Prvič je za fotoaparat poprijel še v osnovni šoli in že takrat mu je portret dedka prinesel prvo nagrado. Teh pa se je doslej nabralo kar precej, čeprav ga je skozi življenje pot vodila stran od objektiva in nato spet nazaj. Uspešno kariero je koval marsikje, pred dvajsetimi leti pa je aktivneje poprijel za fotografski aparat in se resneje posvetil lepoti ženskega telesa, kot jo manifestira akt. A ne lepoti, kot jo zaznamujejo mediji, razmerja moči, niti obseg pasu, temveč lepoti zaradi posebnosti vsake ženske posebej. Nedavno je na ogled postavil serijo svojih fotografij z naslovom Nimfe našega časa in tako naredil še en korak v smeri opolnomočenja ženske lepote izven aktualnih standardov in okvirov kapitalizma, kot je dejal. Miha Kacafura je tudi aktiven član Fotokluba Maribor, sicer pa poznavalec kulture in družbenega dogajanja nasploh, saj kot član sveta mestne četrti Center deluje že tretji mandat. Kljub temu, da bi ga lahko bogate izkušnje vodile v rutino, pri svojem delu ostaja zvest profesionalnemu odnosu, ki ga skrbno gradi z vsakim modelom posebej, ti pa mu zaupajo v tolikšni meri, da lahko izpelje tudi vse svoje skrbno načrtovane ideje. Svojega uspeha ne meri v medaljah, niti priznanjih, temveč poglobljenem in zaupnem odnosu med fotografom in modelom.

Vaša nedavna razstava aktov z naslovom Nimfe našega časa je doživela precejšen uspeh. Zanimivo je, da je na razstavi kar 36 žensk, vse pa so postavljene v enako pozo. Od kod ideja za osrednji motiv?

Dejstvo je, da se z akt fotografijo ukvarjam več kot 20 let. Skozi akt fotografijo imaš možnost prisluhniti ženskam, ki so razgaljena tako ali drugače. Marsikdaj povedo svoje izkušnje, življenjske poglede, potrebe in takrat vidiš nemoč določenih oseb, največkrat krivično nemoč. Začel sem se ukvarjati s tem in poskušal narediti nekaj na to temo v obeh zadnjih razstavah. Sama ideja je prišla zelo spontano. Kolegico sem prosil, ali je pripravljena sodelovati pri poskusu. Dve uri sva se trudila in ko je prišel pravi posnetek, sem se odločil, da gremo v to smer in izdelal tudi natančen načrt.

Sprva torej niste vedeli, da bo serija fotografij privedla do razstave?

Ne, začel sem eksperimentalno, po dveh ali treh modelih pa sem rekel, da bomo nadaljevali do razstave. Ni bilo mišljeno, da bo tukaj, a tako je naneslo. Prijavil sem se na razpis, komisija je to izbrala, nato pa sem pospešeno nadaljeval, da sem zaključil v roku. S tremi modeli sem ob prijavi že sodeloval, zato sem lahko priložil nekaj posnetkov, pravzaprav pa je bila serija šele v nastajanju.

Koliko časa je trajalo od ideje pa do nastanka sklopa fotografij? Od kod sploh ideja, da bodo vsi modeli postavljeni v enaki pozi?

O kubusu sem sanjal že nekaj let, ker je model na kubusu simbol akta že od nekdaj. Poleti sem ga tudi izdelal. Za razstavo pa nisem načrtoval in nisem točno vedel, kakšna poza bo tista, ki bo najugodnejša. Sem pa s prvim modelom, ki se ji najlepše zahvaljujem, delal več ur, da sva iskala različne položaje, osvetlitve. Ko sem prišel domov in gledal fotografije, sem za mnenje vprašal še kolegico in sva poskušala poustvariti nekaj fotografij v tej osnovni pozi. Nato sem poklical še eno, s katero sva relativno hitro izpeljala snemanje. Gledal sem tiste posnetke in tako sam pri sebi dejal, da bomo delali točno to, na sliki bo torej telo v obliki črke c, vrat na stran, vidni bodo boki in prsni del, skrite pa noge, roke in obraz, vsi ženski atributi. Podlaga je črna, da je kontrast in da linija pride bolj do izraza.

Je akt fotografija še vedno tabu v družbi? Kako dostopni so modeli?

