Izobraževanje na prvogimnazijski instituciji Prvi oder dijakom omogoči vpogled v različne odrske izraze, od giba do govora, igre z lutko in alternativnega gledališča. Prirejajo tudi delavnice, kjer so predstavljeni ostali segmenti gledališča – scenografija, odrska tehnika, oblikovanje svetlobe in zvoka, kostumografija, likovna podoba predstav ali oblikovanje gledaliških listov. V času delovanja gledališke šole so dijaki lahko gostovali že po vsem svetu, kjer so prejeli že mnoge, mednarodno priznane nagrade.
Na festivale jih vabijo mimo selekcijskih postopkov
V viziji Prve gimnazije je, da razvijajo kritično mišljenje in ustvarjalnost. Tjaša Klajnšček, ki že 12 let uspešno vodi organizacijo na Prvem odru, pravi, da je gledališka šola izjemna promocija za gimnazijo in nepogrešljiva pri kulturni vzgoji mladih: »Osvojili smo že nešteto nagrad doma in v tujini, na festivale nas vabijo že mimo selekcijskih postopkov. Vse bolj ugotavljamo, da v tujini predstavljamo celo večjo institucijo, kot doma.« Hkrati pa Prvi oder veliko pomeni tudi za Maribor, saj so sodelujoči dijaki zelo aktivni pri različnih občinskih projektih – nastopajo ob Dnevu samostojnosti in neodvisnosti, ob občinskem prazniku, vrsto let so bili podporni program na Borštnikovem srečanju, na Tednu knjige, na festivalu Mladi Maribor in drugod. Poleg tega mladi igralci v času svojega srednješolskega izobraževanja izpeljejo veliko prireditev, ki niso v sklopu gledališke šole, a so izrednega pomena za prostor: »Na gimnaziji smo gostili že predsednika vlade, ministre, strokovnjake vseh vrst, zaslužne znanstvenike in umetnike. Dijaki so tehnična podpora, povezovalci programa in z vsem tem dobivajo neverjetne kompetence in širino. Že pri zelo mladih letih se znajdejo na profesionalnih oziroma polprofesionalnih področjih in so tam suvereni, kar se mi zdi izredno dragoceno,« razlaga Klajnščkova.
Gledališko izobraževanje je brezplačno
Prostor Prvega odra za mlade predstavlja domicil, prostor za druženje, kjer so lahko odprti in brez zadržkov: »V gledališču se ljudje začnejo čustveno odpirati, se naslanjajo drug na drugega in si pomagajo. Mislim da je na odru vedno tako, da se najdejo ustvarjalni ljudje vseh vrst – tukaj niso samo odličnjaki in vzorni dijaki, ampak tudi kakšni, ki imajo v šoli učne težave. Na koncu so te skupine zelo gledališko homogene,« meni vodja gledališke šole. Za sodelovanje se vsako leto odloči med 15 in 20 otrok, tekom leta pa jih v skupini ostane približno 10. Tisti, ki prvo leto vztrajajo do konca, z gledališko šolo večinoma vztrajajo do konca izobraževanja. Dijaki zavoljo vaj pri pouku lahko manjkajo trikrat, saj gre za skupinsko delo in vaje zelo trpijo, če jih kdo ne obiskuje redno. Tjaša Klajnšček pravi, da so pravila zato malce zaostrili in posledično si kdo premisli, saj si sprva predstavlja, da bo na račun gledališke šole lahko veliko manjkal v šoli: »Gledališko izobraževanje je brezplačno, kar ni ustaljena praksa nikjer v tujini. Marsikdo tega še ne zna ceniti. Nekateri tudi igralsko odpadejo, ker imajo v začetku bolj romantičen odnos do igralskega poklica – mislijo, da biti igralec pomeni, da se malo pokažeš in si kar si. Kmalu ugotovijo, da je v realnosti malo težje, a se vseeno navežejo na prostor, všeč jim je magičnost gledališča in se morda bolj najdejo v tehnični podpori – delajo marketing, oblikujejo gledališke liste, torej ostanejo zraven kot pomembni členi, da gledališče lahko funkcionira. Nekatere ukvarjanje z uprizoritvenimi umetnostmi tako »zastrupi«, da postane to njihov poklic.«
