Dolgotrajna oskrba je v Sloveniji v zadnjih mesecih ena najbolj perečih družbenih tem. Zakon o dolgotrajni oskrbi je sicer sprejet, a v praksi še ni povsem zaživel. Številne družine, ki se že danes soočajo z izzivi skrbi za svojce, se zato sprašujejo, kam se obrniti, kakšne so njihove pravice in kdo jim bo pomagal, ko bodo podporo najbolj potrebovali.
Vprašanja brez odgovorov
Ob uvajanju novega sistema se v javnosti odpirajo pomembna vprašanja: kdo bo izven institucionalnega varstva skrbel za naraščajoče število ljudi, ki potrebujejo pomoč, kdo bo sploh upravičen do oskrbe, kako bomo zagotovili dovolj kadra in ali bo vzpostavljen enoten informacijski sistem. Prav tako se številni sprašujejo, kdo bo nadomeščal oskrbovalca družinskega člana, ko bo ta na dopustu ali v bolniškem staležu.
Iz Zavoda asistenca in oskrba poudarjajo: »V praksi se dolgotrajna oskrba še ne izvaja. Veliko družin niti ne ve, kam se obrniti, kakšne so njihove pravice in kako naj do teh pravic pridejo. Vstopna točka v okviru dolgotrajne oskrbe je sicer CSD.«
Kadrovski primanjkljaj in vloga izvajalcev
Eden največjih izzivov bo pomanjkanje usposobljenega kadra. Tako zdravstvena nega kot osebna asistenca in socialna oskrba že zdaj delujejo na meji zmogljivosti. Kot pravijo v zavodu: »Izvajalci storitev se znajdemo v vlogi 'kriznih menedžerjev', ko je treba z omejenimi sredstvi in kadri zagotavljati kakovostno oskrbo.«
Zavod asistenca in oskrba že vrsto let izvaja storitve osebne asistence, zdaj pa se sistematično pripravlja tudi na izvajanje dolgotrajne oskrbe. »Naš zavod za osebno asistenco se na prihodnje spremembe pripravlja odgovorno in sistematično. Že zdaj izvajamo storitev osebne asistence, kar bomo nadgradili z izvajanjem dolgotrajne oskrbe,« pojasnjujejo.
A hkrati dodajajo, da je v tem trenutku kakršnokoli načrtovanje predvsem »tipanje v temi« zaradi številnih nejasnosti. Ko bodo storitve stekle, bodo po njihovem prepričanju temeljile na individualnem načrtovanju in dodatnem izobraževanju kadra.
Potrebna bo fleksibilnost in povezovanje
V zavodu si želijo, da bi prihodnji sistem dolgotrajne oskrbe ljudem omogočal svobodno izbiro, ali bodo oskrbo prejemali doma ali v instituciji. »Idealni bi bili prilagodljiva narava storitev in hitra odzivnost z vidika izvajanja in sprememb glede na potrebe uporabnikov. Priporočljiva bi bila tudi vpetost storitve v preventivne programe in programe za podporo družini,« pravijo.
Po njihovem bo ključno tudi medinstitucionalno sodelovanje. »Naš zavod želi postati eden od nosilcev spremembe, ki se obeta – izvajalec, povezovalec in zagovornik pravic ljudi, ki potrebujejo podporo v vsakdanjem življenju.«
Pravočasne informacije kot ključ
V Zavodu asistenca in oskrba opozarjajo vse, ki menijo, da bodo v prihodnosti potrebovali podporo, naj z zbiranjem informacij ne odlašajo. »Pomembno je, da se pravočasno začnejo pogovarjati o možnostih, ki obstajajo – predvsem z izvajalci in Centrom za socialno delo ali občino. Na voljo smo tudi v našem zavodu, kjer nudimo informacije in podporo pri orientaciji po sistemu.«
Med zakonodajo in realnostjo
Čeprav je slovenska zakonodaja na področju dolgotrajne oskrbe dobro zastavljena in sledi evropskim smernicam, na terenu še vedno zeva velik razkorak. »Kadrovska in finančna podhranjenost, nejasni postopki in pomanjkanje operativne podpore izvajalcem močno zavirajo dejanski napredek,« pravijo v zavodu.
Ob tem dodajajo: »Dolgotrajna oskrba ni stvar prihodnosti – je stvar sedanjosti. Gre za vprašanje solidarnosti, dostojanstva in sistemske odgovornosti. Če želimo ustvariti trajnosten in učinkovit sistem, moramo poslušati potrebe ljudi, ki pomoč potrebujejo, vrednotiti delo oskrbovalcev ter spodbujati sodelovanje vseh vpletenih. Zavodi, kot je naš, želimo biti del rešitve. A za to potrebujemo jasno podporo, vizijo in stabilno sistemsko okolje.«