Akt modeli se načeloma bolj zapirajo kot odpirajo. V časih, ko je akte še fotografiral fotograf, je model točno vedel, pri čem je. Akti so bili namenjeni razstavi ali čemu podobnemu. Danes pa je tako, da mora biti med fotografom in modelom veliko večja mera zaupanja, predvsem zaradi družbenih omrežij. Če pride model recimo v spor s fotografom, ima ta v rokah orožje, ki lahko model tudi pokoplje, pa ne dobesedno. Odnos med fotografom in modelom mora biti izjemno močan. Mislim, da zaradi korektnosti do vsakega modela nimam težav priti do njih. Čeprav lahko rečem, da delam na amaterski bazi, zame velja strogi profesionalizem. Na snemanju ni prostora za zabavo, želim, da model, ko se odloči in udeleži snemanja, točno ve, pri čem je. Tudi sam sem mnenja, ne glede na to, ali je to fotografija ali gostilniška debata, mora ženski ne pomeniti ne. Tega se je treba zavedati v vsakdanjem življenju. To daje karakteristiko fotografu, ne le končni izdelek, ampak tudi pristop, resnost in vse, kar spada zraven.

Kako vam uspe, da z modelom zgradita odnos z modelom, da se vzpostavi dovolj velika mera zaupanja?

Tak odnos je relativno težko vzpostaviti. Prve stike vzpostavim preko spletne pošte. Tam vsakemu potencialnemu modelu pošljem skice in opis, kje bomo delali. Ko se dogovorimo, da model pride v studio, pa običajno tečeta dve fazi. V prvi fazi so modeli, s katerimi smo že delali in se poznamo. Tam je lažje, ampak v vsakem primeru, če ni res nekaj specifičnega, kot je bilo na zadnji razstavi, je sto ali dvesto prvih fotografij samo za ogrevanje. Če pride model na slikanje prvič, traja prav zagotovo, preden sploh začnemo delati, pol ure ali ena ura debate in spoznavanja. Potem začneva. Sprostiti se, to je specifična tema. Med fotografi vedno velja tudi to, da tudi kozarček žganja pomaga pri sprostitvi. Nikakor ne dva, ker je to velika napaka.

Zakaj je prvih dvesto fotografij pravzaprav neuporabnih?

Preden model pride v atelje, je prav zagotovo doma gledal podobne fotografije in poze, ki jih bo poskušal poustvariti. A te imitacije so običajno zelo ponesrečene. Šele ko izčrpa svoj repertoar naštudiranega materiala, se začne spontano fotografiranje. To pa je pravo. Šele takrat je to ta oseba, ki je prišla skozi vrata. Takšno fotografiranje lahko traja več ur, tudi do 7 ur, da dobiš dve ali tri prave fotografije. Marsikatero dekle me je vprašalo, kako dolgo bo trajalo slikanje in ko sem dejal, da bo trajalo nekaj ur, me je vprašala, zakaj bo tako dolgo trajalo. Ni tako enostavno, da stopiš skozi vrata in bova takoj slikala.

Praksa pa najbrž ni povsod takšna …

Res je, kdor dela za denar ali pa zgolj za lastne interese, dela po hitrem postopku. Kakorkoli, fotografija mora nekaj sporočati, treba jo je brati. Tudi akt fotografijo. Pomembne so poze in izrazi obraza. Jaz sicer največkrat obraze zakrivam, a nekaj mora biti izpostavljeno in na določenem nivoju. Sicer se da marsikaj popraviti s photoshopom, a dobra fotografija mora biti osnova. Dobre fotografije ni mogoče narediti iz slabe fotografije, lahko pa dobro fotografijo samo še izboljšaš.

Kaj loči dober akt od tistega, ki je na meji s pornografijo? Je odvisno od modela, fotografa?

Drugače bom postavil to vprašanje. In sicer, kaj loči dobrega in slabega fotografa. Odgovor je enostaven. Dober fotograf pokaže samo dobre fotografije, slab pa vse.

Je torej tudi model lahko dober in slab, ali obstajajo samo dobri modeli, od fotografa pa je odvisno, kaj izpostavi?

