Tudi tokratni kulinarični potep po dobrotah našega mesta se je izkazal za pravo doživetje tako ali drugače. Kljub oblačnemu jutru in nekaj dežnim kapljam se je popoldne razjasnilo in sprehod ob Dravi se je zdel pravšnja izbira. Kot tudi obisk restavracije, kjer so ta dan pripravljali moje kosilo.

Moram priznati, da mi je pošteno krulilo že na poti, zato sem upala, da me bodo postregli hitro in seveda, da bo dobro. In v obeh točkah so presegli moja pričakovanja. Če sem čisto iskrena, nisem vedela, da imamo pravzaprav pod Kolosejem, pardon Mariboxom, nekakšno restavracijo, ki vsaj po videzu spominja na kiosk, a bi zaradi svoje ponudbe lahko domovala tudi na kakšni alejah metropol. Zakaj? Gremo po vrsti. Ko sem izbrala svoje mesto na enem izmed stolov, kjer so namesto sedal pisani lonci, v katerih je naša babica še nekaj let nazaj kuhala, me je najprej prepričal nekoliko drugačen ambient.

Kaj pa, če ne maraš “zelhanega”?

Postregli so me s hišno specialiteto, ki jo strežejo samo ob četrtkih. Dame in gospodje, brisket. Ali po slovensko: dimljena goveja prsa. Ja, sliši se sila preprosto, pa to nikakor ni. Kasneje mi je chef Gregor Jabuka zaupal, da gre pravzaprav za najtrši del govedine, ki pa zaradi, pozor, 17-urnega “smokanja” – dimljenja, ali po naše “zelhanja”, postanejo mehka “ko puter”.

In res je tako, mehka tekstura in poln okus aromatične govedine sta se odlično dopolnjevali z rdečo in zeleno salso, omako iz zelenih paradižnikov in čilija, ter s svežo kombinacijo belega, rdečega zelja in korenja, za prilogo pa je bila penasta domača tortilja. Meso pa ni edino, kar sveže pripravljajo v restavraciji, pravzaprav to velja za večino jedi, kuharji sami pripravljajo tudi omake, prelive, tortilje, solate in podobno.

“Jaz sem že dolgo v tem dimu,” pove chef Gregor Jabuka, ki se je kalil v številnih restavracijah, njegove specialitete pa ste imeli možnost okusiti v gostilni Trije ribniki in Jailhousu na Vetrinjski ulici. Kot pove, je skrivnost dobrega smokanja v poznavanju ognja in v izbiri pravega, predvsem sadnega lesa.

Vedno, ko se odpravim na obisk restavracije (za potrebe rubrike Na meniju) pustim kuharjem, da me navdušijo s svojo specialiteto. Na moj rizik. Najpogosteje namreč ni težava v vampih ali pa kakšni drugi hrani, ki jo stereotipsko večina ne mara. Ko sem slišala, da me bodo postregli z dimljeno govedino, me je recimo obšel ta občutek. Govedina ja, dimljeno, bognedaj. Razlog pa je ta, da ima dimljeno meso, kot sem ga imela priložnost okusiti do sedaj, zgolj in samo okus po dimu. Resda je bila govedina v Lonche dominantna na krožniku, a dimljen okus je v kombinaciji z začimbami prišel do izraza v svoji aromatični različici.

Za mene nepekoče, prosim

Ne bi rekla, da sem ravno izbirčna, kar se hrane tiče, to pomeni, da pojem vse. Dokler je nepekoče. Ja, pekočega pa res ne maram in spet iz enakega razloga, dokler “samo peče”, drugega okusa pa ni. Povedati je treba, da tudi prsi niso bile povsem nedolžne, kar se tiče pikantnega okusa, ampak ta se je prijetno dopolnjeval s svežino zelja in samim polnim okusom mesa. Da malo zapeče, pa ni zmotilo niti mene, in kar naenkrat ne morem verjeti, da celo jaz jem čili.

“Slovenci nismo vajeni pekoče hrane, pri nas je malo bolj šarf že krvavica. Pri nas je mogoče dobiti samo tiste najbolj pikantne čilije, mehiška kuhinja pa bazira na celi paleti različnih bolj ali manj pekočih čilijev,” pove Jabuka. Prav te pa so vključili v svojo ponudbo, ki celotno jedi dodajo bogat in izrazit, a nevsiljiv okus.

Naslednji na meniju je bil izbor tacosov, najbolj tradicionalne mehiške hrane, oziroma tortilj malo drugače. Postregli so me s tremi različnimi, med njimi je bil nadvse svež tacos s škampi, listi špinače, hišno in guacamole omako, ki je spominjal na nekakšen lahkoten in osvežilen poletni koktejl. Poskusila sem tudi tacos z nacufano svinjino, v zadnjem času izredno priljubljeno tehniko priprave mesa, ki je bila prav tako dimljena 12 ur, v kombinaciji s hišnimi salsami (omakami).

