V naši rubriki MB INtervju ta teden gostimo slovenskega režiserja in scenarista Marka Naberšnika.

Kaj smatrate kot svoj največji uspeh?

Za svoj največji uspeh nedvomno štejem, da je moj hobi postal moj poklic. Že od otroštva sem si želel postati režiser, čeprav me je pot do poklica vodila preko srednje tehnične šole in nekaj časa tudi študija ekonomije. Obe izkušnji mi danes pri delu prideta prav. Prav zato, ker sta me film in televizija zanimala že od malih nog, poklicnih zadolžitev ne jemljem zgolj kot delo, temveč je ves čas prisotno še ustvarjalno veselje. Tudi ko se delo zaključi, se doma vrnem k filmu in televiziji. Prebiram spletno literaturo, ki je povezana s tem področjem, spremljam oddaje, filme svojih kolegov in kolegic in, če le čas dopušča, grem v kino.

Torej ste že od malih nog vedeli, da želite postati režiser?

Ja, res je. Nekje od petega, šestega leta naprej me je film očaral. Še danes hranim otroške risbice iz tistega časa. Na njih sem upodabljal prizore iz filmov, ki mi jih starši sicer zaradi starosti še niso dovolili gledati. Najbolj me je očarala grozljivka Noč čarovnic. Imel sem komaj pet let, filma sicer nisem videl, a sem stal pred izložbo s fotografijami iz filma, ki so vabile k ogledu in si z domišljijo predstavljal, kaj vse se v filmu zgodi. Tako so nastale domišljijske risbice, starše pa sem prosil, ker sam še nisem znal pisati, da me naučijo napisati besedno zvezo: režiser Marko Naberšnik. Vsaki risbici sem dodal ta napis in velikokrat pri tem napisal črko r narobe obrnjeno (smeh).

Kaj vam pomeni vaše delo?

Delo me resnično izpopolnjuje. Kot sem dejal na začetku, gre za moj hobi. Ves čas razmišljam o filmu in televiziji. Gledam oddaje, serije, filme kolegov, kolegic in občudujem njihove dosežke. Tako s področja režije, snemanja, montaže, igre, skratka vseh poklicev, ki sodijo k filmu in televiziji. Ker sam delam na tem področju, se zavedam, da je za dober film ali oddajo potreben dober ekipni duh in številne veščine. Naš poklic ni poklic individualistov, čeprav so kasneje pri filmu velikokrat izpostavljena le nekatera imena. V resnici sam v tem poklicu ne moreš narediti ničesar.

Kateri je vaš osebno najljubši film in zakaj?

Več je filmov, ki so mi ljubi. Čeprav živimo v obdobju, ko spletni ponudniki ponujajo filme na ogled preko interneta, imam še vedno rad tudi fizično kopijo na DVD ali Blu-ray nosilcu. Preprosto zato, da lahko film »primem« v roko, si ogledam ovitek. Tudi svoje filme imam vse na fizičnih nosilcih. Zame so enako pomembni kot knjige, ki pa se tudi selijo na splet. A najljubše imam rad v fizični obliki. Izmed filmov bi izpostavil filme Kieslowskega, Kubricka, Coppole, bratov Coen …

Snemali ste film tudi v Mariboru. Kako je bilo snemati v domačem okolju?

Dogajanje mojega zadnjega filma z naslovom Slovenija, Avstralija in jutri ves svet sem v celoti postavil v Maribor, a snemal sem v Mariboru že prej. Petelinji zajtrk se v Mariboru tako začne, Šanghaj pa ima v Mariboru posneto eno izmed zaključnih scen. V domačem okolju se je med snemanjem v meni prebudilo veliko spominov. Lahko sem primerjal, kako so se določeni deli mesta spremenili in ozavestil, da čas neusmiljeno beži. Hkrati je bilo lepo na snemanju srečati znance in prijatelje. Film je tako tudi spomenik mestu, v katerem sem odraščal. Bolj kot bo čas mineval, večji bo pomen filma za Maribor. Postal bo namreč tudi dokument časa in prostora, ki se bo v prihodnje še naprej spreminjal.

Ste uresničili vse svoje scenarije ali morda kakšen še čaka na »piko na i«?

Nastanek filma je zelo dolgotrajen proces. Gledalci tega običajno niti ne opazijo, niti se tega zares ne zavedajo, saj so naša vsakdanja življenja zapolnjena z najrazličnejšimi filmi in imamo občutek, da so filmi ves čas del nas. A v življenju ustvarjalca je film kot osamljeni jezdec, saj za en film porabiš tri do pet let življenja. Tako posledično večino filmov nisem posnel in so obležali v predalu. Statistično gledano se v mojem primeru uresniči zgolj ena od petih zamisli za film. Nekatere obstanejo že na samem začetku, nekatere zavrne programska komisija filmskega centra, za druge pa lahko zmanjka tudi energije, da bi jih sploh začel. Čeprav je poklic režiserja zelo lep, pa je to neusmiljeno sito selekcije tisti drobni tisk, ki ga ne prebereš zares, ko se v ta poklic podajaš. Šele kasneje začutiš težo tega, kaj zares pomeni uresničiti zgolj en film vsakih nekaj let.

S čem se ukvarjate v prostem času?

V prostem času, če odmislimo film, ki je v veliki meri del njega, se skušam umiriti z jogo. Z jogo se ukvarjam že več kot dvajset let. Niti ne opazim več, da je ta del mene. Preprosto je ob meni in jaz z njo.

Kaj je tisto po čem je Maribor, po vašem mnenju, drugačen od preostalih mest v Sloveniji?

Maribor se od preostalih mest zagotovo razlikuje po prelepi mestni veduti, ki ga dopolnjuje Drava in po Pohorju, ki je del mesta. Maribor je zelo slikovito mesto. In razlikuje se tudi po tem, da v Mariboru domuje NK Maribor, ki je zahvaljujoč mednarodnim uspehom zagotovo športni vzor in navdih za vse slovenske nogometne klube.

Najlepša ulica ali predel v Mariboru?

To bo kar predel, v katerem sem odraščal. Kamniška ulica, Mladinska ulica, Kalvarija, Mestni park, Trije ribniki, Piramida. Ti predeli so prežeti s številnimi spomini. Pa tudi Železničarska kolonija, kjer sem pri stari mami preživel velik del otroštva.

Kje najraje v Mariboru spijete kavo?

Kave ne pijem. Sem poskušal večkrat začeti s pitjem kave, pa brez uspeha. Pijem tako gazirane pijače, preveč, bi rekli nekateri. In pojem veliko sladoleda. V Mariboru si ga najraje privoščim v slaščičarni Teta Frida.

FOTO: Perfo, Marko Pigac, Žiga Culiberg