Osemdeset let po Nürnbergu vprašanje ni več, kaj se je zgodilo, temveč ali smo se kaj naučili. To je bilo osrednje vodilo mednarodnega znanstvenega simpozija Nürnberški procesi 80 let pozneje in nacistična “perverzna znanost”, ki je potekal 27. februarja 2026 na Univerzi Alma Mater Europaea v Mariboru.
Na simpoziju razmislek o zapuščini nürnberških procesov
Simpozija so se udeležili ugledni domači in mednarodni raziskovalci s področij zgodovine, prava, filozofije, kulture, psihologije in študij holokavsta ter ponudili poglobljen razmislek o zapuščini, nacističnih zločinih, ideologiji in znanosti ter njihovih posledicah za sodobno razumevanje prava, krivde in odgovornosti. Natisnjen je bil zbornik povzetkov predstavljenih referatov, sledi tudi izdaja znanstvene monografije s poglavji predavateljev.
V času novih vojn, političnih napetosti ter hitrega razvoja umetne inteligence in biotehnologije je razprava dobila izrazito aktualnost. Simpozij ni odpiral le vprašanj preteklosti, temveč prihodnosti: kako preprečiti, da bi pravo postalo prazna forma, znanost orodje ideologije in politika mehanizem razčlovečenja.
Nürnberg kot civilizacijski prelom
Rektor Univerze Alma Mater Europaea prof. dr. Ludvik Toplak je poudaril, da so Nürnberški procesi pomenili prelomnico v zgodovini prava in civilizacije. Uveljavili so načelo, da so zločini proti človečnosti kaznivi, da je agresivna vojna zločin in da sklicevanje na nadrejene ukaze posameznika ne odvezuje odgovornosti. Kot je dejal:
“Prvič v zgodovini je bilo jasno izrečeno, da pravo stoji nad ideologijo, človek nad državo in etika nad močjo.”
Posebej je izpostavil pomen zdravniških procesov, iz katerih je nastal Nürnberški kodeks - temelj sodobne medicinske etike, ki je vzpostavil načelo prostovoljnega in informiranega soglasja ter osebno odgovornost znanstvenikov. Ob tem je opozoril:
“Ko znanost izgubi svojo etično podlago, postane instrument uničenja. Ko pravo izgubi svoje moralno jedro, postane mehanizem legitimizacije zločina.”
Nezaključena pravičnost
Osrednji gost prof. dr. Gideon Greif, eminentni zgodovinar in raziskovalec holokavsta, Auschwitza in enot Sonderkommanda, nacizma, nacističnih zločinov in zločincev ter sodnih procesov zoper njih, je opozoril na eno najbolj pretresljivih dejstev povojne Evrope: „Za svoje zločine je bilo obsojenih in privedenih pred sodišče le približno dva odstotka tisočev storilcev holokavsta in druge svetovne vojne” in dodal, da je večina umrla mirno, brez odgovornosti za svoja dejanja.
[[image_1_article_86080]]
Spomnil je, da je nacistična Nemčija odgovorna za smrt približno 60 milijonov ljudi, med njimi šest milijonov Judov, ter da neuspeh pregona ni zgolj pravni problem, temveč moralni poraz človeštva. Svoje sporočilo je strnil z opozorilom: »Kdor izkazuje usmiljenje do zločincev, pripravlja teren za naslednjo človeško katastrofo.«
Pravo med legalnostjo in pravičnostjo
Izr. prof. dr. Luka Martin Tomažič je poudaril, da je Nürnberg pomenil prelom: pravo izgubi legitimnost, ko postane neznosno krivično. »Današnji izzivi v mednarodnem pravu so odmev Nürnberga. Uveljavljanje zahteva generacijsko zavezo,« je dejal in dodal: »Moralnost nad pravili v pravu: pravica ni slepa za neznosno zlo.«
Iz teh načel so se razvile kogentne norme (ius cogens), ki prepovedujejo genocid, agresijo in zločine proti človečnosti ter so vplivale na Konvencijo o genocidu, Ženevske konvencije in ustanovitev Mednarodnega kazenskega sodišča. Opozoril je, da se pravo danes sooča s politično selektivnostjo, zato dediščina Nürnberga zahteva dosledno uveljavljanje.
Sprevržena znanost in pričevanje
Poseben poudarek simpozija je bil namenjen zlorabi znanosti v nacističnem režimu. Dr. Alja Brglez je predstavila pričevanje Erike Fürst, ki je kot trinajstletno dekle prestala selekcijo dr. Josefa Mengeleja v Auschwitzu.
