Mrzlo zimsko jutro, sneg in nizke temperature. Na avtobusnem postajališču oseba, zavita v odejo, brez zavetja, brez osnovne toplote. Prizor, mimo katerega večina ljudi vsak dan preprosto odhiti naprej. Tokrat pa se je nekdo odločil, da ne bo pogledal stran.

Ko človečnost ne čaka na pristojnosti

Avtor zapisa na Facebook-u, Kristjan Šmigoc Kriko, je svojo izkušnjo ob takem pogledu delil odkrito in brez olepševanja. Ne kot obtožbo, temveč kot poziv k človečnosti.

''Ne gre za to, da bi me kdorkoli motil, ne gre za to, da je nekdo brezdomec, ne gre za njegovo preteklost ali življenjsko zgodbo. Gre za eno samo stvar: človek je človek'', je zapisal pod fotografijo.

''Gre za neznanega brezdomca''

Ko je opazil osebo pod odejo, ki očitno živi na ulici, je Šmigoc najprej poklical številko 112. Odgovor, ki ga je prejel ga je presenetil: šlo naj bi za ''znanega brezdomca''. Oznaka, ki v praksi pomeni zelo malo, še posebej, ko temperature padejo globoko pod ničlo.

Zato se ni ustavil. Obrnil se je na Center za socialno delo Lenart. Tam je naletel na odziv, ki ga sam opisuje kot človeškega, spoštljivega in odzivnega. Čeprav primer ni sodil v njihovo neposredno pristojnost, so obljubili, da bodo stopili v stik s pristojnim območnim centrom. Drugačna izkušnja ga je čakala ob klicu na pristojni CSD, kjer odziv sprva ni bil takšen, kot bi si človek želel. Kljub temu je vztrajal. 

''Ne gre za birokracijo. Ne gre za območja in pristojnosti. Ne gre za to, ali je nekdo »znan« ali »neznan sistemu«. Gre za to, da človek v snegu in mrazu ne sodi na ulico,'' je zapisal.

Premik v pravo smer

Zgodba se je nadaljevala tako, da je Šmigoca poklicala predstavnica Centra za socialno delo Pesnica, ki je skupaj s CSD Lenart aktivirala vse razpoložljive možnosti. Skupaj so se odpravili na teren z namenom, da se osebi ponudi konkretna pomoč.

''To ni bil klic za formalnost. To je bil klic človeka človeku,'' je poudaril Šmigoc in javno pohvalil sodelovanje obeh centrov. Dogovorili so se tudi, da bo o nadaljnjih korakih obveščen, sam pa je ponudil pomoč v obliki hrane, pijače ali drugih osnovnih potrebščin. Po njegovih besedah namen objave nikoli ni bil kazanje s prstom, temveč doseči, da se ukrepa. In tokrat se je, kot pravi, nekaj vendarle premaknilo.

Ko pomoč ni projekt, ampak odločitev

Objava je sprožila močan odziv javnosti. Oglasili so se posamezniki, družine v stiski in tudi ljudje, ki želijo pomagati. Prav zato je Šmigoc v nadaljevanju jasno postavil meje: denarne pomoči ne prejema.

Pomoč je možna izključno v obliki konkretnih stvari, darilnih bonov za živila, otroških oblačil in osnovnih higienskih potrebščin. Vse bo, kot poudarja, osebno in diskretno predano tistim, ki pomoč resnično potrebujejo.

''Ne gre za javno izpostavljanje kogarkoli, ne za sezname, ne za dokazovanje ampak gre za dostojanstvo in človečnost,'' je zapisal ter dodal, da se zaveda svojih meja, sistema ne more rešiti, lahko pa pomaga po svojih najboljših močeh.

Najprej smo ljudje

Zgodba, ki se je začela na zasneženem avtobusnem postajališču, je postala opomnik, da človečnost ne bi smela imeti izjem. Da oznake, kot so ''znan sistemu'', ne grejejo. In da včasih zadostuje že odločitev, da ne pogledamo stran. Kot je zapisal Šmigoc; mraz ne sprašuje po razlogih. Življenje pa vedno šteje.