Vsi modeli niso enaki, ker gre za psihofizične sposobnosti, a vsak model je uporaben. Seveda pa ga je treba znati videti iz prave perspektive, kar pomeni, da je potrebno dovolj prakse in poznavanja osvetlitve. Z vsakim modelom je mogoče delati, če je le pripravljen sodelovati. Ko modeli pridejo prvič, ne posnamemo kar razgaljenih fotografij, ampak običajno najprej posnamemo portrete, morda bolj svobodne oblike. Šele naslednjič morda posnamemo akte. Prvič morda naredimo kakšen posnetek v spodnjem perilu, ne pa kar akta. Ta odnos temelji na zaupanju, zato ga je treba graditi postopoma. Jaz sem zanje v osnovi neznanec, če pridemo do snemanja, moramo do tega priti na mehek način. Modeli želijo imeti v prvi fazi fotografijo zase. To je običajno na prvem ali drugem fotografiranju. Kasnejša fotografiranja pa preidejo v to, da začnejo pred aparatom delati »pozitvne bedarije«, a mislim na tole, da začnejo uživati v kreativnosti telesa. Takrat nastanejo zanimivi akti, ki niso le zanje, ampak so primerni tudi za razstavo. Ne gre kar takole, da bi nekdo prišel, posnela bi serijo fotografij, te pa bi nato končale na razstavi. Brez modela ni fotografije, pri dobri fotografiji sta vredna vsak pol.

Kje je ločnica med aktom in pornografijo?

Akt fotografija je to toliko časa, dokler neko fotografijo gledaš in v tej fotografiji opazuješ vse drugo kakor žensko. Govorim seveda z moškega vidika. Opazuješ linije, postavitve, osvetlitve, nekaj lepega, na kak način je to narejeno. Če pa je fotografija takšna, da te začne nekaj ščemeti, je že na poti k pornografiji. Eno in drugo se dogaja v glavi. Glave pa so različne. V odvisnosti od tega, kaj je v glavi, je odvisno od tega, kdaj je kaj pornografija in umetnosti. Ko sedimo za šankom, je meja med pornografijo in umetnostjo bistveno drugačna kot kadar smo z umetnikom na razgovoru. Te stvari so zelo variabilne. Vedno težim k temu, da izpostavim žensko telo ravno z namenom, ker je najlepše, a na tak način, da ni seksualizirano. Da je telo v tistem trenutku objekt osvetlitve določenega časa v določenem trenutku.

V kolikšni meri je seksualizacija prisotna danes in na kakšen način?

Samoseksualizacija in seksualizacija se je s pojavom fotografskih aparatov na telefonih povečala. Ne enkrat ali dvakrat, ampak neštetokrat. Veliko žensk se s pomočjo samoseksualizacije promovira na družbenih omrežjih, kar pa je spet posledica vpliva tabloidov in tračev. Med fotografi tega ni, med kvazifotografi pa je to popolnoma logično. To se tudi vidi, kako na družbenih omrežjih nekateri objavljajo, da so cenjeni fotografi, ker imajo na vsaki fotografiji recimo 200 všečkov in potem vabijo, če bi bilo katero dekle pripravljeno na fotografiranje. Gre za zelo cenene in ponižujoče ponudbe in način komunikacije z žensko. Če si »ded« na mestu, korektno vprašaj in boš dobil korekten odgovor. To je edina pot. Sicer je tako, kot bi šel na Glavni trg z megafonom in naokoli spraševal, če se bo katera slikala z menoj. Marsikdaj smo ljudje izgubili kompas. In tako je tudi med fotografi.

Svojo fotografsko pot ste tlakovali s portreti, za portret dedka prejeli tudi svojo prvo nagrado. Je portret vaš priljubljen žanr ali je to akt?

Največ časa porabim za akt fotografijo, ker priprave terjajo svoj čas. Zelo rad grem sicer v naravo, a rekreativno in tam posnamem nekaj razglednic. To ni umetniška fotografija, je pa zelo zdrava. Portreti so zanimivi zato, ker se na obrazih in mimiki vidi življenje ljudi. Ni treba, da je to samo portret od prsi navzgor, ampak je lahko tudi človek ujet v nekem delovnem okolju. Portret lahko ujame človeka v nekem trenutku, kje se takrat nahaja, kaj počne, in prav to ga dela zanimivega. Če je na fotografiji človek, je bistveno bolj dinamična in povedna, kot če je na fotografiji le sonce, ki se pomika za morje. Smo sociološka bitja, zato želimo komunicirati med seboj tudi prek fotografije. Moja prva nagrada pa je bila za portret dedka leta 1971 v društvu ŠOLT. Dobil sem 24 sličic na filmu in takrat sem bil zelo ponosen.

Koliko ste jih prejeli do sedaj, s katero se najbolj ponašate?

Letos sem sodeloval na celjskem razpisu erotične fotografije, kjer sem dobil prvo nagrado za erotično fotografijo.

Je šlo za akt, ali že morda tisti akt, ki se spogleduje z erotiko?