»Doma ni festivala, ki ga nismo osvojili«
Igralske izkušnje si mladi nabirajo s številnimi gostovanji doma in v tujini, vsako leto nastopajo na vsaj štirih festivalih. Vselej so prisotni na največjih amaterskih festivalih v Sloveniji – to so Vizije, Linhartovo srečanje, Transgeneracije in Čufarjevi dnevi. Klajnščkova je dijake pohvalila, da so nagrade osvojili že na vseh izmed teh festivalov, hkrati pa so dvakrat dobili tudi nagrado visoke kakovosti na festivalu v Monaku: »Gre za neke vrste olimpijske igre amaterskega gledališča, ki potekajo vsaka štiri leta. Tja se sploh ne moreš prijaviti, ampak te predlaga Slovenska nacionalna amaterska zveza, potem je selekcijski postopek še pri njih – tako da je dosežek že priti do tja, kaj šele, da prejmeš nagrado.« Lani so na festivalu na ameriški Floridi prejeli kar tri nagrade za visoko kakovost – za izredne mlade talente in za obetavnega mladega režiserja. Angažirana profesorica je izpostavila, da so tovrstne nagrade velika referenca za širšo prepoznavnost in zavedanje drugih, da delajo dobro: »Igralci, ki so sedaj že profilirani, recimo Petja Labović, Timon Šturbej, so dobivali nagrade na študentskih festivalih, v Minsku za najboljše moške vloge. Na festivalih so nam hvaležni za prijave, saj vedo, da prinašamo resnost in kakovost.«
Obredli so že skoraj ves svet
Nagrade za sodelovanje na Prvem odru mladim predstavljajo tudi najrazličnejša gostovanja, katerih stroške v celoti krije šola. Nastopali so že po vsej Evropi – na Finskem, v Litvi, na Danskem, v Grčiji, Italiji, Španiji, Avstriji, v Monte Carlu in v Monaku. Tudi v vzhodni Evropi so bili v Minsku in v Rusiji, obiskali so že vse bivše jugoslovanske države – razen Makedonije. Lani so bili v Ameriki, letos se ponovno vračajo v Kanado, znova pa so prejeli povabilo za gostovanje v Indiji. Neosvojen cilj jim predstavlja zgolj še Afrika. Kljub omejenim sredstvom, se na Prvi gimnaziji zmeraj potrudijo, da dijaki lahko svoje umetniške izraze ponesejo v svet: »Mladi imajo načeloma vse brezplačno, zelo pa smo veseli, če sami poskusijo najti kakšno sponzorstvo, da lažje pokrijemo te stroške. Mi imamo nek budžet in ko to presežemo, trpijo produkcije, kar pa neradi sprejmemo. Sedaj, ko jih gre 13 v Kanado, je to projekt vreden enega avtomobila,« pravi vodja programa gledališke šole.
Že 20 let neprekinjenega delovanja
Lansko leto je Prvi oder obeleževal 20. obletnico delovanja, kar pomeni, da že dvajset let izvajajo kakovostno delo. Ob priložnosti so prejeli nagrado Javnega sklada za kulturne dejavnosti Republike Slovenije za visoko umetniško kontinuirano delovanje: »To, da se brez prekinitve že dvajset let drži tak tempo, je za nas, ki imamo svoje službe in kljub temu skrbimo za delovanje, organizacijo in povezovanje mladih, druga služba. Opravljamo jo popolnoma brezplačno – v maniri žlahtnega amaterizma,« se pošali profesorica. V letih delovanja največjo spremembo opaža v spremenjenih gledaliških formah, ki jim pri gledališki šoli poskušajo slediti, predvsem v oblikah sodobnega gledališča. Sicer je spoznavanje klasičnega gledališča še zmeraj primaren element, saj se iz klasične izobrazbe lažje razvijajo sodobni prijemi. Klajnščkova sicer zagovarja ustvarjanje kvalitetnih gledaliških izrazov: »Zelo se je spremenilo polje uprizoritvenih dejavnosti nasploh, posebej kar se tiče improvizacijskih zadev, ki so nedodelane in daleč od gledališke umetnosti – jezik ni umetniški, scenografija in kostumografija