Poznate te pravljice in legende, ki so jih pripovedovali mariborski dedki in babice?

Bajke o gradišču, vir: Facebook/Živa coprnija

Pobrskali smo po podstrešju literarnega izročila našega območja in zbrali nekaj pripovedk, so se nekoč dogajale v našem Mariboru.

Legenda pravi, da je bila pred davnimi časi pred Mariborom turška vojska, so prebivalci zaprepadeno ugotovili, da so pozabili spustiti zapornice, ki bi jarek napolnile z vodo in mesto ubranile pred napadalci. Zapornice so bile bojda pri Treh ribnikih in do tja si nihče več ni upal, nakar se javi pogumni krojaček, ki jih spusti in tako obvaruje Maribor pred Turki.

Dravski kruh

Drava skriva mnoge zgodbe, mnogi zgodovinski viri poročajo, da je bilo v njej utopljenih mnogo žensk, ki so jih razglasili za čarovnice. Pravljica o Dravi, ki jo je priredil Saša Pergar, pripoveduje o ribiču, ki mu je reka povedala, da drugod obstaja tak kruh, ki ga njegove dežela ne pozna. Ribič se poslušno res odpravi v daljne kraje, kjer najde bogato deželo, reki Dravi pa v hvaležnosti prinese hlebec rženega in hlebec pšeničnega kruha. Ko ju vrže v Dravo, reka poplavi in ko se vode umaknejo, na mestu poplave vzklijeta rž in pšenica.

»V starih časih je živel v divjih vrtincih srebrne Drave povodni mož, dravski vodovnik.«

Povodni možje

Brinarjeva bajka govori o vodnem možu Gestrinu, ki prebiva v vodnih vrtincih, splavarji pa se mu lahko prikupijo tako, da v vodo vržejo v ruto zavit prstan. S povodnim možem se ni za šaliti, kar pove zgodba, ki se zaključi s splavarjevo smrtjo, ko ga Gestrin utopi, saj mu prvi noče dati prstana, ki ga je dobil od zaročenke, druga zgodba pa opiše pripetljaj, ko je nek splavar vodnemu možu namesto prstana vrgel kamenčke, kar je Gestrina tako močno razhudilo, da je potopil splav.

V zbirki Pohorske bajke najdemo bajko o dravskem vodovniku, čigar tri hčere se nesmrtno zaljubijo v splavarje, ki pa že imajo neveste. Vodovnikove hčerke se jim zato maščujejo in trije splavarji tragično umrejo v vodovnikovih vodnih vrtincih.

Kmet Tijek in zeleni mož, vir: Facebook/Žive coprnije

Druga Tomažičeva pripovedka pravi takole: »V starih časih je živel v divjih vrtincih srebrne Drave povodni mož, dravski vodovnik.« Ta zgodba pravi, da se je vodovnik skušal dogovoriti s starim vrtnarjem in njegove sinove oženiti s svojimi hčerami. Ker dogovor ni uspel, poroko najmlajšega sina vodovnikove hčerke prekinejo in mladoporočenca potegnejo v dravske vrtince.

Pravljični Otok

Tudi Mariborski otok je bil mnogokrat prizorišče zgodb, ena pripoveduje o starem drvarju, ki pred smrtjo naroči svojim sinovom, naj živijo v miru in edinosti, pri tem pa jim podari sekiro, žago in hlebec kruha. Starejša dva brata takoj po očetovi smrti mlajšemu odvzameta kruh in ga na poti v svet oslepita, a mu očetova duša vid povrne. Najstarejši sin se nato želi poročiti z limbuško graščakinjo, ki od njega zahteva dravsko rožo, ko ji jo ta prinese, mu gospodična ne verjame in ga zavrne. Čez čas se za njeno roko poteguje tudi srednji sin, od katerega graščakinja želi, da ubije dravskega zmaja, a ta sina z ukano najprej oslepi, nato pa ubije. Tretji sin živi bolj pošteno kot starejša dva, nekoč pa se mu prikaže očetova duša, ki mu pove, kako premagati dravskega zmaja.

S pomočjo dveh črnih psov, ki sta pravzaprav njegova umrla brata, ga res premaga, brata pa se nato pokesata in njuna dlaka se spremeni v belo. Toda limbuška graščakinja tudi z zmajevo glavo ni zadovoljna, od najmlajšega sina zahteva še zlato kronico kačje kraljice. A tu se sreča drvarjevega sina konča, ko ukrade kronico, postane tat, kače pa ga napadejo in v Dravi umorijo. Očetova duša mu zaradi poštenosti, po kateri je slovel vse do tedaj, od dravske rože izprosi življenje, limbuška graščakinja je kaznovana, najmlajši sin pa je od takrat dalje živel srečno, za njim pa je ostal krepak rod pohorskih drvarjev.

Mariborski ali kačji otok?

