Najbrž je najbolje na koncu po skoraj dveh urah povedala njegova znanka in občasna strokovna sodelavka dr. Jerneja Ferlež iz Univerzitetne knjižnice Maribor. »Navdušena in očarana sem vsakič znova nad tem, kaj Tone Partljič vse ve.« In res. Tone Partljič ne le, da ve ogromno o Mariboru in njegovi preteklosti, ampak to tudi pove na svojevrsten, edinstveni, neponovljivi način.

Pomisli na stavbo in, hop, tam, na Valvasorjevi, je Josip Vandot živel kar deset let in napisal zadnjega Kekca. Ne v Kranjski Gori, ne na Gorenjskem, ne. Tu, pri nas, v Mariboru. Tam pri jožefinski cerkvi je ata pazil leto in pol starega Poldeta Bibiča. In se vmes obesil. Most? Najlepši most v Avstro-ogski, so pisali, ampak spodaj na drobno »najlepši kovinski most«, ker saj vendar je bilo toliko lep(š)ih kamnitih.

Levi breg – Gosposka, desni breg – Delavska

Tako je bilo tudi v četrtek, ko se je zgodil drugi Čez Stari most s Partljičem v organizaciji Mariborske knjižnice in Univerzitetne knjižnice Maribor. Literarno-domoznanski sprehod se je začel na desnem bregu, na Trgu revolucije, na zelenem otoku, kjer ima Maribor videz pahljače. Tako temu pravi Partljič, ki je najbrž najmlajšo udeleženko sprehoda vprašal, kako ji je ime. Ko je odgovorila, da ji je ime Maša, je nemudoma padel v krasen monolog o Treh sestrah ruskega dramatika A. P. Čehova. »In kaj študirate? A specialno pedagogiko? Da me boste lahko analizirali, če bom neumnosti govoril!« je še navrgel mlademu dekletu.

Tako temu pravi Partljič, ki je najbrž najmlajšo udeleženko sprehoda vprašal, kako ji je ime. Ko je odgovorila, da ji je ime Maša, je nemudoma padel v krasen monolog o Treh sestrah ruskega dramatika A. P. Čehova. »In kaj študirate? A specialno pedagogiko? Da me boste lahko analizirali, če bom neumnosti govoril!« je še navrgel mlademu dekletu.

Nekaj posebnega je na našem mestu, če že četrtič ali petič hodimo meščani poslušati in gledati mesto, ki ga poznamo najbrž ravno tako, kakor ga pozna sam. »Se opravičujem, da vam med razlaganjem hrbet kažem, ampak saj spredaj nisem nič boljši!« so bili medklici, s katerimi je potrdil, da ni zaman med najboljši komedijanti na Slovenskem.

Že takoj na začetku je povedal, kakšne so razlike med levim in desnim bregom. Da ima levi breg vse, kar mesto dela mesto – občino, knjižnico, rektorat, gledališče, fakultete –, medtem ko ima desni breg pet domov za ostarele, pokopališče in krematorij. »Levi breg ima gosposko ulico, desni pa delavsko,« je še izpostavil, ampak obenem pristavil, da ni prav nič manj osiromašen. Na desnem bregu poleg njega na (nekdanji) Leningrajski živi še Drago Jančar, v nekdanjem Mariborskem dvoru, mogočni beli stavbi na vrhu Trga revolucije, prvi mariborski hotel z 21 sobami, ki so vse imele centralno kurjavo in lastne kopalnice. In da se samo z desnega brega vidita Piramida in Kalvarija kakor dva svetilnika.

Vodoravni Eifflov stolp

Partljič, ki je o starem, glavnem mostu napisal vrhunski roman Sebastjan in most, je povedal, kaj vse je prebral na temo odpiranja starega mostu pred več kot stotimi leti. »Isto kot o Darsu in avtocestah: zamujalo bo, drago bo in še kradli bojo!« No, nekateri iznajdljivi Mariborčani so res kupovali tudi hiše, da bi nato zemljo drago prodali oblasti. Ta je imela za most v mislih kar štiri potencialne lokacije. Najbolj znana ob sedanji je tista, ki bi šla mimo Narodnega doma, a je zelo večinsko nemško prebivalstvo temu glasno in uspešno nasprotovalo. Tretja lokacija je bila iz Vetrinjske, četrta pa višje bližje tržnici.

