V času močnega gospodarskega vzpona, ki ga je Maribor doživel proti koncu 19. in v začetku 20. stoletja, so si številni premožni Mariborčani dali na obrobju mesta zgraditi stanovnanjske vile z vrtovi, mnoge med njimi so stvaritve znanih stavbenikov in arhitektov. 

Do takrat nepozidan predel med središčem mesta in Piramido ter Kalvarijo, zahodno in vzhodno od novo urejenega mestnega parka, se je oblikoval v najbolj reprezentativen predel mesta.

[[image_1_article_85385]]

Danes so vse vile med Partizansko oz. Šentiljsko cesto na vzhodu in Kmetijsko ulico na zahodu z občinskim odlokom zavarovane znotraj območja kulturnega spomenika lokalnega pomena Maribor - Mestno jedro. Marsikatera med njimi pa je zavarovana tudi kot samostojna enota stavbne dediščine, tiste z izrazito kvalitetnimi dediščinskimi elementi pa so razglašene za kulturni spomenik.

Kulturna dediščina pod posebnim varstvom

Na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) povedo, da glede na podeljene javne pristojnosti ne vodijo evidence o lastništvu takšnih nepremičnin.

''V primerih, ko je to potrebno, pa lastnike pogosto tudi
opozorimo na to, da je potrebno zaradi preprečevanja propadanja objekta določene stvari postoriti, seveda v skladu s predpisanim varstvenim režimom,'' pojasnjujejo na ZVKDS.

Dolžnosti lastnikov in omejene pristojnosti zavoda

''V skladu s kulturnovarstveno zakonodajo je lastnik oziroma posestnik dolžan s spomenikom ravnati kot dober gospodar, v sorazmerju s svojimi zmožnostmi,'' dodajajo.

Pojasnijo, da to pomeni, da so lastniki objekte dolžni vzdrževati in varovati pred propadanjem, dolžnost ZVKDS pa je, da jih na to opozorijo. V ta namen Republika Slovenija in MO Maribor prav tako zagotavljata mehanizme sofinanciranja posegov na kulturnih spomenikih.

V primeru neupoštevanja opozoril o nujnosti izvedbe ukrepov za preprečevanje nadaljnjega propadanja spomenikov, kulturnovarstvena zakonodaja sicer predvideva, da naj ZVKDS sam izvede potrebne ukrepe in od lastnika terja povračilo stroškov.

''Vendar se je ta možnost, iz razlogov stvarno pravnih
pravic lastnika, izkazala za neizvedljiva,'' pojasnjujejo na ZVKDS.

Zapuščenih vil razmeroma malo, trend pozitiven

Ob tem se zastavlja tudi vprašanje, ali ima ZVKDS pregled nad obsegom zapuščene stavbne dediščine v Mariboru ter ali se stanje izboljšuje ali slabša.

Na zavodu pojasnjujejo, da glede na podeljene javne pristojnosti ne vodijo posebnih evidenc o tem, katere stavbe so zapuščene in katere ne. Kljub temu pa lahko na podlagi splošnega pregleda stanja ocenijo, da je vidno zapuščenih in povsem zanemarjenih objektov na obravnavanem območju razmeroma malo. 

Obenem dodajajo, da je v zadnjih letih zaznati splošen pozitiven trend pri skrbi za takšne vile v tem delu mesta, predvsem na področju njihovega vzdrževanja in postopnih obnov.

Lastništvo in finance kot ključni izziv

Po pojasnilih ZVKDS so praznost in pomanjkanje vsebinske rabe pri delu zgodovinskih vil praviloma posledica lastniških razmer in omejenih finančnih zmožnosti lastnikov.

Po njihovih izkušnjah so ljudje do takšnih nepremičnin pogosto prišli po različnih poteh, njihova gmotna situacija pa jim vedno ne omogoča ustrezne skrbi za objekt. Pri tem opozarjajo, da gre za vile, ki so bile v času nastanka domovanja premožnejšega sloja mariborskih meščanov in industrialcev, posedovanje takšne hiše pa je pomenilo izrazit statusni simbol, povezan z družbenim ugledom.

[[image_2_article_85385]]

''Za vzdrževanje takšne vile pa so tudi danes potrebna določena finančna sredstva. Pogost razlog za slabo vzdrževanje pa je tudi lastniška struktura,'' pojasnjujejo na zavodu.

Pomemben dejavnik pri slabšem vzdrževanju je po njihovih navedbah tudi lastniška struktura. Večina vil je bila prvotno zgrajena kot samostojna bivalna enota za eno večgeneracijsko družino, danes pa je zaradi delitev lastništva v posamezni stavbi pogosto urejenih več stanovanj. V takšnih primerih se lastniki pogosto težko dogovorijo o nujnih investicijah, ki praviloma predstavljajo velik finančni zalogaj, zato se z vzdržavanjem pogosto odlaša. 

Zavest o pomenu se krepi

Kljub temu na ZVKDS v zadnjih letih zaznavajo pozitiven premik. Po njihovih opažanjih se krepi zavest o družbenem in kulturnem pomenu bivanja v objektih, ki so razglašeni za kulturne spomenike, skrb za dediščino pa se vse pogosteje dojema kot vrednota, ki ponovno pridobiva tudi simbolni družbeni ugled.