Kljub temu, da spominski dogodek nosi ime »Vsako leto eno ime« so tokrat izbrali dve imeni, brata in sestro Kerenčič, Zvonka in Marico, ki sta tako kot njuna družina živela v Pesnici pri Mariboru vse do nacističnega napada na Jugoslavijo, ko se je usoda kruto poigrala z družino. Njuno pretresljivo življenjsko zgodbo sta predstavila dijaka tretjega letnika Prve gimnazije Maribor Sara Granda in Nejc Škerlak pod mentorstvom profesorice Darje Emeršič, z izsledki iz svoje osnovnošolske raziskovalne naloge pa sta življenjsko zgodbo Kerenčičeve družine dopolnili tudi nekdanji učenki Osnovne šole Pesnica, sedaj tudi že gimnazijki, Brina Trampuš in Ema Metličar. Vsi štirje dijaki prihajajo iz občine Pesnica.
Vojna je uničila družinsko idilo
Oče Zvonka in Marice, Anton Kerenčič je bil predvojni župan Pesnice in uspešen gostilničar ter trgovec s sadjem, mati Romana pa je kot Primorka (rojena Mišigoj) imela narodno zavednost tako rekoč v krvi. Poleg že omenjenih otrok sta imela še sinova Stanka in Jožeta (ne gre ga zamenjati z istoimenskim bratrancem, pisateljem iz Jastrebcev pri Kogu od koder je sicer izvirala celotna družina Kerenčičevih) ter hčerko Romano. Oče in mati sta že od začetka okupacije podpiral odporniško gibanje, v gostilni je bila pomembna javka, kasneje tudi tiskarna ilegalnega tiska. Tudi otroci Stanko, Jože, Zvonko, Romana in Marica kljub svojim mladostnim oziroma <celo otroškim letom niso stali križem rok, temveč so se po svojih močeh pridružili odporu v okolju, ki je bilo prve mesece okupacije do prvih drakonskih represij (streljanje talcev, izseljevanje…) celo naklonjeno hitlerizmu. Marica (rojena decembra 1927) je delovala kot kurirka, delala je v domači tajni tiskarni.
Uporniške aktivnosti Kerenčičevih okupatorju niso ostale skrite. Junija 1944 je okupator aretiral sestro Romano (takrat staro 20 let), jo obsodili na smrt, a jo kasneje zaradi domneve, da je njena bolezen v zadnjem stadiju, poslal v koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Že pred tem je bil brat Stanko poslan v italijansko koncentracijsko taborišče. Sredi junija 1944 so očeta Antona deportirali v koncentracijsko taborišče Dachau. Za deportacijo in transport očeta z vlakom skozi Pesnico sta zvedela tudi Marica in Zvonko, ki sta v upanju, da očeta še zadnjič vidita odšla na tamkajšnjo železniško postajo. Res sta zagledala očeta, izmenjali so si nekaj besed. Gestapovci, ki so to opazili so pričeli pretepati očeta, otroka pa nasilno nagnali z železniške postaje. V valu besa sta Marica in Zvonko pričela psovati gestapovce, da so prisotni s postaje komaj umaknili oba, da ju gestapovci ne bi aretirali. Še isto noč sta šestnajstletna Marica in sedemnajstletni Zvonko odšla v partizane. Za njima je odšla v partizane tudi mati. S tem je bil njihov dom v Pesnici prazen, ilegalna postojanka pri Kerenčičevih je zaprla vrata.
Zadnje dejanje
11. oktobra 1944 je padel Zvonko kot politkomisar Lackovega odreda v boju na slovenskem etničnem ozemlju na avstrijskem koroškem pri Etni vasi (Ettendorf) nad Labotom. Da ne bi padel ranjen nacistom v roke je domnevno storil samomor.
Oktobra 1944 je padel v Kresnicah pri Litiji kot partizan še brat Jože.
Isto jesen so Marico iz Savinjske doline poslali nazaj v Maribor kot okrožno sekretarko SKOJ, da bi obnovila porušeno odporniško mrežo v mestu, kar ji je tudi uspelo. Sama je slutila, da to pomeni tudi njen konec, saj je bila zdaj že kot prepoznavna aktivistka očitna tarča okupatorja in njegovih sodelavcev.
Njena zla slutnja se je uresničila - 16. marca 1945 so jo Nemci aretirali v stanovanju mladinke Tončke Pristnik v Cankarjevi ulici 28 v Mariboru, kjer je prenočila. V strahu, da ne bi podlegla mučenju in koga izdala je v zaporu skušala z glavnikom končati svoje življenje. Neznanega aprilskega dne so jo še ne osemnajstletno v Spodnjem Radvanju pod Pohorjem ustrelili kot talko. Konec vojne je tako dočakala le mati Romana, brat Stanko in sestra Romana (kasneje poročena Kipa).
Pietetni spomin
Pretresljiva življenjska zgodba gledalcev med katerimi so bili predvsem dijaki in profesorji Prve gimnazije ni pustila ravnodušnih. Med njimi sta bila tudi nekdanja dijakinja omenjene šole, sedaj pa direktorica občinske uprave Občina Pesnica Milica Simonič Steiner ter častni občan Pesnice, pisatelj Tone Partljič, ki je ob zaključku dogodka spregovoril tudi nekaj besed, saj je osebno poznal Zvonkovo in Maričino mamo Romano ter sestro Romano Kipa.
