsko jahanje, pri katerem že več let sodelujejo z organizacijo Sonček. Za njihove varovance organizirajo tabore in jim omogočijo terapevtsko jahanje. Poleg tega k njim prihajajo tudi otroci z različnimi zdravstvenimi težavami. "Pokazalo se je, da je terapija s konji zelo uspešna. Pogosto celo bolj kot druge oblike. Otroci in mladostniki se ob stikih z živalmi pogosto odprejo. Zato verjamem, da je stik s konji zelo učinkovit."

V Konjeniškem društvu Pesnica se ukvarjajo z jahalno šolo, šolanjem in prevzgojo konj, terenskim jahanjem, turističnim jahanjem, konjeniškimi igrami, vzrejo konj, terapevtskim jahanjem. Ponujajo penzion za konje in prostor za piknike ter praznovanja otroških rojstnih dni.

[[image_3_article_77646]]

"To ni kot avto, ki ga parkiraš v garažo"

Sogovornik poudari, da konj ni le športni rekvizit, temveč predvsem človekov partner: "Zato že prve korake v tečajih začnemo z učenjem, da je konj živo bitje s svojimi čuti, potrebami. Mi se moramo prilagajati konju, ne obratno. Tečajniki se naučijo osnovnega stika, čiščenja konja, boksa, ne samo jahanja. Ukvarjanje s konjem vključuje tudi čas po jahanju. To ni kot avto, ki ga parkiraš v garažo. Kdor misli, da je jahanje samo “se vsedem in grem”, pogosto hitro odneha. A tisti, ki ostanejo, razvijejo globlji odnos in razumevanje."

Zanimalo nas je še, ali si res konji zapomnijo več kot ljudje. "Res je. Konji potrebujejo varnost, udobje. Zelo dolgo si zapomnijo negativne izkušnje, ki jim jih pogosto povzročimo ljudje - z neprimernim ali pregrobim ravnanjem. Povedo nam, kaj jim je všeč in kaj ne. Vprašanje je, ali jih znamo poslušati."

Glede smeri, v kateri se v zadnjih letih razvija konjeništvo, Frajzman ni najbolj navdušen. Pravi, da se v dresurnem jahanju in preskakovanju ovir preveč osredotočamo na rezultate, premalo na dobrobit živali. "Premalo je strokovnega dela s konji in jahači, preveč prevladujejo ambicije in finance. To presega normalen odnos do živali."

[[image_6_article_77646]]

Celodnevni dogodek ob 35-letnici društva

Konjeniško društvo Pesnica bo 35 let delovanja zaznamovalo s celodnevnim dogodkom, ki ga pripravljajo v soboto, 7. junija.

Začeli bodo okoli 9. ure s tekmovanjem v vodenem jahanju za otroke. Gre za lažjo obliko tekmovanja, pri kateri vodnik oziroma trener spremlja otroka na konju, otrok pa pokaže, koliko obvlada osnovne veščine začetnega jahanja. Poudarek je tudi na urejenosti konja, jahača in vodnika. Pomembno je, da so lepo opremljeni in da vse skupaj izgleda usklajeno. 

Nato sledi tekmovanje v dresurnem jahanju, ki bo trajalo do okoli 14. ure. Po tekmovalnem delu bo obiskovalcem na voljo možnost brezplačnega jahanja. "Naše jahačice bodo pripravile skupinski prikaz jahanja. Popoldne pa seveda brez piknika, hrane in pijače, ne bo šlo. Ves čas bo na ogled tudi naš mini živalski vrt."

Na vprašanje o načrtih in željah Frajzman odgovori, da bo nujna generacijska menjava v šoli jahanja, in nadaljuje, da se žal starajo tudi konji. "Želimo jim omogočiti, da še nekaj let služijo, preden jih delo preveč izčrpa. To pomeni nakup mlajših šolskih konjev, kar je v zadnjih letih precejšen problem. V Sloveniji je namreč premalo solidno ujahanih konjev. Takšnih, ki jim lahko brez skrbi zaupaš otroka." Omeni še izboljšavo infrastrukture: "Želja bi bila povečati jahališče, da bi ustrezalo normativom za večje maneže. Druge kapacitete pa so že zdaj na zgornji meji zmogljivosti."

"Živali ti vedno iskreno pokažejo, kako se počutijo in kaj v tistem trenutku mislijo"

Ker ima Jože Frajzman privilegij, da je lahko vsak dan v družbi živali, nas je ob koncu še zanimalo, kaj mu prinaša in pomeni stik z njimi. "Živali so mi bile vedno nek ventil za sprostitev ali terapija ob vsakodnevnem stresu in hitrem življenjskem tempu. Živali ti vedno iskreno pokažejo, kako se počutijo in kaj v tistem trenutku mislijo. Teh znakov ne smeš spregledati. Žival ne bo imela skrivnih namenov, ne bo hinavska. In to je tisti del sprostitve, ker pri ljudeh nikoli ne veš, kaj jim gre po glavi. Žival pa je iskrena. In če si pripravljen, da kdaj tudi svoj ego postaviš na stran, če jo opazuješ, če ji prisluhneš, če vidiš, da ima čustva, občutke in potrebe, je to res zanimiv del življenja."

[[image_8_article_77646]]