Mariborski otok, ki ga Mariborčani imenujejo kar Otok, je dobro znana in priljubljena točka na reki Dravi. Je naravni rečni otok, ki se je izoblikoval ob delovanju vodnih sil reke Drave, ki v tem delu preide iz gorske v nižinsko reko. Reka je namreč na tem mestu odlagala velike količine kamninskega materiala, ki se je z dodatnim nalaganjem proda utrdil, kasneje pa porasel z raznoliko vegetacijo. S tem je Mariborski otok edini neprodni rečni otok v Sloveniji.

Vrstno bogastvo Mariborskega otoka je bilo sistematično ovrednoteno za ptice, rastline in glive. Prisotnost vodnega in kopenskega življenjskega okolja nudi primerna zatočišča in gnezdišča za vodne in gozdne vrste ptic. Zabeleženo je bilo pojavljanje vsaj 70 vrst ptic, okoli 30 jih na otoku tudi gnezdi. “Določiti natančno število je za ptice težko, saj vrste preletavajo širše območje, kot ga obsega sam otok,” je za nas pojasnila Nina Šajna, profesorica za ekologijo in vodja Katedre za ekologijo Fakultete za naravoslovje in matematiko v Mariboru.

Zračni posnetek Mariborskega otoka, Foto: Rastline Mariborskega otoka

Poleg številnih ptic pa na otoku lahko še najdemo 336 vrst rastlin, a njihovo število narašča: “Izjemno zanimiva je pestrost drevesnih vrst, ki uspejo na otoku sobivati. Najdenih je bilo preko 350 vrst gliv,” je dodala strokovnjakinja, ter poudarila, da otok poseljujejo tudi številne vrste hroščev, metuljev, kačjih pastirjev in drugih nevretenčarjev. Pogosti so tudi plazilci in mali sesalci, tako glodavci kot žužkojedi. Obiskovalci otoka so zagotovo opazili veverice, morda celo sledi bobra.

“Mariborski otok predstavlja s svojo bogato biotsko pestrostjo del tako imenovane zelene infrastrukture okolice našega mesta. Je zatočišče za mnoge vrste in ustrezno je, da je zavarovan. Ob zmerni in trajnostni človekovi prisotnosti bo lahko to vlogo obdržal.”

Otok je zaradi svoje sestave dom številnim vrstam

Mariborski otok omogoča veliko biotsko pestrost zaradi mnogih raznolikih življenjskih prostorov, ki jih vrstam nudi. Dodatno je velika biodiverziteta omogočana s klimatskimi in pedološkimi posebnostmi Mariborskega otoka. “Je edini pravi rečni otok pri nas, ki ni nastal z nanosom proda. Kamninska matična podlaga je primerna za poselitev celih skupin rastlin, ki jih sicer pričakujemo v toploljubnih bukovih gozdovih,” je pojasnila strokovnjakinja. Klima je bolj stabilna zaradi blažilnega učinka Drave, tudi zračna vlaga je višja, dravski tok pa prinaša nova semena rastlin. “Razlog, da se je ohranila velika pestrost, lahko najdemo tudi v tem, da je neposredni dostop človeka že od nekdaj precej omejen.”

“Urbana biodiverziteta naravne ne more nadomestiti”

“Prebivalci mest še posebej potrebujemo zelena okolja z večjo biotsko pestrostjo, saj njihova prisotnost neposredno izboljša kakovost našega bivanja, ki je manj stresno, bolj zdravo in aktivno,” je pojasnila strokovnjakinja. Po drugi strani se zelena mesta lažje spopadajo z aktualnimi težavami, kot so poletno pregrevanje mestnih površin, prestrezanje škodljivega UV-B sevanja, preprečevanje močnejših vetrov in posledično prenosa prašnih delcev.

Je pa strokovnjakinja v pogovoru poudarila, da urbana biodiverziteta ne more nadomestiti naravne biodiverzitete, toda mesto Maribor ima potencial v prostoru povezati obstoječe in vzpostaviti nove biotsko pestre habitate ter jih medsebojno preplesti z namenom dolgoročnega ohranjanja visoke biodiverzitete.

Urbana biodiverziteta ne more nadomestiti naravne biodiverzitete, Foto: Nina Šajna

“Zagotovo se Mariborčani zavedajo pomembnosti biodiverzitete otoka vsaj intuitivno. Na primer kot sprehajalcu na Mariborskem otoku spomladi nam bo zagotovo bolj všeč zahodni del otoka s pisanimi cvetlicami v podrasti in mogočnimi bukvami kot občutno manj pester vzhodni del.” Strokovnjakinja je zato opozorila, da je v današnjem času morda še pomembnejše zavedanje, da lahko biodiverziteta izgine. Da to lahko pomeni za kakšno vrsto tudi lokalno izumrtje ali celo izginotje za večno. Mariborski otok je že izgubil nekaj vrst. Poučen primer bi moralo biti izumrtje rastline gozdne vetrnice, ki je s tem, ko je izginila na svojem edinem rastišču na Mariborskem otoku, izginila tudi iz seznama rastlin Slovenije.