»Mama je čez noč osivela, jaz pa sem čez noč odrasla,« je bil eden izmed pretresljivih citatov, ki so zaznamovali razpravo. Prispevek je pokazal, kako je bila medicina podrejena rasni ideologiji in kako je znanstvena avtoriteta postala instrument razčlovečenja. Prav zato je Nürnberški kodeks še danes temeljna referenca medicinske etike.
Nacizem v našem prostoru
Simpozij je osvetlil tudi vpetost slovenskega in srednjeevropskega prostora v nacistično infrastrukturo. Dr. Daniel Siter, raziskovalec in glavni urednik na Univerzi Alma Mater Europaea ter vodja raziskav v Mednarodnem raziskovalnem centru WWII Maribor, je analiziral delovanje Kulturbunda kot subverzivne organizacije, ki je že pred vojno pripravljala teren za okupacijo in raznarodovanje.
»Švabsko-nemška kulturna zveza je bila osrednja kulturna ter kasneje politična in paravojaška organizacija nemške manjšine v Jugoslaviji (in zlasti Sloveniji), ki je že v tridesetih letih prejšnjega stoletja delovala kot podaljšek nacističnega ekspanzionizma ter pripravljala teren za okupacijo in zločine nad Slovenci.«
Boris Hajdinjak je govoril o Siegfriedu Seidlu (1911–1947), Eichmannovem predstavniku v Mariboru leta 1941, ki je organiziral deportacije Slovencev, pozneje pa sodeloval pri množičnih deportacijah madžarskih Judov v Auschwitz. Kot je poudaril: »Kdo je bil Seidl, se kaže v tem, da je bil eden izmed 30 Avstrijcev, ki so bili po vojni zaradi vojnih zločinov usmrčeni v Avstriji.«
Prof. ddr. Igor Grdina je izpostavil Michaela Skubla (1877–1964), avstrijskega državnega sekretarja in verjetno edinega pričo na glavnem Nürnberškem procesu, ki je govoril slovensko. Rojen v Pliberku, je pred prvo svetovno vojno deloval kot visoki policijski uradnik v Ljubljani, pozneje pa dosegel vrh kariere v avstrofascistični Avstriji.
Grdina je še dodal, da Skublova prisotnost v Nürnbergu kaže o tem, kako je bil proces tesno povezan tudi s srednjeevropskim prostorom, vključno s slovenskim – ne le kot zgodovinskim ozadjem, temveč kot delom političnih in pravnih tokov tistega časa.
[[image_2_article_86080]]
Madžarska raziskovalca dr. Ferenc Miszlivetz in dr. Mónika Mátay sta predstavila konkretne podatke o judovskih skupnostih v Szombathelyju in Kőszegu: po popisu iz leta 1835 so bili Judi prisotni v 100 od 613 naselij v županiji Vas, v 19. stoletju pa so zgradili sinagogi (Szombathely 1832, 1880–81; Kőszeg 1859). Izpostavila sta tudi Filipa Scheya, ki je leta 1844 soustanovil hranilnico v Kőszegu ter financiral sinagogo, šolo in obredno kopel.
Spomladi in poleti 1944 so bile skupnosti deportirane v Auschwitz, večstoletni razvoj pa prekinjen v nekaj mesecih. Dr. Mátay je ob tem citirala: »Poglejte v nebo, nato v tla … Na ta dan se je rodilo pol milijona Madžarov.«
Prof. dr. Sebastjan Kristovič je zanimivo razpravo zaokrožil z mislijo Viktorja Frankla o individualni odgovornosti in zavrnitvi kolektivne krivde ter poudaril njegovo znamenito misel: »Človek je bitje, ki je izumilo plinske celice; a je tudi bitje, ki je vanje stopilo vzravnano, z molitvijo na ustnicah.« Franklova misel je razpravo usmerila k vprašanju osebne izbire, notranje svobode in moralne odgovornosti tudi v najtežjih zgodovinskih okoliščinah.
Zločini proti človeštvu nimajo zastaranja
Simpozij, ki ga je organizirala Univerza Alma Mater Europaea pod okriljem programske skupine Raziskave kulturnih formacij, je jasno pokazal, da Nürnberg ni zgolj zgodovinsko poglavje, temveč trajno merilo civiliziranosti. Zločini proti človečnosti nimajo zastaranja. Pravo brez etike postane prazna forma. Znanost brez odgovornosti postane nevarnost.
