Danes je tezenski kramar dišal po jabolkih in nostalgiji.

Na današnjo nedeljo se je na Teznu dogajalo. Tudi zato, ker je pred dnevi v našem mestu močno odjeknilo, pa ne zares, k sreči je bila le novica, da so (spet) našli eno izmed starih bomb. Danes je bil “dan d” za njeno deaktivacijo, kar je bila tudi osrednja tema večine pogovorov na tezenskem kramarju, kot sem lahko ujela med mojo jutranjo nedeljsko rutino.

Nov sladki kotiček na kramarju

Sicer pa, zelenjadarji so nazaj. Stojnice s sadjem in zelenjavo so bile spet dobro založene z bolj ali manj sezonsko aktualno ponudbo. To pa je bila sprememba, v primerjavi z mojim zadnjim obiskom pred dvema tednoma, ko je bil bolšjak v “dežurni” različici. Danes so tako prišli na svoj račun vsi ljubitelji jabolk.

Prodajalci so ponujali Idared, pa Zlati delišes, Jonagold, Elstar, jabolka Gala in Braeburn, pa še kaj bi se našlo. Cena? Po kilogramu vse od 1,30 evra navzgor, za zabojček pa je bilo, odvisno od vrste, treba odšteti med osem in deset evrov.

Sicer pa je bilo še za ozimnico kar precej krompirja, kupiti je bilo mogoče tudi pomaranče in mandarine, pester nabor je bil tudi na stojnicah s suhim sadjem.

Precej bolj živahno je bilo tudi, ker je na bolšjaku zaživela gostinska ponudba. Ne boste verjeli, a kuhanček je tako omamno dišal, da se je kljub nekaj stopinjam nad ničlo pred deveto v bližini šanka že zbralo nekaj gostov.

Sicer pa imamo sedaj na bolšjaku poleg nekakšne improvizirane mesnice, prodajalne z izdelki iz medu, vseh mogočih “štantov” s povrtninami in še marsičem tudi malo slaščičarno. Imenuje se Sašin sladki kotiček in se lahko pohvali s skrbno pripravljenimi in lično okrašenimi domačimi sladkimi dobrotami. “Šamrole”, potice, zavitki, piškoti in še druge dobrote so v svojo bližino vabile sladokusce.

Stare “planke” in emajlirane hišne table

Še vedno je aktualna tudi smučarska oprema, po kateri je bilo tudi danes kar nekaj povpraševanja, moj pogled pa so ukradle tiste prave “arhivske” smučke. Ne morem verjeti, da se še kaj takšnega najde, a ne razumite me napak, prav je tako. Lesenim smučkam so delale družbo ozke zelene “planke”, ki so bile še dobrih trideset centimetrov višje od mene, pa nisem ravno med najmanjšimi.

Sicer pa je bilo mogoče kupiti kar nekaj zanimivih reči. Več kot je prodajalcev, več je ponudbe namreč. Nasploh je vojna oprema, orožje, uniforme in vse, kar je bilo blizu ali daleč bojišča, iskana roba na bolšjaku. Če bi bila novoodkrita tezenska bomba naprodaj, bi zagotovo naslednji teden iskala novega lastnika na kramarju. 

Ko tako opazujem predmete iz vojnih časov, se moj pogled ustavi na nadvse zanimivih tablah iz okolice Maribora. Morda se niste zavzeli, a v Mariboru imamo veliko različnih hišnih tabel iz različnih obdobij. Tiste z zvezdo, izbočene, z emajlirano prevleko, nekatere pa imajo zraven pripisanega še enega izmed okrajev. Takšne iz okoliških krajev, kot so bile na bolšjaku danes, kjer je poleg kraja in občine naveden še okraj, pa so tudi prava redkost.

Stare table na hišah običajno ob renovaciji zamenjajo nove, njihove predhodnice pa velikokrat doleti žalostna usoda na smetišču, zato je prav, da najdejo novega lastnika med zbiratelji, saj bodo le tako ohranile svojo vrednost tudi v prihodnje.

