Martina je tista navihana kodrolaska, ki smo jo srečevali v Salonu uporabnih umetnosti, ko je ob kulturnih večerih spretno in suvereno z mikrofonom v roki vodila pogovor s katerimkoli sogovornikom. Je taista gospa, ki je vodila program kluba Wetrinsky, zdaj pa jo srečate v Mariborski knjižnici. V Sloveniji je že “polnoletnih” 18 let, z možem Andrejem, ki je sicer Ljutomerčan, in s tremi “mulci” pa se najbolje počutijo v Mariboru: “Zame osebno je Maribor poseben – zanj sem se odločila, nisem se tu rodila, ali študirala, ni me “veter prinesel”, prišla sem in tu ostala, ker je pravi zame.”

Kje je temeljna razlika med Mariborom, Ljubljano in Dolnym Kubinom na Slovaškem, od koder prihajate?

Vsako od teh mest je posebno in drugačno, skoraj neprimerljivo. Dolny Kubin je mesto, veliko recimo kot Ptuj, ki je sicer center svoje male regije, z živahnim kulturnim dogajanjem, a vseeno omejeno možnostjo izobraževanja in zaposlitev za visokoizobražene kadre. Z Mariborom ima skupnih nekaj značilnosti – tako rekoč v centu mesta je majhno smučišče in nasploh je obdano s hribi, tako da v segmentu zimskih športov in bližine narave, sta si zelo podobna.

Tudi ljudje, tako kot Mariborčani, so tam odprti, gostoljubni in imajo smisel za humor, čeprav so morda malo robati, a vseeno v svojem obnašanju tako iskreni, da jih preprosto moraš imeti rad. Vseeno pa je bil Dolny Kubin zame premajhen, takoj po srednji šoli sem šla študirati v Nitro, po velikosti primerljivo z Mariborom. Po končanem študiju me je “gnalo naprej v svet”, tako sem prišla v Slovenijo. Zaradi dela sem krajši čas živela v različnih slovenskih mestih (Krško, Ankaran, Celje), dokler se nisem ustalila v Ljubljani. Tam sem se počutila dobro. Ljubljana je v tem času dihala svobodno in svobodomiselno. Kot tujka nikoli nisem imela težav, da me ne bi Slovenci sprejeli, prav obratno, vedno so kazali živo zanimanje za mojo življenjsko pot in me spraševali, kako se v Sloveniji počutim. Morda je bil takšen tudi čas – vstopali smo v Evropsko unijo, se odpirali navzven, prihodnost je bila svetla in v povezovanju smo se oplajali in rasli.

Kot tujka nikoli nisem imela težav, da me ne bi Slovenci sprejeli, prav obratno, vedno so kazali živo zanimanje za mojo življenjsko pot in me spraševali, kako se v Sloveniji počutim.

Po štirih letih sva se s soprogom preselila v Maribor, ki je bil zame takrat neznanka. Spoznati sem ga morala od nule, najti svoje prostore v mestu, poiskati službo, zgraditi krog prijateljev in znancev. Vse to še vedno širim in spoznavam in še vedno bom, čeprav že dolgo o sebi trdim, da sem naturalizirana Mariborčanka. Maribor me še vedno fascinira in navdihuje, všeč mi je njegov utrip, samorastniška ustvarjalnost, mešanica kultur, ki so oblikovali in še vedno oblikujejo njegovo identiteto. In tudi lokalpatriotizem, ki mu je tako blizu. Nikjer nisem srečala ljudi, ki bi bili tako iskreno ponosni in obenem tako radi kritizirali svoje mesto, z Mariborčani lahko ure in ure razpravljaš o tem, kaj je s tem mestom narobe in zakaj je še vedno najboljši. Ta pripadnost mestu, pa čeprav v nekaterih vprašanjih odklonilna, se mi zdi za Mariborčane zelo formativna. Zame osebno je Maribor poseben – zanj sem se odločila, nisem se tu rodila, ali študirala, ni me “veter prinesel”, prišla sem in tu ostala, ker je pravi zame.

Ali Mariborčani dobro poznamo svoje mesto, smo dovolj radovedni v tem smislu?

Poznati mesto ni stanje, to je proces. Če imaš svoje mesto rad, si radoveden, zanima te, kaj in kako ga je formiralo, sprašuješ se, zakaj je takšno. In prispevaš k temu, da bi se razvijalo v smer, ki se ti zdi zanj prava, vsak na svojem področju. Mariborčani imajo svoje mesto radi in ga tudi radi spoznavajo, je za njih neizčrpna tema in navdih!

Kakšno kavo pijete in kje Mariboru si jo najraje privoščite?

Pijem belo kavo in to v velikih količinah! Še vedno rada zahajam v Vetrinjski dvor, kjer sem pred leti vodila program kluba Wetrinsky, kavo pa si rada privoščim tudi v Gramofonoteki in v Living roomu.

Kaj je za vas klasično nedeljsko kosilo, ga skuhate sami? Kaj pripravite?

Ja, tu sem se pa popolnoma naturalizirala. Za vikend redno kuhamo govejo juho, pri glavnih jedeh smo pa manj konzervativni. Navdih črpam tako iz tradicionalne slovaške, kot tudi slovenske kuhinje, imamo radi tudi mediteransko hrano, razen morskih sadežev, teh se še vedno nisem navadila ;-). Na jedilniku se pogosto pojavi krompir v različnih oblikah in kombinacijah, a odkar sem v Sloveniji, sem se naučila (pravilno) kuhati tudi testenine. Rada preizkušam tudi nove recepte.

