Danes pa smo se “nagužvali”. Kar pošteno. Prvi pokazatelj, da bodo na Teznu “ziher” kolone, je lepo vreme. Drugi pa stanje na parkirišču, ko mi uspe priti do samega sejmišča. Sicer pa sem mnenja, da je pač veliko boljše, če je na kramarju vrvež in gneča, saj mi pogled na tisto melanholijo, ki običajno nastopi v zimskih mesecih in ob slabem vremenu ni nič kaj všeč. Ampak, da ne boste mislili, da se nas v času deževja in podobnih razmer med “štanti” sprehaja toliko, da bi lahko preštel na prste ene roke. Kje pa, doslej nas ni pregnal niti mraz, (skoraj) orkanski veter, tistih nekaj kapljic (no, bile so že tudi konkretne kaplje) pa tudi ne. Tako pač je, bolšjak ima tisti svoj nabor “top fanov”, ki ne rečejo ne, pa če bi “ne vem kaj letelo z neba”.

Volovsko srce je šlo za med

Danes je bilo precej pestro na predelu z zelenjavo. “Flance” so še vedno hit, vrtičkarji še vedno čakajo v vrsti zanje in še vedno je tu in tam mogoče slišati gorečo debato o “šnitki, karfijoli, fižolu” in še bi lahko naštevali. Dobiti se je dalo tudi še nekaj sadik sadnega drevja in seveda trte, pa tudi cvetoče lilije so še v ponudbi sadik bolšjega sejma. Danes je bilo pa sicer pestro predvsem pred štanti, ki so ponujali sadje in zelenjavo.

Če je bil pred nekaj tedni znanilec pomladi na bolšjaku namesto zvončkov in trobentic regrat, so se potem pojavili šparglji, danes pa je tako počasi sezono piknikov in bližajoče se poletje oznanjal paradižnik. Pa ne katerikoli, zame osebno kralj med paradižniki, najbolj sočen, najbolj mesnat in tisti rožnato rdeč in seveda nepravilno oblikovan “paradajz med paradajzi”, volovsko srce.

Ja, za volovsko srce so se nabirale kolone, pa še kako. A ne povsod. Volovsko srce so ponujali na več stojnicah, cena pa se je gibala med 2,90 evra za kilogram, pa vse do 3,50 evre po “kili”.

Ko zadiši po jagodah

Tudi danes je bilo mogoče še vedno kupiti šparglje, ponujali so jih namreč na posebni stojnici, za šopek špargljev, v katerem je bilo približno 300 gramov tega zelenega zaklada narave, pa je bilo treba odšteti 3 evre.

Gužva pa ni bila samo za volovsko srce, ampak se je kar lepa kolona nabrala tudi pred stojnico z jagodami. Pa ne kar tako, če je bilo po drugih štantih mogoče kupovati jagode po štiri evre za košarico, je bila danes cela “gajbica” jagod, torej pet kilogramov in pol, po 16 evrov, kar pomeni da je bilo za košarico treba odšteti dva evra.

Ko je še v zraku zavel tisti sladek vonj po jagodah pa nihče ni mogel kar iti mimo. Kar predstavljajte si kolone.

Sicer pa se je dobro prodajal tudi mladi krompir, zimzelena ponudba so bili tudi jušni šopki in domače mesnine, pa solata, domače testenine, ostala zelenjava in sadje.

Letos se bo ribilo, peklo in pakiralo

Verjamem, da so zaradi lepega preteklega vikenda marsikje že zadišali domači žari, kar nekaj pa jih je bilo danes mogoče kupiti tudi na kramarju. Med njimi so bili takšni in drugačni, skratka za vse okuse, plinski, pa na oglje, sicer pa je bilo mogoče kupiti tudi cigana – saj veste, tistega lonca, ki visi nad ognjem, v katerem se najbolje skuha ciganski golaž pa tudi kotlovina.

Ja, vse to se je našlo. Sicer pa se je začela tudi sezona ribolova. V ponudbi so bile mreže, nepogrešljivi stolčki, pa palice, vabe in tudi garderoba za ribiče, in če bodo ribice prijemale vsaj toliko, kot so danes potencialni kupci na bolšjaku, bo sezona odlična.

Sicer pa je napočila tudi sezona preobuvanja jeklenih konjičkov, saj veste, zimske dol, letne gor, in tako kot v novembru, je bilo tudi danes mogoče kupiti rabljene gume in pa “feltne” za različne modele avtomobilov.

Sicer pa, ko smo danes že pri gnečah na bolšjaku, (te so seveda bile tudi okrog šankov in za mizami), me je presenetila predvsem dolga kolona pred stojnico na čisto drugem koncu, kjer običajno pretirane gužve ni. Seveda me je prav to še bolj pritegnilo, da sem morala iti še jaz blizu pogledat, in na moje veliko presenečenje ugotovim, da gre za stojnico z vrečkami. Letos se bo očitno ribilo, peklo in pakiralo.

Naprodaj so bile cele “role” vrečk, velike, majhne, vrečke za smeti, cela zaloga. In pred stojnico dolga kolona kupcev. Spomnim se, da je imel marsikdo doma cele role vrečk, ki so se valjale po trgovinah, in je potem tu in tam katera “šla s kom domov”. Tiste plastične manije je vsaj deloma konec, saj so prozorne vrečke po večini nadomestile papirnate ali vrečke za večkratno uporabo, uporaba plastičnih vreč pa je tako, vsaj deloma bolj organizirana in manj sporna, kar se okolja tiče.