Priznam, o hotelu Habakuk sem doslej vedela bore malo. Pravzaprav do pred nekaj tedni nikoli nisem prestopila njegovega praga. Poznam zgodbe o tem, da so naši starši hodili tja plesat, slišala sem o Habakukovih legendarnih brunchih, pa o velikem zlatem lestencu, ki te je pozdravil ob vstopu v hotel, o sijajnem kopališču in razkošnih savnah, a ničesar doslej nisem videla, predvsem pa okusila na lastne oči. In morda je tako prav. Zakaj? Ker je v meni vsa ta leta gojilo poseben odnos to tega sedaj že kultnega hotela, do katerega čutim občudovanje in spoštovanje obenem in ker me sedaj, ko sem prestopila njegov prag in se seznanila z njegovo novo zgodbo, ni pustilo ravnodušne.

Prebudili spečo lepotico pod Pohorjem

Potem ko je hotel vrsto let sameval in propadal, je vendarle dočakal boljše čase, mi pa z njim vred. V Mariboru smo tako (ponovno) dobili hotel, s katerim se lahko pohvalimo in kjer lahko sprejmemo goste svetovnega kova, pa naj gre za šport, diplomatska srečanja, morda popularno kulturo, ali pa samo navdušene turiste. Hotel se ima s čim pohvaliti, o, ja. Že ob samem vhodu in pogledu na butično opremljeno recepcijo z velikim belim klavirjem na sredi, zavitimi stopnicami in prefinjeno podobo je mogoče spoznati, da so pod Pohorjem prebudili spečo lepotico, ki čaka, da jo odkrijejo tudi drugi.

Jaz sem jo že, med ogledom hotela sem spoznala njegove kotičke, prostore za goste, prenovljen velnes in kjer si, še sreča, lahko spet obetamo  javno kopališče v Mariboru. Minuli teden pa sem imela priložnost okušati tudi dobrote, ki v prenovljeni kuhinji nastajajo izpod rok chefa Boštjana Rožanca.

Sprejeli so me v svetli, elegantno opremljeni restavraciji, ki je z masivnimi stebri in mizami v videzu marmorja, spominjala na nekakšen rimski tempelj, pojedina, ki se je obetala, pa bi se definitivno lahko kosala z dovršeno kulinariko kakšne antične civilizacije.

Ob dobesednem pozdravu in stisku roke chefa Rožanca je sledil kar dvakratni pozdrav na krožniku. Za uverturo v obed so me tudi postregli z domiselnim in okusnim peteršiljevim krokantom z dimljeno domačo postrvjo. To si je chef na krokantu v obliki drevesa zamislil kot nekakšna jabolka, ki so jo krasila. Barvni kontrast se je lepo ujemal s kontrastom tudi v okusih, dimljena postrv pa je bila zgovoren pokazatelj, da bo tokratno kosilo zares nekaj posebnega. Krokantovo drevo je bilo ukoreninjeno v drobljencu (crumblu) in soli, kar je lepo dopolnjevalo aromatičen okus ribe.

Gosja jetra, kava in sladoled

Sledil je še drugi pozdrav, in sicer gosja jetra v kavnem želeju in lešniki. V obliki sladoleda. Kombinacija in pol, vam rečem. Sicer poznam kombinacije mesa in sadja in tiste neponovljive okuse divjačine ter kakšne marmelade, a gosja jetra s kavo in lešniki se mi je na prvi pogled zdelo “predobro, da bi bilo res”. Namreč, kavo obožujem, gosjih jeter pa niti ne, a me je kombinacija “kupila”. Ne samo, da so kava in lešniki prevzeli glavnino okusa, kremasta gosja jetra so se odlično dopolnila z okusi in celoten pozdrav je spominjal na nekakšen zimski sladoled, kjer je treba najprej odgrizniti čokolado, da se prikradeš do kremaste sredice. Vrhunska domislica in izbrani okusi.

Prefinjeni okusi pa niso bili edino, v čemer je mogoče uživati v Habakukovi restavraciji. Lična postavitev na krožnikih, ambientalna glasba, urejeno, prijazno in strokovno osebje, sicer pa prijeten ambient doda galantnemu prostoru tudi noto domačnosti in pristnosti.

V hotelu so tako resno vzeli novo priložnost in jo, kot bi rekli pri nas, zgrabili z obema rokama.