O kačah na Mariborskem otoku se najde še več zgodb, večina jih govori o tragični smrti junakov, ki so kačji kraljici uspeli ukrasti kronico, nato pa so jih kače ovile in utopile v dravskih vodah. Ena od pripovedk prav tako omenja limbuško graščakinjo, ki si je želela kronice, pri kraji te pa je zaljubljeni vitez iz Falske peči kot vsi dotlej tragično preminil. Graščakinja se je njegovi smrti privoščljivo smejala, nakar je za kazen okamenela, limbuški grad pa so počasi naselile kače.

Tragično usodo junakov Mariborskega otoka v delu Zlati krompir takole opiše tudi Oskar Hudales: »Nemočen je obležal v vodi, kamor so ga potegnili gadje. Utonil je. Njegovo telo, njegov meč in ugrabljeno krono mrtve gadje kraljice pa je šumeča Drava nesla kdove kam.«

Pohorske štorije

Tri črne kače nastopajo tudi v zgodbi o radvanjskem pastirju, ki je pasel svinje na Habakuku. Srečal je kače, ki so mu povedale, da so začarane sestre ter mu podale navodila, kako naj jih reši. Ker pastirček navodil ne upošteva v celoti, mu uspe rešiti le eno kačo, ki se spremeni v zalo sestro, s katero se poroči, ostali dve kači pa še vedno čakata na svoja rešitelja.

Pohorski gozdovi niso samo za pohodnike, kolesarje in smučarje – v njih so nekdaj blodili peklenščki in druga pravljična bitja. Tomažič v eni od pripovedk zapiše, kako je bila zidana cerkev svetega Bolfenka. Bolfenk naj bi s peklenščkom sklenil kupčijo, slednji sezida cerkev, v zameno po mu je obljubljena duša prvega romarja. Toda prvi v cerkev stopi volk brez duše, kar hudiča razsrdi, od tedaj pa vsako noč iz cerkvenega zidu izmakne kak kamen in v zid dela vse večje luknje.

Pastirčki, skrivne jame in zakladi

V zbirki Zlati krompir najdemo še pripovedko Začaranci v Pekrski gorci, ki pripoveduje o pastirčku, ki je vsak dan izgubil prašiča. Nekoč se je končno ugotovil, kam njegove živali izginjajo, našel je namreč podzemeljsko jamo pod Pekrsko gorco, kjer ga je pričakala v belo tančico oblečena žena, ki je skupaj z drugimi začaranci živela tamkaj. Pastirček jih je po navodilih rešil in v zahvalo dobil tri pesti zlata, s katerimi je poplačal vse izgubljene prašičke.

Rojenice prerokujejo usodo, vir: Facebook/Živa coprnija

Znana je tudi zgodba o poštelskem zakladu, ki ga v Pohorskih bajkah omeni Josip Brinar. Pisec pripoveduje o obronkih Pohorja, kjer so ljudje nekoč zakopavali svoje zaklade, po njihovi smrti pa nihče več ni vedel, kam. Radvanjčani so zato radi klepetali o zakladih in o mitoloških bitjih, ki so skrbno varovala skrite dragocenosti. Junakom naj bi najdbo preprečevali železni vitez, škrbinasta coprnica, peklenska kača in celo sam hudič. Nekoč je o zakladu in v spanec zakleti kraljični Izmeli slišal tudi hlapec Irgo, h kateremu je pristopil Peslajnar, bitje s pasjo glavo, in mu povedal, kako lahko reši Izmelo in dobi zaklad. Kraljične se mora dotakniti, a pri tem mora biti povsem tiho. Irgo res reši Izmelo, a ko zagleda zaklad, izpusti tih vzdih – dragocenosti izginejo, Izmela pa ostane zakleta.

Temni tolmuni pohorskih jezer

Še ena pohorska pripovedka govori o povodnem možu po imenu Jezernik, ki je nekdaj bival v temnem jezeru pod Roglo. V bližini je živel kmet z lakomno ženo Jero, ki je moža vselej pošiljala ob jezero sekat najlepše smreke, kar je Jezernika silno jezilo. Povodni mož je h kmetu poslal svojega palčka, ki mu je podaril mošnjo denarja in prosil, da smreke pusti pri miru. Dogovor je držal le kratek čas, saj je Jera zahtevala vedno več in drvar je moral spet k jezeru po smreke. Povodni mož ju je opozoril, naj prenehata, saj ju bo sicer doletela nesreča, a Jera opozorila ni želela slišati. Tako se je nad jezerom nekoč razbesnela silna nevihta, ki je odplavila kmetovo domačijo, Jezernik pa se je od takrat umaknil v temne tolmune Lovrenških jezer.

Še mnoge druge zgodbe in kratke opise mariborskih legend najdete v Mariborskih vedutah Dragice Haramije, Pohorskih bajkah, zbirki Zlati krompir, zagotovo pa bodo tudi stari starši z veseljem pobrskali po spominu in s pozabljenimi legendami polepšali kak večer.