Po nedavnem »razgretem« dogajanju v eni največjih javnih gospodarskih družb v Mariboru, smo o vročanju pošte, temi, ki je vroče delila javno mnenje, govorili z detektivom in pooblaščenim vročevalcem Jankom Trivunovićem.

Kako kot vročevalec vidite nedavne obsodbe vročanja odločb zaposlenim prek zunanjih “detektivskih” storitev? Kritični so bili predvsem sindikati in nekateri mediji.

Menim, da ima delodajalec sam pravico izbrati način vročanja dokumentov, kot so vabila na zagovor, odpovedi pogodb o zaposlitvi in podobne. Očitki sindikatov in nekaterih medijev so popolnoma neutemeljeni. Če je oseba v bolniškem staležu in se izogiba sprejemu pošte, je najbolj učinkovito, da delodajalec najame detektiva in preko njega vroči določeno pošiljko.

Izkušnje iz prakse namreč kažejo, da običajno te osebe na pošti ne dvigujejo pošiljk. To pomeni, da se pošiljka vrne naslovniku in je potrebno ponovno vročanje. Take osebe ne odpirajo stanovanja, se ne javljajo na telefonske klice in se na vsak način skušajo izogniti prevzemu pošte. S tem si podaljšujejo roke in delodajalcu povzročajo velike stroške.

Zakaj vročati preko detektiva?

Zlasti zato, ker imajo detektivi na podlagi Zakona o detektivski dejavnosti možnost poizvedovati in uporabljati določena upravičenja, denimo pridobivati podatke, kje se oseba trenutno nahaja. Nekateri detektivi so od leta 2000 naprej tudi pooblaščeni vročevalci in imajo ponavadi veliko izkušenj z iskanjem oseb, ki se skrivajo in izogibajo prevzemanju pošte.

Lahko na kratko opišete, na kakšen način mora potekati postopek vročanja?

Pošiljke se običajno vroča osebno na delovnem mestu ali na naslovu prebivališča. Če je nekdo v bolniškem staležu, to pomeni, da mora biti doma, oziroma v stanovanju. Če se te osebe ne najde v stanovanju, se pisanje vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva. Ta ga je dolžan sprejeti. Lahko se zgodi, da osebe v trenutku, ko pride detektiv, ni v stanovanju, zato se lahko detektiv ponovno vrne čez uro, dve ali tri. Detektiv lahko opravi poizvedbo in skuša pridobiti informacijo, ali oseba, ki ji je potrebno vročiti pisanje, dejansko stanuje na naslovu, ki ga je navedla pri delodajalcu, ali morebiti kje drugje.

Detektiv tako ugotovi dejanski naslov prebivališča osebe in mu potem vroči pisanje na tem naslovu. V kolikor pa vročitev na tak način ni možna, se v hišnem ali izpostavljenem predalčniku pusti pisno obvestilo, v katerem se navede, kje se pisanje nahaja. Rok za dvig tovrstne pošte je petnajst dni. Če oseba v tem roku pisanja ne dvigne, ga detektiv po preteku tega roka pusti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku. S tem se šteje, da je vročitev opravljena. Torej govorimo izključno o vročanju po Zakonu o pravdnem postopku, po katerem se vročajo vabila na zagovor in odpovedi pogodb o zaposlitvi.

Ali in kako je mogoče učinkovito izpeljati postopke vročanja, v kolikor se naslovniki izogibajo prejemanju priporočenih pošiljk in ostalih pristopov za vročitev?

Najboljši način vročanja osebnih pošiljk je zagotovo prek detektiva. Kot sem uvodoma povedal, detektivi imamo izkušnje pri iskanju oseb, ki se skrivajo, detektivi imamo pravico uporabiti določena upravičenja, kot so zbirati podatke iz določenih evidenc, v tem primeru evidence o stalnem in začasnem prebivališču ter od tretjih oseb.

Če se nekdo skriva in  izogiba prejemanju pošte, ga detektivi zagotovo izsledimo in mu pošiljko vročimo.