Pot Nataše Horvat nikoli ni bila enostavna. Danes kot predstavnica romske skupnosti v občinskem svetu Občine Lendava opozarja na neenakosti in si prizadeva za boljše pogoje za romsko skupnost, a njena zgodba se začne daleč od političnega parketa - v negotovosti, strahu in vztrajni želji po drugačnem življenju.
Od negotovosti do notranje moči
Kot zelo mlada je sama zapustila svojo državo in prišla v Slovenijo, kjer se je znašla v svetu negotovosti in strahu, brez jasne opore. A prav v teh okoliščinah je rasla njena odločnost, da si ustvari drugačno življenje - življenje z možnostmi.
»Velikokrat me je bilo strah, ampak še bolj kot to me je gnala želja, da si ustvarim več, da ne živim življenja brez možnosti in izbire. Zelo hitro sem razumela, da je izobrazba moja edina prava pot naprej. Ni bilo lahko, ne finančno ne čustveno, večkrat sem padla, ampak sem vedno znova vstala. Danes vem, da me je prav ta pot naučila vztrajnosti, discipline in notranje moči,« se spominja.
Čeprav so jo spremljale finančne in čustvene stiske ter številni padci, je vedno znova vstala in vztrajala.
Od pomoči posameznikom do odgovornosti skupnosti
Želja po pomoči drugim je bila, kot sama pravi, v njej prisotna od nekdaj. Predvsem jo je gnalo delo z mladimi, v katerih je prepoznavala lastno zgodbo - občutek osamljenosti, pomanjkanje podpore in usmeritve.
Začela je skromno, skozi delo v društvu, preko plesa ter neposredno z delom z ljudmi. Prav tam je prvič začutila, da lahko resnično prispeva. Sčasoma pa se je v njej oblikoval še globlji občutek odgovornosti.
»V meni je rasel občutek, da moram biti glas tistih, ki ga pogosto nimajo,« pove Horvat.
[[image_1_article_86803]]
Izobraževanje kot temelj dostojanstva
Horvat pojasnjuje, da ji izobraževanje ni prineslo le poklica, temveč tudi dostojanstvo, samozavest in občutek lastne vrednosti.
»Izobraževanje mi je dalo občutek, da imam glas, da lahko sodelujem, povem svoje mnenje in soustvarjam spremembe. In prav zato me boli, ko vidim, koliko ljudi v naši [romski] skupnosti te možnosti še vedno nima,« pove.
[[image_2_article_86803]]
Zato jo še toliko bolj prizadene realnost, ki jo danes vidi na terenu.
»Veliko otrok nima niti osnovnih pogojev za učenje, prostora, miru, včasih niti osnovnih stvari. Najtežje je, ko otrok začne verjeti, da zanj ni drugačne poti. Pri odraslih pa pogosto vidim ujetost v začaran krog brez izobrazbe, brez zaposlitve in brez priložnosti.«
Vstop v politiko kot nuja, ne izbira
Pove, da v politiko ni vstopila zaradi ambicije, temveč zaradi potrebe po spremembi. Dolgo jo je namreč spremljal občutek, da se odloča o skupnosti brez glasu same skupnosti.
Njen pogum in vztrajnost sta jo gnala naprej: »Vedela sem, da če ostanem tiho, se ne bo nič spremenilo. Ni bilo lahko stopiti naprej, še posebej kot ženska, ampak v meni je bilo nekaj močnejšega od strahu.«
Kot ženska in kot Romkinja je bil ta korak še težji. A prav ta izziv jo je utrdil. Danes kot predstavnica romske skupnosti v občinskem svetu Občine Lendava pogosto stoji med dvema svetovoma – med pričakovanji ljudi in sistemom, ki realnosti na terenu ne razume vedno.
Med predsodki in realnostjo
Na svoji poti se neprestano sooča s stereotipi in predsodki. Pove, da ima pogosto občutek, da mora kot ženska in Romkinja dokazovati več kot drugi.
»To ni vedno lahko, ampak te sčasoma utrdi in nauči, da stojiš za sabo.«
Najbolj jo boli, ko ljudje o romski skupnosti govorijo brez razumevanja in poznavanja. Poudarja, da so Romi, tako kot vsi drugi, različni – z lastnimi zgodbami, izzivi in sanjami.
Majhni koraki, velik pomen
Pa vendar pove, da kljub težavam vidi tudi velik napredek. Ta je morda počasen, a napredek je. Opaža, da si vedno več mladih Romov želi drugačnega življenja, da vedno več žensk išče svojo pot.
»Največjo motivacijo mi dajejo ljudje. Ko vidim, da ženska prvič verjame vase, ko nekdo naredi prvi korak naprej ali ko otrok pride nasmejan, to so trenutki, zaradi katerih vztrajam,« pove Horvat.
[[image_3_article_86803]]
»Najbolj me boli, ko nekdo govori o naši skupnosti brez razumevanja in poznavanja.«
Zanjo največje zadovoljstvo predstavljajo trenutki, ko vidi konkretne spremembe: zaključeno šolanje, prva zaposlitev, nova življenjska pot.
»Kljub vsemu vidim upanje. In to je tisto, kar mi daje moč za naprej.«
Pogled v prihodnost
Njena želja je jasna in preprosta - da noben otrok ne bi bil že na začetku prikrajšan. Da bi imeli vsi osnovne pogoje za življenje, dostop do izobraževanja in možnost razviti svoj potencial.
Hkrati si želi, da bi imela romska skupnost tudi večji glas tam, kjer se sprejemajo odločitve, predvsem o njihovi skupnosti.
»Spremembe se ne zgodijo čez noč, ker gre za življenja ljudi. Osebno pa je največji izziv to, da tega dela ne pustiš v pisarni, nosiš ga s sabo ves čas,« pojasnjuje Horvat.
»Ne sodite nas, preden nas spoznate«
Na koncu dneva je njeno sporočilo preprosto, a še kako močno:
»Ne sodite nas, preden nas spoznate. Dajte nam priložnost. Ker boste šele takrat videli, da smo, tako kot vsi drugi ljudje, ki si želimo dostojnega in boljšega življenja.«
