Kot so zapisali v izjavi za javnost, so prepričani, da je "postavitev radarjev politična zloraba stroke z namenom polnjenja proračuna in v škodo prometne varnosti". Ob tem so poudarili, da je odločitev za postavitev radarjev politična in ne strokovna, stroke se namreč ob pripravi študije, po njihovih informacijah ni vprašalo in zato tudi v študiji ni odgovora na bistveno vprašanje umirjanja prometa, ampak zgolj predlaga lokacije za umeščanje radarjev.

"Politika, torej župan, pri strokovnjakih ni naročila študije za umirjanje prometa v korist zmanjšanju prometnih nesreč, ampak študijo za umestitev radarjev. Stroka v študiji tako ni odgovorila na ključno vprašanje in sicer, ali so radarji res najboljši način za umiritev hitrosti, ali pa je od radarjev boljša postavitev fizičnih ovir, kot so ležeči policaji, šikane ali druge rešitve," so nadaljevali.

Študija naj bi bila pomanjkljiva

Ob tem so poudarili, da je študija sama po sebi pripravljena strokovno, "žal pa se je naročnik študije, torej politika oziroma župan, omejil zgolj na radarje in zato je stroka odgovorila na to, za kar je bila zaprošena, ne pa tudi na ključno vprašanje – kaj je najbolj učinkovit ukrep za umirjanje prometa".

"Prav zato smo začudeni nad ravnanjem župana Maribora in nekaterih mestnih svetnic in svetnikov, ki so mu sledili in z umikom točke onemogočili demokratično razpravo o varnosti udeležencev v prometu v mestnem svetu MOM. Točka dnevnega reda 'Določitev območij omejene hitrosti in lokacij stacionarnih merilnikov hitrosti v MOM' je bila na predlog župana umaknjena z dnevnega reda, ker to po njegovo ni politično vprašanje," so pokomentiralli.

Gre za zavajanje

Menijo, da je njegova trditev popolno zavajanje, saj člen 112. ZoC, ki je sestavni del novega Zakona o cestah, ki ga je sprejel DZ oktobra 2022, po njihovih informacijah, izrecno določa, da se območja omejene hitrosti uredijo s splošnim aktom, torej odlokom, ki ga sprejme mestni svet in ne z internim aktom, ki ga sprejmejo strokovne službe "in zato JE politična odločitev, saj tako piše v zakonu".

Odločitev o določitvi območij omejene hitrosti in lokacij merilnikov hitrosti ni zgolj tehnično strokovno vprašanje, temveč vključuje:

  • porabo občinskih proračunskih sredstev (nakup, postavitev, vzdrževanje),
  • neposreden vpliv na prebivalce (globe, sprememba prometne kulture),
  • izbiro med različnimi možnimi ukrepi za prometno varnost (fizične ovire, osvetlitev, prometna signalizacija)

Demokratična legitimnost in transparentnost

Izpostavili so tudi, da je Mestni svet MOM organ, ki zastopa vse prebivalce, ker je od njih tudi izvoljen. "Odločitev, ki ima neposredne finančne posledice za občane in vpliva na prometni režim v mestu, mora biti predmet odprte razprave in odločanja izvoljenih predstavnikov. Sklicevanje na 'stroko' brez javne razprave pomeni, da se prebivalcem odreka pravica do sodelovanja pri oblikovanju mestne prometne politike," so pokomentirali.

Menijo, da je bilo v študiji samo odgovorjeno na vprašanje "Kam postaviti radarje" in ne "Kako najbolje umiriti promet". "Župan si tako samovoljno jemlje pravico odločati o izbiri ukrepa za umirjanja prometa (radarji), na stroko pa se obrne le z vprašanjem kam namestiti radarje, ne pa kako umiriti promet. Zato odločitev o določitvi območij omejene hitrosti in lokacij merilnikov hitrosti (radarjev) oziroma drugih ukrepih za umirjanje prometa tako ni zgolj tehnično vprašanje, ampak politična odločitev, saj vključuje porabo občinskega denarja, neposredno vpliva na prebivalce in je v EU predmet različnih praks. Če bi šlo res samo za tehnično vprašanje, bi bila pravila povsod enaka – pa niso, kot kaže primer Italije. Zato je nujno, da o tem razpravlja mestni svet MOM," so zaključili.