nista dodelani. Zgodbe nimajo simbolike in niso nekaj, s čimer bi se publika izobraževala. Ogromno je performativnih praks, katerih značilnost je, da se uprizorijo samo enkrat, a na razpisih prejmejo enako denarja kot nekdo, ki vse leto dela umetniško predstavo, ki jo mora dokazovati z nagradami in udejstvovanjem na festivalih. Pogosto ni jasno razmejeno, kaj je umetniško kakovostno in kaj ne. Zelo slabo je, da dijaki potem dobijo takšno sliko, saj bodo kasneje tudi kot gledalci pričakovali površinske izdelke, o katerih po ogledu ne razmišljaš.«
Priprava predstave je resno delo
Dijaki na oder stopijo v večini brez predhodnih znanj, z leti pa pridobivajo vse več izkušenj, znanj in samozavesti. Težavnost ustvarjanja se zato z vsakim letnikom stopnjuje, tudi dijaki sčasoma želijo več: »Začnemo v prvem letniku s čistimi gledališkimi osnovami, a z dramaturškim pristopom – kako oblikovati posamezne prizore, kaj funkcionira, učimo se tudi dela v skupini, na primer kaj pomeni podporna in kaj glavna vloga. Potem dobijo tudi lutke, kot nek čisto nov žanr, kjer morajo govoriti skozi drug medij in ne skozi lastno telo, kar jim spet pokaže nov pristop k delu. Sledi recimo gibalno gledališče… Težavnost se torej povečuje, tudi z izborom besedil in z obojestranskimi pričakovanji. Posledično se tudi proces vodi drugače – pred začetkom dela imamo z mentorji vedno sestanke, kjer se pogovorimo o načinu dela,« razlaga nosilka gledališke dejavnosti. Vaje potekajo po tri ure, dvakrat tedensko, zmeraj pod budnim očesom mentorja, ki pred začetkom dela s skupino zmeraj pridobi vse informacije o sodelujočih – kaj so do sedaj delali, kdo so, kakšni so, kaj zmorejo, njihove dobre in slabe značilnosti. Na teh podatkih potem začne mentor graditi produkcijo in točno ve, da če je skupina doslej delala dobre stvari, dobi v roke še večjo odgovornost.
Mentorji so priznani umetniški ustvarjalci
Gledališka šola funkcionira z vizijo stalnega mentorstva, kar pomeni, da vsak letnik oblikuje drug umetniški ustvarjalec. Organizirajo tudi ogromno tematskih delavnic, od igralskih, do dramaturških, tudi delavnice režije, tehnične podpore, koreografske delavnice, učijo se tudi gledališke maske – prostora za mentorstvo je veliko: »Mentorje pokrivamo v glavnem iz bazena naših bivših slušateljev, se pravi izmed tistih, ki so šli skozi proces gledališke šole Prve gimnazije. Vsi so nam zelo dragoceni, imamo jih zelo radi, tudi oni pridejo v ta prostor s čisto drugim odnosom. Vidi se, da so tukaj odrasli in zaradi zavedanja, kaj jim je ta prostor dal, pridejo za zelo nizke honorarje. Ni tako, da jim mi ne bi želeli plačati, bolj to, da nimamo tako visokega budžeta in je to bolj neko nadomestilo za njihov prosti čas.« Iz vrst Prve gimnazije prihajajo mnogi priznani gledališki umetniki, nekateri izhajajo še iz časa pred gledališko šolo. Iz te generacije so recimo Arnold Tovornik, Milena Muhič in Polde Bibič. Sledilo je obdobje iz katerega so izstopili Sebastijan Horvat, malce kasneje Alenka Tetičkovič, Aljoša Trnovšek, Matjaž Latin in Mateja Pucko. V času gledališke šole pa iz ene od prvih generacij Nina Ivanišin, Maruša in Metka Majer, Tatjana Peršuh in Jurij Drevenšek. Tjaša Klajnšek ponosno pove, da so njihovi dijaki vidni v vseh slovenskih gledaliških hišah: »Iz novejše generacije lahko izpostavim Roberta Korošca, Petjo Labovića, Timona Šturbeja in še koga. Naši bivši dijaki sedaj delajo v mariborski in ljubljanski Drami, v MGL, oziroma v vseh umetniških institucijah v Sloveniji.«