Čeprav sem zaradi brisketa malo prej pričakovala poln okus, me je aromatična svinjina presenetila. Razlog pa ni bil le v sami pripravi mesa, ampak tudi izboru začimb. Svinjina je bila namreč prekrita s koriandrom “peteršiljem na steroidih”, kot so mi zaupali v kuhinji, in njegova prednost (ali pa slabost) je ta, da ga zaradi intenzivnega okusa maraš, ali pa ne. Mene je kombinacija prepričala in čeprav se mi je sprva zdela nezdružljiva kombinacija, se je izkazalo, da je koriander pravzaprav pika na i.

Burgerrito ali južni brat velikega Maca

Nazadnje sem poskusila še tacos, ki je bil edini zavit v kruh. Ob prvem grižljaju mletega mesa, nasesekljane solate v trakcih, omake in predvsem sladkega kruha, me je presenetila nenavadna podobnost z nečim, kar dobro poznam. Dobrim starim Big Macom namreč, klasikom med klasiki kralja hitre prehrane McDonald`sa. Ko vprašam, kaj so mi pravzaprav postregli, chef Jabuka pove, da burgeritto, povsem njihovo različico legendarnega burgerja. Podobnost je torej več kot očitna, kateri pa je boljši, presodite sami.

Za sladico so me postregli s “churros”, paličicami ocvrtega paljenega testa, posipanimi s sladkorjem, zraven pa pisano paleto domačih omak z okusom manga, maline, vanilije in čokolade. Lonche pa ima tako poleg kreativnih specialitet in hitre ter prijazne postrežbe še veliko drugih prednosti. izmed njih je tudi ta, da lahko kuharju ves čas gledate pod prste in si brišete sline, medtem ko čakate na svojo jed.

Če si ne želite vonja 17-ur dimljene govedine, ki jo mimogrede smokajo kar za kioskom (ja, res je) odnesti tudi s seboj, je skrb odveč, saj je restavracija na odprtem in se poleg užitka ob hrani ne boste navlekli tudi njenih vonjav. Dodatna prednost terase pa je tudi ta, da se lahko na kosilo naslednjič odpravite s svojim štirinožcem in uživate v brezplačnem idiličnem razgledu na našo Dravo.

Tex-mex ali eksotika na mariborskem Lentu

Sicer pa bo kmalu Lonche zaživel v vsej svoji podobi. Pod imenom restavracije je namreč napis “eats and beats”, kar pomeni, da kulinarične specialitete ne bodo edino, kar bo mogoče dobiti na terasi ob Dravi. S 5. majem bo namreč zaživel oder, kjer bo mogoče poleg dobrot iz kuhinje uživati tudi ob glasbi v živo.

Lonche je tudi pravi naslov za prvovrsten koktejl. Tudi pri ponudbi koktejlov so namreč pustili svoj pečat, ponudbo pa je posebej izoblikoval Simon`s lab. Postregli so me z “base `n` smash, nadvse svežo in svojevrstno kombinacijo gina, sladkornega sirupa, ki jo je popestrila in okrasila sveža bazilika in okusni čilijevi laski. V ponudbi je tudi kvalitetna izbira “žganic”, med njimi je tekila iz agave, ki se pije kar tako brez vsega, torej cimeta, soli, pomaranč, limon in ne vem česa vsega še. Ljubitelji žganih pijač ali ne, zagotovo bi vsa navdušila.

Ko torej posedam na Lentu in okušam dobrote, ki so mi jih pripravili, me pravzaprav prešine, kako to, da vse doslej nisem vedela, da imamo tudi v Mariboru tako drugačno, svojevrstno in hkrati vrhunsko kulinariko.

Lonche je sicer v Mariboru vse od 20. decembra, prej pa je bilo njihove specialitete mogoče okušati v Murski Soboti. A za kakšno kulinariko pravzaprav gre? V Lonche strežejo “tex-mex” nekakšno mešanico ameriške in mehiške kuhinje, ki je ena izmed svetovnih trendov hitre prehrane, pri tem pa ji je uspelo zamajati celo ultramoderno in že več let trajajočo prevlado azijske hrane. Sicer pa, če vprašate mene, bi jo lahko najbolje opisala kot hitro, okusno in kvalitetno. “Ko ljudje naredijo prvi pajs, mi je vse jasno,” še doda chef Jabuka.

Če vas je torej med branjem teh vrstic vendarle zamikalo, da bi se v prihodnje odpravili na svojo porcijo sočnih govejih prsi, aromatično nacufano svinjino, ali pa bi namesto v Mc Donald`s zavili na burgerrito, še nasvet, kako pravilno izgovoriti ime restavracije, da si ne boste lomili jezika (kot sem si ga jaz). Gre za /lontʃe/, izpeljanko iz špangleščine, pomeni pa čas kosila in uživanja ob kulinaričnih dobrotah, prav to, kar znajo v Lonche na Lentu tudi najbolje postreči.