Sicer pa nedaleč stran prav tako emajlirana velika vedra s tistimi tipičnimi vzorci, ki me odpeljejo v otroštvo. Takšne “plehnate” posode je imela moja babica za zelenjavo z vrta in povsem natančno se jih spominjam.

Ko pa sem že zajadrala globoko med otroške spomine, vame tako nenadoma izza ovinka bulji par velikih modrih oči. Saj ne morem verjeti, na bolšjaku se je znašla manjša zbirka Biserkinih gumijastih igračk. Grem stavit, da je to nepogrešljiv del spominov na otroštvo za marsikoga.

Bambi in ostala druščina brišejo meje med generacijami

Kar nekaj jih imam še doma in šele pred leti sem ugotovila, da so pravzaprav igrače, ki se nam tako mimogrede potikajo po podstrešjih, kleteh, ali pa smo jih že zavrgli, pravzaprav pravi mali zakladi. V tujini so namreč iskana roba in se prodajajo po precej višjih cenah, kot je bilo zanje treba odšteti ob nakupu. Jaz sem zbirko Biserkinih igračk “poerbala” od svoje starejše sestre, nekaj pa jih je v moji družini celo več generacij in še danes me nanje vežejo lepi spomini.

Kdo se ne spomni Mikija v modrih hlačah z naramnicami? Pa velike Mini s teniškim loparjem? Morda Sneguljčice v zeleni obleki, pisanega Goofyja, ah seveda, in nepogrešljivega Jake Racmana s svojo čepico v družbi svojih treh pernatih nečakov? Nekatere so bile prav napredne za tisti čas, dobiti pa se je dalo več kot 750 najrazličnejših majhnih in velikih živalic ali risanih junakov. 

Ja, čeprav na Hrvaškem slovijo po bogati in dolgi tradiciji izdelave lesenih igrač, so se marsikomu v spomin vtisnile prav tiste, ki so nosile pečat Jugoplastika. V 50. letih so se namreč razvile tovarne; med najbolj znanimi pa je bila zagrebška Biserka na Ilici 118, ki je bila prepoznavna predvsem po junakih iz kultnih Disneyjevih filmov. Danes si brez uvoza življenje težko predstavljamo, takrat pa je bil denimo Miki Miška, ki smo ga gledali v Disneyjevi risanki, nato pa iz Biserkine tovarne držali v rokah, nekaj neprecenljivega. Jugoslovanski otroci so se pravzaprav igrali s skoraj enakimi igračami kot takrat ameriška mladež.

Kolektiv Biserke. Vir: malimuzejcuda.eu

Walt Disney je namreč hrvaški tovarni Biserka podelil izključno pravico za izdelovanje nekaterih svojih likov. Pri tej proizvodnji so se morali dosledno držati navodil, nadzorniki so jih sproti preverjali in vsako leto podaljšali pogodbo. Tovarna je sicer zastala leta 1992, propadla pa leta 2011, a na teh igračah je nekaj, da ostajajo popularne vse do danes. Še več, iz “navadnih” igrač jim je uspelo prerasti v zbirateljske kose, ki si jih nostalgični navdušenci izmenjujejo pravzaprav po vsem svetu.

Saj res, kdo še danes, v času hiperproizvodnje in poplavi izdelkov, ki zaradi svoje množičnosti le izgubljajo na vrednosti, posveča toliko pozornosti izdelavi recimo enega Racmana? Biserkini zaposleni so denimo igračam ročno risali oči in jim tako vdahnili življenje, zato je vsaka izmed njih pravzaprav unikatna, vse do danes pa jim je uspelo veliko več. Kljub obrabljeni gumi in zbledeli barvi ogreti srca in narisati nasmehe na obraze majhnim in velikim. Danes se je na bolšjaku še enkrat vnovič izkazalo, da vse, kar je staro, nikakor še ni za v smeti. Kar pobrskajte po svojih zalogah. Morda pa tudi vi najdete svoj kos dediščine, ki jo bodo pomnile še generacije.