Vsake toliko me prime, da obrnem stanovanje na glavo in malo prevetrim njegovo podobo. Nič resnega, kakšen nov kos pohištva, dodatek, morda kakšna nova mizica, sicer pa bo že kakšna nova lončnica dovolj, da zadosti mojim željam po novem vetru, ki zapiha skozi dom. No, danes me je spet prijelo. Kje drugje kot prav med pohodom med “štanti” na bolšjaku, kjer se je (že v zadnjih tednih) našlo marsikaj lepega, kot že dolgo ne.

Kalanke, pa domače fige tudi

Da se že celo poletje dogaja na bolšjaku, najbrž ni nič novega, boste rekli, a zares. Če se v uredništvu kdaj čudimo, da je veliko ljudi v teh dneh in pravzaprav mesecih na dopustu, pa to za sejem ne velja. Niti mraz niti zgodnja ura še najmanj vročina pa ni tisto, kar bi zveste kramarje pregnalo z nedeljskega pohoda po bolšjaku. Tudi jaz sem med njimi in mislim, da je prav tako. Bolšjak postane ritual in kar malo čudno sem se počutila na ležalniku v nedeljo na dopustu, ko sem ugotovila, da se moram namesto do sejmišča sprehoditi do, khm, jedilnice na kosilo.

V zadnjih nekaj tednih tako poskušam nadoknaditi zamujeno in moram reči, da mi gre kar dobro od rok. Sem že na tekočem s sezonskimi pridelki, vem, da se začenja sezona paprik, tudi stročji fižol je že, sicer pa je mogoče dobiti tudi dobro bero borovnic in kalank na bolšjem sejmu.

Poleg krompirja za zgodnjo ozimnico in tistih malih sladkih rumenih hrušk so bile danes na bolšjaku vroča roba še marelice, sicer pa so bile naprodaj tudi slive in pa domače fige. Take tiste “ta prave”, sočne, velike, debele in z ravno prav rožnato sredico so vabile z enega izmed miz na kramarju. Kot v Dalmaciji. Sicer pa so bile iz domačega posestva pri Lenartu. Takoj me je prešinilo dvoje. Nisem vedela, da fige tako dobro uspevajo tudi v naših pogojih in drugič, če mi bo kdaj usojeno imeti svoj kos vrtička, si omislim figo. Poleg fig so bile naprodaj še domače maline.

Iz oči v oči s svojim otroštvom

Ko takole nadaljujem sprehod po kramarju, pa naenkrat zagledam precejšnje število lepo ohranjenih starin, ki kot iz škatlice čakajo na novega lastnika. Naprodaj je bila tako zanimiva zbirka starih tehtnic, pa precejšnja zbirka starih mlinčkov in svečnikov, nedaleč stran je bila celotna zbirka omar in klubskih mizic iz prejšnjega stoletja, za nameček pa je kot strela z jasnega udaril lepo ohranjen pianino. Če bi imela kombi, bi šel z menoj domov. Kot bi me kdo slišal in bi vedel, da iščem star klavir, ki bi mi kdaj krajšal večere in popestril moje domovanje.

No, s klavirjem ni bilo nič, sem si pa kar takole sama pri sebi dejala, da moram večkrat pregledati bolšjaka po dolgem in počez. Priznam, včasih grem kar tako “malo skozi” in nisem pozorna na tiste malenkosti, ki mi morda uidejo. Ko sem se torej še enkrat odpravila po sejmu, sem tako opazila še tiste male in malo večje zaklade, ki so se skrivali med vso tisto “robo” na sejmu.

Tam nekje se je znašla cel starinski komplet krogel za balinanje, na zavzete šahiste je čakal starinski šah s figurami iz kamna, na kakšni polici bi lepo “pasala” tudi, upam staviti, več desetletij stara mesoreznica, ko se je mlelo še “na roko”, pa leseno stojalo za branje časopisa. Kakšna dama bi lahko uresničila svoje neizživete fantazije in si omislila “pelc mantl”, za vnete zbiratelje so bile naprodaj še steklenice piva iz preteklega stoletja, nostalgiki pa bi si zagotovo omislili katero izmed starih hišnih tablic iz “stare Juge”.

Ja, marsikaj se je (spet) našlo. Iz oči v oči sem se srečala tudi z veliko “pupo”, za katero mi je moja mama pravila, da je ena takšnih sedela na “koper deki” babičine postelje, ki je morala biti vedno pospravljena “na ivico”. Baje se z “Neli”, kot je bilo modrooki punčki ime, nihče ni niti upal igrati, ker je bila samo za okras, meni pa se je zgodba vtisnila tako v spomin, da imam tudi sama danes doma na postelji “koperdeko”, Neli pa je šla z menoj domov.