Sv. Nikolaj, bolj poznan kot sv. Miklavž, velja za enega najbolj priljubljenih svetnikov, ki bo nocoj razveselil marsikaterega otroka. Za razliko od izmišljenih likov, kot sta Božiček ali Dedek Mraz, Miklavž temelji na zgodovinski osebi: v 4. stoletju je bil škof v mestu Mira v Mali Aziji (današnji Demre v Turčiji). Rodil se je kot edinec, starša pa mu je po smrti zapustila premoženje, ki ga je Nikolaj razdelil med reveže, sam pa postal redovnik.

Njegova dobrota in radodarnost so vtkane v številne legende. Najbolj znana je zgodba, kako je rešil tri hčere obubožanega soseda, ki jih je oče nameraval poslati v javno hišo, da bi si prislužile doto. Miklavž jim je ponoči skozi okno vrgel tri mošnje zlatnikov, s čimer jim je omogočil dostojno poroko. Poleg tega naj bi rešil mornarje iz nevarnosti na morju in tri nedolžne obsojene na smrt, tako da se je cesarju prikazal v sanjah in jih prosil za pomilostitev.

Miklavž je bil ljudem na podeželju vedno blizu 

Marjan Pučko, župnik v Župniji sv. Lenart, najprej omeni, da so bili vsi ostali dobri možje ustvarjeni bodisi kot plod multinacionalk bodisi kot produkt družbenih ureditev, ki so želele ustvariti nekakšno konkurenco drugim likom. "Miklavž pa je bil s svojo človečnostjo, bližino in nenazadnje s svetniškim življenjem ljudem na podeželju in vernim vedno blizu. Podeželje in verovanje sta bila pogosto povezana - ljudje so se radi zatekali k svetnikom s prošnjami in za pomoč. Zato mislim, da je bil Miklavž na podeželju tako priljubljen. Ljudje so živeli s tem »svetniškim koledarjem«, če lahko tako rečem. Sveti Nikolaj je bil zavetnik dobrote, mlinarjev, ubogih - v njem so videli lažjo, spodbudo in upanje, da obstaja nekdo, ki jim bo pomagal nositi breme življenja."

Dobil je imaginarno podobo 

Pučko obžaluje, da lik sv. Miklavža danes izgublja zgodovinsko osebnost. Spremenili smo ga v nekakšno imaginarno podobo, o kateri govorimo le v povezavi z dobroto in z darili. "A Miklavž je bil tisti, ki nas je s svojim življenjem spodbujal k dobroti. Še desetletje ali dve nazaj je bilo treba za Miklavžev obisk tudi nekaj pripraviti - vložiti svoj čas, narediti kaj dobrega, da si si zaslužil njegovo pozornost. Danes tega skoraj ni več. Danes imamo skoraj povsod društva in organizacije, ki pripravljajo obdarovanje; miklavževanje je postalo dogodek. Tistega Miklavža, ki je bil povezan s cerkvijo in svetništvom, je vedno manj. Postal je predvsem lik priložnostnega obdarovanja."

Povezoval je vas 

In kako se obiska sv. Miklavža spominja naš sogovornik? "Vedno je bilo treba nekaj pripraviti. Na predvečer si moral obvezno očistiti čevlje, o tem se je razmišljalo že kak dan prej, da te Miklavž ne bi našel nepripravljenega. Čevlje si nastavil pri vhodu, da je Miklavž imel kam odložiti svoja darila. Zvečer pa si čakal - najprej si poslušal, ali bo zapela kje kakšna veriga. Takrat Miklavž ni hodil le v cerkve ali dvorane, ampak je šel od hiše do hiše - to je bila ljudska pobožnost, dogajanje, ki je povezovalo vas. Danes kot odrasel vidim, kakšna organizacija je stala za tem. Ljudje so se dogovorili, kdo bo Miklavž, kdo bo parkelj, kdo angel; zbirali so naročila za darilca in se medsebojno povezali. Ko je Miklavž prišel, si mu, če si seveda upal, odprl vrata. Otroci smo se verig, parkljev in same podobe hudiča bali. Miklavž je ponavadi vstopil v hišo, parkelj pa je moral ostati zunaj. Če nisi znal moliti, si se naučil vsaj »Sveti angel« ali »Tebe ljubim, stvarnik moj«, da si lahko z Miklavžem zmolil in potem prejel simbolično darilo."

"Miklavž je običajno vprašal, komu boš iz hvaležnosti, da sem te obiskal, dal objem. Sam sem vedno objel parklja. Zakaj, še danes ne vem. Morda je bilo to notranje nagibanje k temu, da se s dobrim približaš slabemu. Kasneje sem izvedel, da je bil tisti Miklavž naša soseda."

Darila so bila v tistih časih simbolična; parkelj iz kruha, vejica kot opomnik za šibo, jabolko, pomaranča. Je pa res, kot opaža Pučko, da se v zadnjem času starši nagibajo k temu, da darila ne gredo samo v smeri sladkega, pač pa, da so predvsem uporabna. 

"Mislim, da smo Miklavža ljudem nekoliko vzeli"

Kot župnik v Lenartu je Pučko razmišljal tudi o tem, da bi sv. Miklavž ponovno hodil od hiše do hiše, vendar bi bil najbrž to prevelik logistični zalogaj. "Mislim, da smo Miklavža ljudem nekoliko vzeli. Povlekli smo ga v cerkev in jim odvzeli tisto preprosto vero in upanje v dobro. V mnogih krajih je vse osredinjeno v cerkev, ljudje se ne trudijo več. Sodobni svet sicer gre v to smer, a je po svoje škoda."

V Lenartu letos Miklavžev oratorijski dan 

V Lenartu bodo letos obisk sv. Miklavža združili z Miklavževim oratorijskim dnevom, dogajanje pa bo potekalo v soboto, 6. decembra.  Začelo se bo ob 9. uri in končalo ob 12. uri s sveto mašo, po kateri bo otroke obiskal in obdaril Miklavž. Darila bodo predvsem uporabna: "Miklavžev paket je sicer na videz skromen, a vsebuje tisto, kar si starši in otroci želijo. Vedno je notri knjiga, ponavadi s katoliško vsebino - zgodbe za advent in božič. Nato je vsako leto kakšna ustvarjalna stvar. Lani, ob letu vere, je bila to molitvena svečka in molitvena kocka, pred dvema letoma pa lesene jaslice, ki so jih otroci pobarvali. Dodamo še tri ali štiri kose sladkarij – malo čokolade, pomarančo … Pomembno je, da je paket vsebinsko bogat. Sladkarije hitro izginejo, vsebina pa ostane - tako kot je včasih šiba opozarjala na to, da se trudimo biti dobri." Pučko ob koncu doda, da se v Lenartu ravno pri Miklavžu lepo pokaže, koliko skrite domače vernosti še vedno obstaja. "Tudi če kdo ne hodi k verouku ali k cerkev, ga bo babica prijavila."

[[image_1_article_83314]]