Ko govorimo o osebni asistenci, govorimo o nečem več kot samo storitvi. O človekovi pravici, o dostojanstvu, o priložnosti za polno in samostojno življenje. V središču tega občutljivega in pomembnega sistema stojijo ljudje, kot je strokovna delavka mariborskega Zavoda asistenca in oskrba, ki vsak dan skrbi, da osebna asistenca ni lepo zapisana pravica na papirju, temveč živa podpora v vsakdanjem življenju ljudi z različnimi oviranostmi.

Kot nam pojasni, je njeno delo pravi preplet logistike, organiziranosti, še posebej pa človeške bližine in poguma. V iskrenem pogovoru spregovori o najlepših trenutkih, izzivih sistema, pa tudi o tem, kako prisluhniti nekomu tako, da se počuti videnega, slišanega in – predvsem – enakovrednega.

Kako bi opisali svojo vlogo v Zavodu asistenca in oskrba ter zakaj vas je ta poklicna pot pritegnila?

Svojo vlogo na zavodu bi opisala predvsem z dvema pridevnikoma – raznoliko delo in odgovornost. Moje delo na dnevni ravni vključuje usklajevanje izvajanja osebne asistence, kar pomeni pripravo urnikov izvajanja asistence za posameznega uporabnika in urejanje nadomeščanja bolnih osebnih asistentov oziroma tistih na dopustu.

Dnevno sem tudi v telefonskem stiku ali stiku preko e-maila z uporabniki in njihovimi zakonitimi zastopniki glede tekočih zadev. Ob tem sodelujem pri pripravi dokumentacije za uporabnike oziroma pogodb o zaposlitvi za asistente, izvajam letne razgovore z asistenti, sodelujem pri izboru ustreznih asistentov glede na potrebe in zdravstveno oziroma življenjsko situacijo uporabnika, sodelujem pri vsebinskem in organizacijskem načrtovanju usposabljanj za asistente in uporabnike, spremljam delo asistentov in podobno. Redno tudi sodelujem z različnim institucijami s področja socialnega varstva oziroma drugimi, pomembnimi za uresničevanje pravic naših uporabnikov.

K poklicu usklajevalca osebne asistence me je pritegnila predvsem želja po tem, da neposredno prispevam k večji kakovosti življenja ljudi z invalidnostjo in drugimi zdravstvenimi stanji. Spoštovanje človekovega dostojanstva in pravica do neodvisnega življenja za vse, vrednoti, ki ju osebna asistenca pooseblja in udejanja, sta tudi zame osebno eni najpomembnejših vrednot.

Katere trenutke v svojem delu bi označili kot najlepše ali najbolj izpolnjujoče?

Najlepši trenutki so tisti, ko vidim, da uporabnik zaradi ustrezne podpore živi bolj samostojno, samozavestno in vključeno v skupnost.

Posebej izpolnjujoči so trenutki, ko se po dolgem iskanju najde oseben asistent, ki resnično ustreza potrebam uporabnika, in ko med njima vzklije zaupanje. Posebej rada uporabnike obiščem v živo na domu, v okolju, kjer se počutijo najbolj sproščene in kjer si lahko vzamemo čas za daljši pogovor.

S kakšnimi izzivi se srečujete in kaj vam pomaga, da jih uspešno premagate?

Eden izmed največjih izzivov je najti ustreznega asistenta glede na potrebe in življenjske okoliščine uporabnika, predvsem v primerih kompleksnejših potreb ali pravice do osebne asistence, priznane v obsežnejšem številu ur.

V takih primerih uporabnik rabi več asistentov, ki se morajo vsi dobro vklopiti v uporabnikov ritem, okolje in se učinkovito usklajevati med seboj. Poleg tega je sam sistem osebne asistence precej normiran in včasih tog, kar otežuje hitro prilagajanje življenjskim situacijam uporabnikov.

Na določene stvari žal ne morem vplivati, kar pa je v moji moči, opravim s pomočjo dobre organizacije dela in odprte komunikacije z ekipo. Obenem sem ves čas v stiku z uporabniki, okrog individualnih načrtov izvedbe osebne asistence je naše delo skoncentrirano.

Kako pomembno je timsko sodelovanje v zavodu in kako vpliva na kakovost osebne asistence?

Timsko sodelovanje je ključno. Brez usklajenosti med strokovnimi delavci, vodstvom zavoda, ter asistentkami in asistenti, pogosto pa tudi drugimi institucijami, na primer CSD, ne bi mogli zagotavljati kakovostne in zanesljive podpore našim uporabnikom.

Ko sodelujemo kot tim, hitreje prepoznamo potrebe uporabnikov, najdemo rešitve in učinkovito ukrepamo v različnih situacijah. Ključna je tudi izmenjava znanja, mnenj in strokovnih izkušenj.