Ob dobri jedači naj bo tudi pijača. Ste za kozarček rujnega ali raje vrček piva?

Vinska kultura mi je kot Slovakinji s hribov bila tuja, ko sem prišla v Slovenijo, v tem času sem definitivno izbirala raje vrček piva. Zdaj pa najraje izberem špricer, v poletnem času kar športnega, v zimskem pa raje dobro žganje. Rada pa preizkusim tudi kakšno novo kraft pivo, sploh pa, če ga imam s kom deliti in se o njem pogovarjati.

Delali ste kot snovalka programa, kot producentka, zdaj ste zaposleni v knjižnici. Katere vsebine s kulturnega področja najbolj pritegnejo meščane?

Že leta delam v kulturi in opažam, da se Mariborčani zanimajo predvsem za domoznanske teme, v najširšem pomenu te besede – ali govorimo o poljudnoznanstvenih predavanjih o preteklosti Maribora, ali o neštetih lepih fotografijah našega mesta, ali o lokalnih glasbenikih in pisateljih. Dobro je, da podpiramo lokalno produkcijo, je pa pomembno, da ostajamo odprti za novo in drugačno, le tako namreč lahko nadgrajujemo našo. To menda velja za vsa področja, ne samo za kulturo.

Je te ponudbe dovolj, kje bi nam lahko šlo boljše?

Mislim, da je te ponudbe zaenkrat še dovolj, je pa vprašanje, kako dolgo bo kultura še zdržala. Korona je sektor zdesetkala, predvsem neodvisno kulturo – nevladne organizacije in samostojne ustvarjalce. Kljub rekordnemu proračunu za kulturo ministrstvo neodvisni kulturi odmerja vedno manj denarja in s tem ogroža njeno produkcijo, saj je tudi črpanje evropskih sredstev vedno pogojeno s sredstvi iz drugih virov. Programi javnih zavodov še vedno nudijo relativno širino kulturnega dogajanja in kot soorganizatorji podpirajo mnoge nevladnike. Če želi mesto obdržati in razvijati kvalitetno neodvisno kulturno produkcijo, bo moralo prepoznati in preko lokalnih razpisov podpreti za mesto pomembne ali perspektivne organizacije in ustvarjalce.

Drugi ključni problem Maribora je kulturna infrastruktura. Že prej je ni bilo dovolj, pri upoštevanju koronskih omejitev pa so mnoga prizorišča postala premajhna ali drugače neprimerna.

Drugi ključni problem Maribora je kulturna infrastruktura. Že prej je ni bilo dovolj, pri upoštevanju koronskih omejitev pa so mnoga prizorišča postala premajhna ali drugače neprimerna. Ob omejitvi pogostitve na kulturnih prireditvah so le-te postale nezanimive tudi za vse kavarne in druge gostinske obrate in se je nabor še skrčil. Tako se skoraj vse dvorane v mestu, ki so še na voljo, uporabljajo kot večnamenske, s čimer se izgublja njihova posebnost, njihov prvotni namen. Ne gre pa samo za posledice korone, problem je dolgoročni negativni trend odmiranja pomembnih kulturnih središč, ki so vnašale živahnost v center mesta. Pogrešam Udarnik, Salon uporabnih umetnosti, Satchmo in KGB. Lahko morda poiščemo neizkoriščene dvorane izven centra mesta in preselimo dogodke tja, vprašanje pa ostaja, ali s tem preselimo tudi obiskovalce. In seveda, kakšen bo center mesta, če mestno kulturo decentraliziramo.

Kaj smatrate za svoj največji uspeh?

Kljub temu, da Salon uporabnih umetnosti zdaj živi samo še v spominu obiskovalcev, menim, da je to doslej najbolj uspešna zgodba, pri kateri sem sodelovala. Ustvarili smo prostor, ki je bil kljub razpadajoči stavbi estetsko superioren in vseeno dovolj odprt, da je pritegnil tako različne ustvarjalce, dogodke in obiskovalce, bil je prostor dialoga, ustvarjanja in druženja z bogatim in zanimivim programom. Salon je dokaz, da mesto takšen prostor potrebuje, si ga želi in zasluži.

Ste zadovoljni s stanjem v regiji? Kaj bi bilo treba še urediti, kje vidite potencial?

Stanje v regiji je delno posledica centralizirane Slovenije, delno pa bega možganov v večje centre in večne razdrobljenosti. Najprej moramo ceniti dobro opravljeno delo, ne le svoje, predvsem delo drugega. Prepoznati izjemno sposobne ljudi in dati jim priložnost, da tukaj razvijajo dobre ideje in projekte, obdržali in privabiti sposobne. Zahtevati, da se dela dobro, ne samo “dobro je, za koga je”. Nehati ljubosumno gledati v sosedov vrt, se znotraj regije povezati in izvajati skupne projekte. Pa ni važno, ali gre za kulturo, turizem, ali druge gospodarske panoge. Verjamem, da ima Maribor kompetence in samozavest, da zmore za sabo potegniti celo regijo.

Verjamem, da ima Maribor kompetence in samozavest, da zmore za sabo potegniti celo regijo.

Je v vas tudi kaj jasnovidke? Kako vidite Maribor 2022?

Za jasnovidnost bi rabila malo distance – časovne in prostorske. Letošnje leto in Maribor mi je preblizu, da bi lahko svobodno napovedala, kaj se bo zgodilo. Si pa želim, da nas niti virus, niti politika ne bi razdelila. Da bi bili sposobni najti tisto, kar nas povezuje, na čemer lahko gradimo, tako v osebnih, kot poslovnih odnosih. Da bi bili dobronamerni, spoštljivi in sočutni.