»Pa se mi je zdelo malo čudno, kako najlepši, ko pa je imela Avstro-Ogrska toliko lepih mostov! Od Budimpešte, Dunaja, Karlov most v Pragi in tako naprej. Zato sem bolje pogledal in našel, da je spodaj na drobno pisalo, kako je to najlepši kovinski most!«

Takrat so tudi na razglednice pisali, da gre za najlepši most v Avstro-Ogrski. »Pa se mi je zdelo malo čudno, kako najlepši, ko pa je imela Avstro-Ogrska toliko lepih mostov! Od Budimpešte, Dunaja, Karlov most v Pragi in tako naprej. Zato sem bolje pogledal in našel, da je spodaj na drobno pisalo, kako je to najlepši kovinski most!« Prav dejstvo, da je kovinski, je mostu sprva dalo tudi nadimek: vodoravni Eifflov stolp. A če so bili v Parizu sprva zgroženi nad stolpom in zaman komaj čakali, da po svetovni razstavi stolp pospravijo, je Maribor precej bolj vzel most za svojega.

Nenazadnje je ob njem nastala stavba, v kateri je bila Velika kavarna (kasneje Casino Maribor in nazadnje Salon uporabnih umetnosti). »Tam se dogaja tudi Severni sij, roman Draga Jančarja, v njem pa so slovite gospe, kot so bile Herta Hass, Branka Jurca in Ela Peroci.« Da so bile (še bolj) gosposke, so pile kapučino, kar je bila takrat izrazita posebnost.

Renesana Rotovža, lulanje na Slomškovem grobu

Ker sprehod nosi naslov Čez Stari most, ki ga je tokrat obiskalo 50 obiskovalcev, kar je poželo veliko zanimanja mimoidočih, pač nevajenih, da se v tem času (z maskami) takšni sprehodi še dogajajo, so bile na levem bregu še tri »postaje«.

»Ne drži pa tista, da se je Slomšek tako zelo moral truditi za selitev nadškofije v Maribor. Samo vprašal je, če nihče nima nič proti. Pa nočem mu ničesar vzeti, res ne, ušpičil je vraga in pol!«

Na Rotovškem trgu je Partljič spomnil, da imamo v Mariboru bolj malo renesančnih ostankov, a da izstopajo loki Rotovža, nato pa pri Stolni cerkvi spomnil, da je bil Anton Martin Slomšek tako zaveden Slovenec, da so mu Nemci pol ure po pogrebu lulali na grob. »Ne drži pa tista, da se je Slomšek tako zelo moral truditi za selitev nadškofije v Maribor. Samo vprašal je, če nihče nima nič proti. Pa nočem mu ničesar vzeti, res ne, ušpičil je vraga in pol!«

Za konec se je postalo še pri Univerzitetni knjižnici Maribor, kjer je položen kolaž plakatov v počastitev pisateljeve 80-letnice. Ni pa to bila edina počastitev, na koncu so mu zapeli še par Maistrovih. »Tak, zdaj pa moram it’ tekmo gledat ob sedmih,« se je Partljič hitro poslovil v svojem stilu. Sodeč po napovedih, to ni bil zadnji sprehod Čez Stari most.

 

Par(tljičeve) zanimivosti

  • Številni požari so se nekoč začenjali prav v gledališčih.
  • Jezdarska ulica nosi to ime, ker je vojska včasih tam imela konjenico
  • Josip Jurčič je v Maribor prišel iz Siska
  • Stolnico sv. Janeza Krstnika so gradili kar 700 let
  • Če je Stolna cerkev last Cerkve, je razgledni stolp v občinski lasti