Sledilo je še tretje presenečenje, in sicer zadnji pozdrav iz kuhinje, ki je bolj kot ne spominjal na mehko kuhano jajce, ki to ni. Videz je tudi tokrat, kot v primeru sladoleda, varal. V jajčni lupini se je skrivala espuma iz jajc in krompirjev čips, v obliki majhnih “kokic”. Tudi v tem primeru, ne vem, ali je bila bolj domiselna sama postavitev jedi, ali pa nasploh jed sama, presenetil pa me je pravzaprav celoten uvod v kosilo, in sicer navidez preproste jedi, za katere se je izkazalo, da so prave male mojstrovine.

Jelen trofeja kosila

Sledila je osvežilna juha, s katero so mi prelili škampa in rezance, pokusila pa sem tudi lično postrežena račja jetra, ki so me tudi v drugo prepričala.

Nasploh sem bolj “jušni človek”, zato sem za predjed tudi izbrala juho s škampom, in izkazalo se je, da je bila moja odločitev prava. Škamp se je odlično podal lahkemu okusu juhe, pa tudi njegova mehka tekstura je bila pika na i celotni jedi.

Kulinarična pravljica v Hotelu Habakuk

In prišel je čas za glavno jed. Tudi v tem primeru sem okusila dva glavna obroka, enega bolj lahkotnega in enega pristnega, kot se za glavno jed spodobi. Na prvem krožniku sta me pričakala smuč in raviol ter peteršiljevo olje. Okusi mehkega in maslenega smuča so se odlično dopolnjevali, nadvse domiseln dodatek pa se mi je zdelo peteršiljevo olje, ki je pomenilo alternativo klasičnemu peteršiljevemu posipu na ribi. Ob smuču so me postregli z malvazijo Santomas.

Na drugem krožniku pa me je medtem čakal jelen v krokantovem ovoju kot v prvem pozdravu, na posteljici iz pire krompirja v omaki z jurčki, zraven pa je bil postrežen še cmok. Jelen je bil prava trofeja kosila, o ja. Čeprav se ne uvrščam ravno med ljubitelje divjačine, me je, kot že tolikokrat prej presenetilo prav odkritje na kakšnem izmed kosil za našo rubriko Na meniju. Zdelo se mi je prav, da pokusim jelena, saj se mi je zdel neizogiben del zgodbe o Pohorju, Habakuku in vsem ostalem. Ni mi bilo žal.

Ne le da je bil jelen trofeja kosila, bil je tudi absolutni prvak, ki je dodal težo celotnemu obroku. Kaj celotnemu obroku, celotni restavraciji, zagotovo pa se ga bo kaj kmalu prijel sloves hišne specialitete. Aromatično meso, ravno prav “medium” zapečeno, da je bilo v notranjosti rožnato, obenem pa sočno in okusno, se je ujemalo z jurčkovo omako. Preplet dovršenih okusov pa je podkrepila še izbira vina, ob jelenu so me postregli s cabernetom Kristančič.

Po glavni jedi še sveža sladica

Po vrhuncu obeda je bil čas za sladico. Tudi tokrat sem imela priložnost pokusiti kar dve, in sicer čokoladni tris iz čokoladnega biskvita ter mlečne, temne in bele čokolade, hkrati pa tudi tortico amareto s čokoladnim oblivom na bazi višnje. Kremasti sladici sta me presenetili zaradi svežine, ne toliko sladkorja, kar je bila dobrodošla sprememba. Odlično pa sta se podali tudi k izbiri vina, postregli so me namreč s tramincem dišeči steyer, ki se je prilegel lahkotnim okusom sladic.

Lično pripravljeni sladici sta bili dovršen zaključek galantnega kosila v Habakuku. Bo že držalo, da se hotela drži prefinjen sloves, ki veje tudi skozi restavracijo. Celotna pogostitev je bila tako na nivoju, kot ga bi težko našli kje drugje. 

Pravijo, da znajo mojstri tudi iz nadvse preprostih reči ustvariti umetnino. Jelen, je bil zame pravo presenečenje, pa ne toliko zaradi okusa kot takega, ampak ker mu je uspelo divjačinsko jed prestaviti na prvovrsten nivo. Celotna izkušnja v prenovljenem hotelu je bila tako neponovljiva in enkratna, v hotelu pa jim je z vrhunskimi storitvami uspelo gostom podariti tudi delček pohorske pravljice za s seboj.