Danes je bil spet eden tistih dni, ko nas med potjo na Tezno ni zajela megla ali pač katerokoli drugo agregatno stanje zimskega vremena, ampak nas je razvajalo sonce. Moram priznati, kar malo čudno se mi je zdelo vse skupaj, zato sem pričela pri sebi premišljevati, kdaj sem se nazadnje na bolšji sejem podala v lepem sončnem vremenu. Pa veste, kdaj? Še v septembru.

Bolšji sejem, ki to velikokrat ni

No, pa da ne bo pomote, mraz je vztrajno pritiskal. Ampak že samo dejstvo, da ni bilo tolikšne vlage, megle in turobnega vremena, je bilo dovolj, da se nas je na kramarju danes spet zbralo malo več. Tako prodajalcev in kupcev. In več prodajalcev pomeni večjo izbiro. No ja, ne nujno. Takoj, ko sem zapisala prejšnji stavek, se mi zdi nujno, da ga pojasnim. Kar nekaj nas je takšnih namreč, ki ima(m)o radi starine in jih seveda hodimo iskat kam drugam kot pa na bolšjaka. Jaz denimo, prav zato (in tudi zato, da z vami lahko delim moje kramarske dogodivščine) hodim dokaj pogosto, da mi kakšna zanimiva reč ne bi ušla.

Nekateri prodajalci imajo raje svojo ponudbo razstavljeno na tleh, drugi v škatlah, spet tretji s seboj pripeljejo majhne mizice, nekateri odprejo prtljažnike. Včasih je ponudba lepo razstavljena, včasih je treba brskati, kot je včasih cena fiksna, drugič lahko “handlamo”. Kolikor prodajalcev, toliko variant, bi lahko rekli.

Ni pa nujno, da moje iskanje obrodi sadove. Včasih je namreč bolšji sejem “nabito” poln prodajalcev takšne in drugačne “krame” domov pa se vrnem razočarana in praznih rok. Zadnje čase opažam, da se je “bolšji sejem”, kjer je včasih veljalo, da so se na stojnicah znašle starine, domača ponudba in tudi sicer uporabne reči, ki namesto v smeti romajo k drugemu lastniku, nekako tako postopoma pretvoril v sejem “navlake” in tistih izdelkov, ki jih tudi sicer lahko kupiš v trgovini. Ne razumite me napak, saj vem, da marsikoga tudi domači pridelki, mesnine, plastični nožki, “crocsi” in jopice “turškega Adidasa” pomenijo bolšjaka. Seveda, prostora je namreč za vse in prav je, da se najde kaj za vsak okus, a zdi se mi, da je premalo tistih reči, ki bolšjaka delajo bolšjaka. Odločila sem se, da jim namenim današnji prispevek.

Danes se je tako našlo kar nekaj “vintidž (vintage)” dragocenosti. Že skozi ograjo sem si tako nagledala veliko modro-belo posodo, ki jo na vseh štirih straneh krasijo ljubki motivi kuharjev s kuharskimi čepicami. Sama se teh posod ne spominjam, a ker imam v svoji zbirki štiri, se je spodobilo, da se o njih podučim, zato vem, da so v njih nekdaj shranjevali moko, pa sladkor in podobne potrebščine. Potem pa se je šele začelo pravo odkrivanje zakladov.

Zelena “Ana še v originalni embalaži”

Na eni izmed mizic se je tako znašel “vintidž” sušilnik za lase strupene zelene barve model Ana. Zakaj vem? Ker je bil še v originalni škatli. Najdba in pol, če vprašate mene To pa še ni vse.

Za ovinkom me je presenetila lepa zbirka kristala, zraven v škatli pa slovenska različica priljubljene francoske pogruntavščine – posode iz t.i. “pyrexa”, oziroma jena stekla, ki prenesejo visoke temperature in jih lahko uporabimo tudi pri peki v pečici.

To pa še ni vse, med starimi pancarji so ležale tudi prave usnjene drsalke Adidas v vintidž izvedbi z vezalkami, s katerimi je v mladosti drsal tudi moj oče. Najdba in pol, če vprašate mene. Takšnih definitivno ne dobiš več. 

Sicer pa sem na eni izmed mizic s starinami zasledila tudi še zapakirano več desetletij staro Zlatorogovo milo, oziroma “terpentinov sapun”, oziroma pralno milo znamke Zlatorog, ki so ga pričeli proizvajati, verjeli ali ne, v 50-ih oziroma 60-ih letih prejšnjega stoletja. Zraven njega mu je družbo delalo še nekoliko “mlajše” Ajaxovo pralno milo, a treba je poudariti, da sta oba stala pičel evro in seveda, oba sta bila v originalni embalaži. Prodajalec, ki ju je ponujal, se je lahko pohvalil tudi z izdatno zbirko pristnih starinskih steklenic in še marsičesa.

Ja, bolšjak skriva tudi čisto prave zaklade, za katere si je vredno vzeti čas in jih poiskati. Seveda, gre za spomin na “stare čase” in za skok v preteklost, ki nam dokazuje, kje smo bili nekoč in kje smo danes. Nenazadnje pa gre tudi za ohranjanje dediščine, ki bi sicer utonila nekje v pozabo. Prave dragocenosti, če vprašate mene. Zame (in verjamem, da še za marsikoga) so namreč neprecenljive. A nikakor ne zato, ker bi veliko stale.