Maribor

NAJBOLJŠE Z BOLŠJAKA: “Vsake tol`ko pride cajt tut za eno tako čisto obično nedeljo”

Sara Jagodič, 12.02.23 ob 19:52

Današnji tezenski kramar je zaznamovala predvsem sezonska ponudba tako ali drugače.

NAJBOLJŠE Z BOLŠJAKA: “Vsake tol`ko pride cajt tut za eno tako čisto obično nedeljo”

Danes je bila na kramarju ena taka čisto običajna nedelja, oziroma nedelja med letom, kot bi rekli v cerkvi. Saj veste, tista nedelja, ko se najde “parkplac” v “cirka” petih minutah, zmerna do manjša gužva med “štanti”, dokaj pestra ponudba, oziroma nič kaj posebnega, kar bi ti “v oko padlo”. Ena tistih običajnih nedelj, ko se namesto na sprehod po mestu spraviš en krog po bolšjaku. Ja, tudi take nedelje imamo.

“Meni eno kilo tasladkih, prosim!”

Kramar mi je všeč predvsem zato, ker si vedno na tekočem. Ne glede na to, ali se nekaj dogaja v mestu, ali pa se bliža določen praznik, vedno veš, če narediš eno “rundo gor pa dol” čez bolšjaka. Tak to je.

Recimo zajci iz slame so napovedovali bližajočo se veliko noč, spomladanski aranžmaji z znanilci pomladi so oznanjali, da je pomlad, čeprav po temperaturah mogoče ne, je pa vsaj koledarsko praktično za vogalom, celo ekstravagantnega medvedka iz vrtnic je bilo mogoče kupiti ob prihajajočem prazniku zaljubljenih, za tiste malo bolj drzne so bile na stojnicah tudi ekstravagantne spodnjice, v katere bi lahko dame odele svoje drage valentine. Celo znak za nekega Andreja, ki je praznoval abrahama se je našel. Skratka, ni da ni, čeprav mogoče izgleda, da ni.

Za tiste, ki bolj gledajo malo bolj pozorno, ali pa iščejo nekaj čisto določenega, pa se vedno nekaj najde. Če ne drugega, za v hladilnik.

Med stojnicami s sadjem in zelenjavo je bilo danes sicer vse v znamenju jabolk. Ja, ozimnica bi zdaj mogla bit` že dolgo “perajt”, ampak jabolk je bilo danes za lepo bero. Pa še to “kake češ”. Nekaj je bilo domačih, pa uvoza, našlo se je vse od tistih, ki “slišijo” na Jonagold, Elstar, Idared, Zlati delišes, pa tudi tistih, ki se ločijo le na “sladke” in “kisle”.

Za jabolka je bilo treba odšteti približno evro in pol navzgor po kilogramu, nekateri so se odločili za vrečo jabolk, za katero je bilo treba plačati dva evra in pol. Tudi lepe hruške so se danes znašle na kramarju, za skoraj štiri evre na “kilo”, precej pa je bilo tudi citrusov.

Z zimskim vremenom je še vedno aktualna tudi ponudba zimske solate, tukaj so prišli v “štih” tisti domači pridelovalci, ki so se lahko na stojnicah, v nasprotju z dišečimi sadeži in takšnimi navidez pravilne oblike, kot da so s tekočega traka, pohvalili z domačim radičem. Kupiti je bilo mogoče štrucarja, pa rdeč radič.

Malo še pa bomo začeli “štihat”

Sicer pa  se takole počasi začenja tudi sezona dela na vrtu. Ja, tiste za marsikoga radosti, ko je treba obirati domače pridelke, potem pa kaj hitro prinesejo s seboj tudi svoj križ. No, za vse vrtičkarske zanesenjake je bila danes že dokaj pestra ponudba sadik na kramarju.

Izbirati je bilo mogoče med figami, češnjami, hruškami, jablanami in različnimi vrstami sadnega drevja, tudi sadika kostanja je bila naprodaj, pa različne “sorte” trte in tudi nekaj grmovnic. Pa cena? Med nekaj evri pa tudi do dvajset evrov, kolikor je bilo treba odšteti za sadiko kostanja.

Ja, malo še, pa se bo začelo prekopavat` po vrtu. Tudi nekaj delovnega orodja se je tu in tam še našlo, za vsak slučaj, če pa bi “še kaj snega vrglo”, pa je bila naprodaj tudi lopata za kidanje snega. Tudi smučk se je še našlo kar nekaj, če se še najde kak ljubitelj smučarije, ki bi se malo ” dol spustil po totem našem bregu”.

Danes je bilo na kramarju tu in tam opaziti tudi kakšno prav lepo starino. Med drugim se je našla cela zbirka pip, pa star gramofon, ki ga imamo pri nas doma “še nekje na dilah”, tisti s “trahtarjem”, kot je moja mama rekla, v prevodu pa to pomeni gramofon, ki bi ga datirali nekje v 20-ih letih preteklega stoletja, tisti, ki ga zaradi velike tube enostavno težko zgrešiš. Pa tudi lepa zbirka starih radiev se je našla, zraven pa, nenavadno, zbirka “plehnatih loncev”, ki se jih ravno tako še najde tu in tam v kakšni hiši.

Tisti veliki lonec je imela moja babica “za mast spuščat”, na tisto tardečo “kiblo” za tunko imam prav posebne spomine. Tako isto kiblo smo imeli postavljeno v spalnici, ker je bilo tam pač najbolj mrzlo in spomnim se, da me je mikalo, da bi jo enkrat “gor odprla”. Pa sem tudi jo. Notri pa seveda zaseka in kosi tunke. Malo sem “pošpegala”, potem pa “not” namočila prst in poskusila, kaj to je. Pa mi ni bilo nič kaj všeč, mesa iz kible in zaseke pa vse do danes ne jem. Pa smo spet pri spominih. No, mogoče pa današnja nedelja na kramarju le ni bila tako “obična”, kot se je zdelo na prvi pogled.