Res je, erotična fotografija ni povsem akt. Pri aktih gre za izpostavljeno žensko telo, pri erotični fotografiji gre za nakazovanje na erotiko, a ni nujno žensko telo. Lahko je denimo prst na papaji. Gre za intrigo, sam preklop pa se nato zgodi v glavi. Erotika se namreč dogaja v glavi, takšno fotografijo je še težje ustvariti. Sodeloval sem tudi na slovenski pregledni razstavi, kjer sem prejel bronasto medaljo v črno-beli tehniki in priznanje za barvno fotografijo, dosegel sem tudi nekaj mednarodnih uspehov. Mislim, da imam doslej skupno štirideset nagrad, a tega ne obešam na velik zvon.

Kdaj vas je navdušila fotografija? Kdaj ste se pričeli resneje ukvarjati s fotografijo?

Prihajam z vasi, pri nas doma pa ni bilo časa za »bedarije«, kot je govoril oče, v prvi vrsti je bilo pomembno delo. Moj boter iz Avstrije mi je še v osnovni šoli prinesel preprosto kamero, To je bila instant kamera, s katero sem posnel fotografije hiše, družine, ki smo jih dali razviti. Srednjo šolo sem nato obiskoval v Ljubljani, bil sem v domu tehniških šol, tam je bil fotografski krožek. Eno leto sem vsak torek zvečer hodil v šolo Oskarja Karla Dolenca in se tam učil fotografije. Učili smo se fizikalnega delovanja in vsega ostalega, imeli smo tudi temnico na razpolago, sicer v omejenem obsegu. Takrat sem imel še enega kolega, s katerim sva ostajala soboto in nedeljo v domu in marsikateri petek smo šli v temnico in prišli ven v nedeljo. Poleg športa sem takrat pravzaprav živel za fotografijo. Ko sem šel študirat, sem imel fotoaparat, a sem fotografijo rahlo zanemaril. Nato je prišlo obdobje življenjskega ustvarjanja doma, družine, kariere, ko sem spet opustil fotografijo. Nekaj let sem poskušal z videi, a mi ni ustrezalo. Nato je moja žena nekoč prišla iz službe in me prosila, da ji pomagam, saj se mora naučiti nekaj osnov fotografije. Zgodilo se je, da sem takrat jaz resneje poprijel za fotoaparat in začel aktivno fotografirati. Prišla je digitalna doba in leta 1998 sem bil eden prvih, ki sem že imel digitalni fotoaparat. Takrat me je spet resno prijelo in sem začel spet fotografirati. Leta 2002 ali 2003 sem pričel resneje z akt fotografijo in na tak način delam že skoraj 20 let.

Od kdaj ste član Fotokluba Maribor?

Leta 2011 sem prišel v Fotoklub Maribor od leta 2019 pa sem tudi član Digitalnega fotokluba Celje. Delujem v dveh klubih, v celjskem sem zgolj član, v Mariboru pa sem kot podpredsednik zadolžen tudi za mlade člane in sem skrbnik ateljeja. Imamo 94 članov in lahko povem, da klub deluje dobro.

Koliko je mladih članov in koliko je zanimanja za fotografijo?

Treba je razlikovati med novimi in mladimi člani. Novi člani kar pogosto prihajajo, ker vidijo, da klub uspešno dela. Na tem mestu je velika zasluga predsednika kluba Branimirja Ritonje, ki vsak dan aktivno dela za klub. Med njimi pa je malo mladih članov. To je zato, ker so mlajši bolj vezani na družbena omrežja, iskanje znanja po internetu. Dejstvo je, da se tam lahko najde praktično vse, a nečesa tam ne moreš najti. To so izkušnje, ki jih lahko z mlajšimi delijo starejši. To je neprecenljivo. Mladi tega načeloma ne vidijo, ali ne želijo videti. Tisti, ki v fotografiji ostanejo nekaj časa, najprej poskušajo delati sami, delajo nekaj let, potem pa pridejo k nam. Vsi mislijo, da se bodo naučili v kratkem času. Tam se res vse najde, a ni vse uporabno. V starejših letih se včlanijo v klub, ker želijo izpopolniti svoje znanje. Izkušnje na terenu med ostalimi člani so neprecenljive, tega na internetu ni. Imamo tudi velik nabor knjig, iz katerih se je mogoče učiti.

Kakšen je v Mariboru odnos do kulture, kulturnega ustvarjanja?