Kako gradite odnos z uporabniki, da ni zgolj profesionalen, ampak tudi pristen?

Moja »metoda«, pa tudi pristop sodelavcev, je aktivno poslušanje. Naravnana sem k temu, da vidim uporabnika ne predvsem v luči njegove oviranosti in iz tega izhajajočih potreb, ampak skozi njegove globlje želje, interese, sposobnosti in prednosti.

Na ta način ga poskusim doživeti v čim več odtenkih njegove osebnosti. Na ta način se zaupanje v odnosu postopoma porodi naravno. Ob tem seveda ohranjam profesionalno distanco predvsem z vidika postavljanja in spoštovanja odnosnih meja.

Bi delili kakšen poseben trenutek ali zgodbo, ki vam je ostala v spominu?

Eden naših uporabnikov, ki ima več duševnih motenj in težav, je bil ob začetku izvajanja osebne asistence v zaskrbljujočem psihičnem in zdravstvenem stanju. V tem primeru smo najintenzivneje doslej sodelovali s širšim krogom podpore uporabnika, tako z njegovim osebnim zdravnikom, psihiatrom, s CSD in družinskimi člani. Redno smo se oglasili na domu uporabnika in sami izvajali razbremenilne pogovore.

V roku dobrega leta dni se je psihofizično zdravje in počutje uporabnika bistveno izboljšalo, prepoznal se je v nekaterih hobijih in začel celo študirati na daljavo. Tako da, primer za 10-ko. Ob takšnih »tektonskih« premikih v življenju nekoga kot vpleten v takšno spremembo ne moreš ostati ravnodušen. Je predvsem dokaz, kaj posameznik z ustrezno podporo zmore in je tudi potrditev našega dela.

Kaj bi svetovali nekomu, ki razmišlja o karieri na področju osebne asistence?

Svetovala bi, naj bo predvsem osebno motiviran in opremljen z razumevanjem, sočutjem, neizmernim veseljem do dela z ljudmi. Gre za delo, ki zahteva veliko čustvene zrelosti, potrpežljivosti, prilagodljivosti, predanosti in zmožnosti reševanja konfliktov. Kot velja na splošno za delo na področju psihosociale, pri osebni asistenci ne gre le za opravljanje dela. Gre za poklic.

Ali ste imeli kdaj občutek, da so vam zvezane roke, ker sistem ne dopušča dovolj fleksibilnosti pri pomoči uporabnikom? Kako sicer ocenjujete sistemsko urejenost celotnega področja asistence in oskrbe?

Ja, večkrat na lastni koži občutimo nefleksibilnost sistema, predvsem na sledečih področjih.

  • Nadomeščanje redno zaposlenih osebnih asistentov v primeru dopusta in bolniškega staleža. Nadomeščajo jih lahko le zaposleni preko podjemne ali upokojenske pogodbe oziroma študent. Po drugi strani za nas dela nekaj samostojnih podjetnikov, ki svoje delo opravljajo izjemno kakovostno in predano, pa jih v opisani situaciji ne moremo angažirati.
  • Delo dveh asistentov hkrati pri uporabniku ni dovoljeno. V primeru uporabnikov z zahtevnejšim zdravstvenim stanjem in brez družinskih članov bi bilo to nujno.
  • Komisija, ki ocenjuje upravičenost do osebne asistence, je vse bolj stroga pri »dodeljevanju« ur asistence upravičencu, pravico pa prejme vse manj kandidatov. Tako se pomoč onemogoči marsikomu, ki bi jo zares potreboval oziroma bi je potreboval v večjem obsegu.
  • V sestavi komisije, ki ocenjuje upravičenost do osebne asistence, pogrešamo širši nabor kompetenc in znanj, bolj interdisciplinarni nabor članov. Predvsem pogrešamo več članov s področja zdravstva.

Sistem osebne asistence je sicer dragocen in temelji na dobri ideji, a potrebuje nadaljnji razvoj, več prožnosti in boljše povezovanje s socialnimi in zdravstvenimi storitvami. Prav tako manj administrativnih bremen, da bi lahko več časa namenili neposrednemu delu z ljudmi.

Želim si, da bi v družbi več govorili o pomenu neodvisnega življenja ljudmi z različnimi oviranostmi na področju zdravja. Želim si, da bi o tem govorili v smislu osnovne človekove pravice. Osebna asistenca ni in ne sem biti obravnavana kot »luksuz«, ampak kot osnovni pogoj za enakovredno življenje ciljne populacije. Vse več ljudi prepoznava resnično vrednost te storitve in upam, da bomo v prihodnje skupaj – tako izvajalci kot uporabniki – gradili bolj vključujoč, prožen in trajnostni sistem.