Urbanizem ne predstavlja nujno težava za biodiverziteto

Na splošno velja, da se organizmi različno odzivajo na mestna okolja in človekovo bližino. Občutljive vrste izginejo, tolerantnejše vrste se prilagajajo, nekatere pa s človekovo bližino celo pridobijo. Kot je za na pojasnila strokovnjakinja, predstavlja urbanizacija praviloma grožnjo za biodiverziteto. Toda ni nujno potrebno, da mesto predstavlja težavo, lahko pomeni rešitev, “na primer če zelenice nadomestimo z vrstno bogatimi travniki, ki nudijo hrano opraševalcem, če parki prevzamejo vlogo zatočišč avtohtonih drevesnih vrst. Presenetljivo veliko je možnosti, kako bi lahko povečali biodiverziteto mestnega okolja”.

Velika naravovarstvena vrednost otoka ni zgolj ta, da omogoča preživetje mnogim vrstam, ampak tudi ta, da omogoča ohranjanje redkih in ogroženih vrst. Na in ob Mariborskem otoku prezimujejo številne redke vrste vodnih ptic. “Ornitologi bi verjetno izpostavili tudi dve zavarovani vrsti, ki na otoku gnezdita. To sta kratkoprsti plezalček in ogrožena vrsta belovrati muhar,” je pojasnila Šajnova ter v nadaljevanju poudarila, da je na Mariborskem otoku redkih oziroma drugače ogroženih vrst rastlin 6.

“Ob težje prepoznavnima pisani in travniški preslici velja omeniti spomladi cvetočo rastlino pasji zob in vrsto avtohtone orhideje dolgolistna naglavka. Med najdenimi glivami so 4 ogrožene vrste in zavarovana vrsta velikoluska mušnica.”

Pasji zob, Foto: Nina Šajna

Rastlinske vrste so se povečale v preteklih letih

Preživetje, izginjanje, priseljevanje vrst so naravni ekološki procesi, ki spreminjajo vrstno bogastvo. Seveda, ko prične na te procese vplivati človek s spreminjanjem življenjskih prostorov, z vnosom tujerodnih vrst in že samo s svojo prisotnostjo, je preživetje za marsikatero vrsto slabše, izginotja vrst pogostejša in priseljevanje novih vrst večje.

Število rastlinskih vrst se na otoku povečuje. Kot je pojasnila strokovnjakinja, to ni nujno dober znak, saj se vse pogosteje pojavljajo tujerodne invazivne vrste. Kar je bilo zelo očitno ob katastrofalnih poplavah 2012, ko so tujerodne vdrle tudi globje v gozd.

Zimska preslica je le ena izmed rastlinskih vrst, ki ustava na otoku, Foto: Nina Šajna

Število ptic Mariborskega otoka se z leti opazovanj ni drastično spremenilo, toda zamenjale so vrste, ki se razlikujejo v svoj ekološki vlogi. “To pa ima nek čisto nov, težko napovedljiv učinek na novonastalo združbo. Kot primer, manjša ujeda, navadna postovka, ki večinoma lovi glodavce in s tem nadzoruje njihovo populacijo, na otoku ne gnezdi več. Na novo gnezdi turška grlica, vrsta, ki se je v zadnjih sto letih uspešno razširila iz južnih krajev in zelo uspešno sobiva s človekom.”

Preden zaščitimo biodiverziteto, se je moramo zavedati kot dorbine

“Za prihodnost biodiverzitete Mariborskega otoka bi se najprej moral vsak vprašati ali bi se lahko sprijaznili s tem, da bi vrste na otoku pričele izginjati. Ali nam je vseeno, da smo mi še lahko videli zvončke cveteti, naši vnuki pa ne?” Strokovnjakinja je na koncu pogovora opozorila, da ko razumemo, biodiverziteto kot dobrino, ki jo lahko izgubimo in to morda za zmeraj, je zelo očitno, da moramo storiti, kar se da, da jo ohranimo, obnovimo ali povečamo. Prihodnost otoka je zato predvsem odvisna ali bomo znali z Mariborskim otokom upravljati v prid njegove izjemne biodiverzitete.