Na Osnovni šoli borci za severno mejo je pred dnevi potekal paraolimpijski šolski dan. Več kot 300 učenk in učencev je spoznalo paraolimpijsko gibanje, košarkar Boris Klep pa jim je predstavil svojo življenjsko zgodbo, ki so ji otroci in učiteljski kolektiv pozorno prisluhnili.
Otrokom so se na igrišču predstavili košarkarji iz Društva paraplegikov Podravja v postavi Zdenko Lilek, David Slaček, Lulzim Osmanaj in Matej Mali.
Paraolimpijci niso plesalci
Pred prihodom predstavnikov paraolimpijskega gibanja so učitelji otroke vpraševali kdo sploh so paraolimpijci. Veliko jih je imelo napačno predstavo
.Nina Kolenc, športna pedagoginja: »Mislim, da je drugačnost zelo pomembna v naši družbi. Ključno je, da letos, ko so olimpijske in paraolimpijske igre, ta zadeva poteka na naši šoli. Drugačnost, sprejemljivost… Mislim, da imamo s tem Slovenci probleme zato je še to toliko bolj zaželjena tema med otroci. Tudi zato, da bodo tisti, ki ne vedo vedeli kaj je paraolimpijski šport. Mnogi so na vprašanje kaj je paraolimpijski šport odgovorili, da je to šport v parih.« Dodala je tudi, da seveda sedaj vedo, da je to šport invalidov in da so bili učenci nad videnim navdušeni. Veliko jih je predstavitev spremljalo s cmokom v grlu. Seveda so se tudi sami preizkusili kako je, če ne vidiš in ne moreš hoditi.
Jure Oberlajt, učenec je povedal: »Najprej so nam povedali o paraolimpijskih igrah. Gospod Boris Klep nam je nato govoril o življenju, kakšno je njegovo življenje, kaj se mu je je zgodilo, da je pristal na invalidskem vozičku… Poizkusili smo tudi, kako je ko si na invalidskem vozičku, kako je voziti, nato smo si zavezali še oči, da smo videli, kako je če ne vidiš. Nato smo se preizkusili še v igranju košarke na voziščkih.«
Boris Klep z zgodbo ganil prisotne
Boris Klep je bil prvič na tovrstnem dogodku. Z malo treme je na koncu ganil celotno publiko, tako učitelje kot otroke. »Jaz sem bil prvič v vlogi govornika. Prišel sem na povabilo paraolimpijsekga komiteja in šole. Povabili so me tudi, ker sem reprezentant slovenske košarkarske reprezentance na vozičkih.« Odziv otrok je bil po njegovem mnenju presenetljivo dober.
Pripravil je tri filme iz njegovega življenja. »Višjim razredom je bilo malo nerodno, malčki pa so zelo odprti in jih je veliko zanimalo. Kje, kako sem se ponesrečil, kako je s košarko, kakšna so pravila,.. Zanimalo jih je kako se oblačim, kako živim, kako premagujem vse ovire. Če me noge bolijo itd. Res zanimiva izkušnja predajanja informacij.« Na koncu so bili vsi zelo navdušeni. Boris je prejel topel aplavz, marsikateri otrok pa se je ob njegovi zgodbi dobro zamislil.
Nesrečna zgodba Borisa opozorilo vsem mladim
Boris Klep se je ponesrečil pri 27 letih. Žal je utrpel takšne poškodbe, da je pristal na invalidskem vozičku. Zato poziva vse, naj bodo na cesti še posebaj previdni. »Imel sem prometno nesrečo. Nisem bil pripasan. Nisem imel prilagojene hitrosti, glede na vremenske razmere. Bil je dež. Vozil sem po predpisih, ampak je bilo premokro, na ovinku mi je obrnilo avto, kotalil sem se in padel iz avtomobila. Imel sem precej notranjih poškodb, pretrgano trebušno prepono, zdrobljena vretenca… Jaz sem že na cesti vedel, kaj se bo zgodilo.«
»Žena je bila noseča, pričakovala sva otroka«
Boris je bil dolgo v nezavesti. »Imel sem prijatelja, ki je padel iz balkona in je bil paraplegik. V bistvu sem vedel kako je njemu. Ko sem se zbudil na cesti in videl, da ne morem nog potegniti, sem vedel, da je to to. Žena je bila takrat noseča in pričakovala sva otroka. Hčerka se je rodila še preden sem prišel iz bolnice,« še ob koncu zgodbe doda Boris.
