Ob slovenskem kulturnem prazniku je profesorica likovne umetnosti na Tretji gimnaziji Maribor, Katarina, v javnem zapisu ostro opozorila na razmere v slovenskem šolskem sistemu in posledice, ki jih ima ta po njenem mnenju za duševno zdravje in ustvarjalnost mladih.

''Žar mladih oči ugaša. Kdo je zares kriv?''

''DRAGI DIJAKI, rada bi vas videla ŽIVETI, ne le zadrževati dih do mature,'' je zapisala in dodala, da bi moral biti kulturni dan praznik ustvarjalnosti, domišljije in radovednosti, a prav to iz šol izginja. ''Žar mladih oči ugaša. Kdo je zares kriv?'' se sprašuje.

Profesorica, ki poučuje že 25 let, opozarja, da je šolski sistem zgrajen predvsem na pomnjenju in strahu pred neuspehom. ''Učenje na pamet, definicije, letnice, formule, podatki, neprestani testi, spraševanja, seminarske, sistem je neizprosen, po večini golo pomnjenje, enoznačni odgovori. – priprava na maturo.'' Takšen način dela telo zazna kot nevarnost. ''Možgani kričijo: BEŽI! REŠI SE!''

 

Po njenih besedah se to kaže tudi v vsakdanjih pobegih dijakov. ''In tako bežite na WC, da vsaj malo predahnete vmes, še pogosteje pa bežite iz šole – špricanje, neopravičeno izostajanje.'' Sama pravi, da dijake vidi vsak dan ''zaspane, blede, izčrpane.''

Posebej izpostavlja pomen spanja, ki ga šolski urniki povsem zanemarjajo. ''Mladostniški možgani, pravi nevroznanost, zaradi biološkega zamika spanja realno ne morejo zaspati pred 22.50 in se zbuditi pred 8.00, da bi lahko naspano funkcionirali.'' Dodaja, da ''če mladostnika zbudimo ob 6h, je to zanj podobno, kot da bi odraslega zbudili ob 2h ali 3h.''

Niso krivi samo telefoni

Zavrača tudi poenostavljeno krivdo, ki jo odrasli pogosto pripisujejo telefonom. ''A za to niso krivi telefoni. Najstniki so bili nenaspani že dolgo pred njimi.'' Po njenih opažanjih dijaki večino časa porabijo za šolske obveznosti, saj ''realno dan za dnem hitijo zadostiti zahtevam šole.''

Profesorica opozarja, da rezultati niso naključni. ''Slovenski najstniki so na zadnjih PISA testih v ustvarjalnem mišljenju pod povprečjem OECD.'' Ob tem se sprašuje, ali ''res verjamemo, da to nima nobene zveze z nenehno utrujenostjo in rigidno šolo, ki temelji na pomnjenju in nenehnem strahu?''

Kot primer dobre prakse navaja sever Evrope. ''Zakaj Finci, Estonci radi hodijo v šolo, kaj so spremenili, da imajo tako visok procent sreče in zadovoljstva s šolo?'' Primerjava je po njenem mnenju jasna: krajši dnevi, manj predmetov, več gibanja, manj domačih nalog in več poudarka na dobrobiti učencev.

Šola kot glavni vir stresa

Ob tem navaja tudi zaskrbljujoče podatke za Slovenijo. ''63 % mladih pravi, da je šola njihov glavni vir stresa. 59 % jih poroča o socialni izčrpanosti.'' Opozarja tudi na porast šolske fobije, rabe zdravil za koncentracijo in tvegane rabe drog.

V zaključku se obrača na vse, od staršev do politike. ''Draga širša javnost, prepoznajmo nujnost korenite spremembe šolstva!'' Ministru pa sporoča: ''Mandat se vam končuje. Nič razen minimalnih kozmetičnih popravkov učnih načrtov niste uspeli narediti.''

Najbolj osebno sporočilo pa namenja dijakom: ''Jaz, dragi dijaki, vas imam rada. Vsak dan me boli, ko vas gledam ugašati. Prosim, ne obupajte. Ukrepajmo, dragi odločevalci. Preden bo prepozno!''