S samim spodbujanjem kulture nisem ravno zadovoljen, ne mislim le na fotografsko kulturo. Dejstvo je, da je bila skozi vse življenje človeka kultura osnovno gonilo. Seveda, pomembna je zadovoljitev osnovnih potreb, a mi smo to prerasli. Sedaj moramo graditi na naslednji stopnji. To pa je kultura, oziroma spodbujanje kulture. Na tak način spodbujamo kreiranje aktivnih ljudi, kar pomeni napredek mesta in države. Ne spomnim se, kaj sem jedel v Berlinu ali Londonu ali v kakšni postelji sem spal. Se pa odlično spomnim, kaj sem videl ali doživel. Na tak način mesto živi. Partizani so marsikdaj s harmoniko jurišali v napad, ker jim je pesem, torej kultura dajala moč. Kultura je moč mesta, ljudi, jih identificira. Še posebej danes, ko je kapital gonilo družbe, bi morali več nameniti v to smer, tudi financ. Spodbujati moramo domačo, široko kulturo, a ustrezno mora biti plačana tudi tista, ki nas reprezentira zunaj naših meja. Ta mora biti spodbujana na drug način in iz drugih virov. Odnos do kulture je treba graditi. Pred epidemijo smo imeli v stolpu na dan recimo 30 obiskovalcev, sedaj jih je manj kot deset. To je smrt za kulturo. Kar precej časa bo moralo spet preteči, da se bo vzpostavila prvotna raven.

Aktivno ste sodelovali v mestni politiki. V kolikšni meri sodelujete še sedaj?

Do konca mandata nameravam sodelovati. To je tretji mandat, sem v svetu mestne četrti Center. Moram reči, da smo se v prejšnjih letih precej zavzemali za kulturo. Med Kanglerjevim in Fištravčevim mandatom je bilo denimo neprimerljivo več debate o kulturi.

Koliko časa sicer že živite v Mariboru?

Sem sem prišel leta 1974 in tukaj ostal. In to seveda zaradi lepih žensk.

Kako ste zadovoljni z nivojem, razvojem Maribora?

Po osnovni izobrazbi sem inženir, diplomiran ekonomist in magister poslovnih ved. Iz tega vidika opažam, da Maribor gospodarsko svojega potenciala ne zna dovolj izkoristiti. Imamo industrijsko cono, ki ni ustrezno urejena. Namesto, da namenjamo sredstva za novo brv, bi lahko uredili infrastrukturo na nekdanjem TVT. Tam so prazne hale, ljudje bi lahko prostore najeli, a ne morejo niti do tja, ker je infrastruktura dotrajana. Enako je v Melju. Infrastrukturo je treba urediti, da bodo prišli gospodarstveniki in pričeli vlagati. To govorim že 15 let. V Mariboru pravih načrtov glede gospodarskega razvoja v zadnjih 20 letih nimamo. Na tej točki sem razočaran. Očitno na občini nimajo pravih ljudi, ki bi to videli. Gospodarstvo pomeni denar, treba je ustvarjati dodano vrednost, ta pa je v gospodarstvu, ki nudi zaposlitev in kapital. Ekonomisti pravimo, da je dober ekonomist ta, ki zna dinar dvakrat obrniti. Ni pomembno, da imaš kapital, ampak da ga nekam vložiš in imaš ti in drugi dolgotrajne ugodnosti. Ozadja pridobivanja sredstev ne poznam, a definitivno vidim, da se v gospodarski smeri premalo dela. Sam sem bil dolga leta v gospodarstvu. Bil sem na položaju in vem, kako se razmišlja.

S čim ste se v življenju še ukvarjali?

Kar nekaj časa sem bil profesor fizike in matematike na drugi gimnaziji in srednji zdravstveni šoli. Nato sem delal v Elektrokovini, sprva v razvoju, potem sem bil vodja kontrole kakovosti. Nato sem se zaposlil v Kovinotehni v Celju, kjer sem postal vodja oddelka. Kasneje smo se spojili z Merkurjem, kjer sem delal enako, le v večjem obsegu. Bil sem vodja oddelka za razsvetljavo, skrbeli smo za vse centre po Sloveniji, Jugoslaviji, Malti in obračali velike denarje. Merkur je takrat obračal milijardo in dvesto milijonov, zadolžen sem bil za sedem odstotkov te vrednosti, zato poznam igro velikih številk. Tam sem se marsikaj naučil. Merkur se je nato preselil v Naklo, kamor bi se moral voziti vsakodnevno, zato sem se za tri leta zaposlil v mariborskem Eventusu, trenutno pa sem že drugo leto v pokoju. Sedaj je tako končno v prvem planu fotografija.