Ko družba razpravlja o osebni asistenci, se pogosto zatakne pri številkah, sistemskih težavah ali vprašanju, ali gre za »luksuzno storitev«. Redkeje pa se slišijo zgodbe tistih, ki so vsak dan na terenu in ki pomagajo, poslušajo, potrpežljivo usklajujejo urnike, spoštujejo meje in iščejo ravnotežje med podporo in samostojnostjo uporabnika.

Nina Radi, osebna asistentka mariborskega Zavoda asistenca in oskrba je ena izmed njih.

V pogovoru z nami je delila vpogled v svoj poklic, poudarila pomen individualnega pristopa in spregovorila o tem, kaj pomeni graditi zaupanje in biti nekdo, na kogar se lahko vedno zaneseš.

Kako se načelo individualnega pristopa kaže v vašem vsakodnevnem delu? Bi opisali primer, ko ste se morali posebej prilagoditi potrebam in željam uporabnika?

Načelo individualnega pristopa se v mojem vsakodnevnem delu kaže skozi stalno prilagajanje načina pomoči glede na potrebe in želje uporabnika. Eden izmed uporabnikov, s katerim sodelujem, je slaboviden in ima določene gibalne omejitve, a hkrati želi ohraniti čim več samostojnosti pri vsakodnevnih opravilih.

Namesto da bi določene naloge opravila namesto njega, sva skupaj našla načine, kako jih lahko opravi sam z mojo podporo. Na primer pri kuhanju se prilagodim tako, da mu pripravim sestavine in jih potem sam doda v posodo ter jih po občutku meša med kuhanjem. Pri hoji po mestu mu pomagam tako, da ga vodim pod roko in mu “narekujem” in opisujem ovire, ki so pred njim (pločnik, stopnica, vrata).

Prav tako mu pomagam pri komunikaciji prek telefona, kjer mu najdem željeno številko, berem in po njegovih navodilih pišem SMS sporočila in sporočila prek spleta.

Kaj je z vašega vidika najpomembnejše v procesu prepoznavanja želja, potreb in življenjskega sloga posameznega uporabnika?

Z mojega vidika je najpomembnejše aktivno poslušanje, opazovaje in spoštovanje posameznikove avtonomije. 

Pomembno je, da uporabnika resnično slišimo in razumemo, saj ima vsak človek svoj ritem, vrednote, navade in želje. Ključno je, da jim ne vsiljujemo svojih predstav o tem, kaj je “najbolje” zanje, ampak da jih vključujemo v vse odločitve in jim pomagamo, da živijo življenje po svojih željah. Prav tako je pomemben iskren pogovor, kot tudi potrpežljivost in fleksibilnost.

Kako gradite zaupanje, še posebej pri uporabnikih, ki so na začetku zadržani ali posebej ranljivi?

Zaupanje gradim postopoma, skozi spoštljiv, iskren in potrpežljiv odnos. Gradim ga na način, da sem dosledna in zanesljiva, potrpežljiva in nevsiljiva, da aktivno poslušam in spoštujem meje – uporabnikove in svoje.

Kako se usklajujete z drugimi asistenti, strokovnimi delavci in družinskimi člani uporabnika za čim bolj celostno podporo uporabniku?

  • Z drugimi osebnimi asistenti si delim naloge in delovni čas, ob menjavi si predamo nujne informacije o uporabniku. Urnike dela imamo razporejene mesec dni vnaprej. 
  • S strokovnimi delavci zavoda: upoštevam njihove napotke in priporočila pri vsakodnevnem delu ter jih obveščam o spremembah.
  • Z družinskimi člani: se uskladimo o osnovnih rutinah in navadah uporabnika in skupaj rešujemo vsakodnevne stvari.

Kaj vas osebno najbolj navdihuje pri delu z ljudmi in kaj vas ohranja motivirane tudi ob težjih dneh?

Pri delu z ljudmi me najbolj navdihuje občutek, da lahko s svojo prisotnostjo nekomu izboljšam dan – pa čeprav z majhno gesto, prijazno besedo ali preprosto s tem, da sem tam, ko me potrebuje.

Navdihujejo me pristni odnosi, vsakdanji pogovori in zaupanje, ki se sčasoma ustvari med mano in uporabnikom. To niso samo naloge, to je pristna vez – človeška, topla in resnična. Kaj me motivira tudi ob težjih dneh? Najbolj zavest, da ima moje pomen, smisel. Da nekomu omogočam bolj neodvisno in dostojanstveno življenje. Tudi ko je dan naporen, dobro vem, zakaj sem se odločila za to delo.

Javno mnenje osebno asistenco pogosto označuje kot »luksuz«. Kak je vaš pogled na takšno percepijo storitve?

Osebna asistenca nikakor ni luksuz – je osnovna človekova pravica. Gre za pravico posameznika, da živi dostojno, samostojno in enakopravno z drugimi, ne glede na gibalne, senzorne ali druge omejitve.

Osebna asistenca je most med uporabnikom in osnovnimi stvarmi, ki se nam zdijo samoumevne – prosto gibanje, komunikacija, odločanje o načinu preživljanja dneva, zasebnost, sodelovanje v družbi in podobno. Brez osebne asistence bi bila mnogim odvzeta pravica do izbire, svobode in neodvisnosti.

Ali imate občutek, da družba na osebe z invalidnostjo oziroma z drugimi zdravstvenimi stanji še vedno gleda kot na pasivne prejemnike pomoči, ne pa kot enakovredne državljane? Kako s svojim delom prispevate k rušenju tovrstnih stereotipov?

Da, pogosto imam občutek, da družba še vedno pogosto gleda na osebe z invalidnostjo kot na pasivne prejemnike pomoči kot na nekoga, za kogar je treba “skrbeti” in ne kot na osebo, ki ima pravico do samostojnega odločanja, do dela, izobraževanja, družabnega življenja in izbire. 

Kako s svojim delom pomagam rušiti te stereotipe? Tako, da uporabnika vedno obravnavam kot samostojnega, seveda skladno z njegovimi zmožnostmi. Spoštujem njegove izbire, način in tempo življenja, cilje in podobno.

Še kaj čisto za "na konec"?

Čutim hvaležnost, da lahko opravljam delo, ki me izpopolnjuje in v katerem uživam.