Tujerodne ali invazivne rastlinske vrste najdejo svoj prostor na zapuščenih območjih, recimo na nasipališčih, gradbiščih, izkopih, obrežjih, železniških progah, neasfaltiranih delih, zapuščenih vrtovih, gozdnih obronkih, robovih parkirišč, živalske vrste pa v naše kraje pridejo preko nakupa eksotičnih hišnih ljubljenčkov, z uvozom iz tujih dežel, ali pa celo zaradi drastičnega spreminjanja okolja in klimatskih sprememb.
V idealnih pogojih se živalske in rastlinske vrste namreč le redko same selijo, saj živijo na geografsko in klimatsko omejenem območju, arealu, na katerem vztrajajo več generacij. A različni dejavniki, kot so klimatske spremembe, omejena zaloga virov, večanje števila pripadnikov druge vrste, ki prvo izrine, lahko umirjeno življenje živali in rastlin na nekem območju hitro vržejo s tira.
Krivec – človek
Glavni dejavnik sprememb v zadnjih tisočletjih je človek, ki s svojimi posegi v naravo rastlinske in živalske vrste prisili v selitev, včasih pa jih prenese kar sam. Območja, ki so jih nekdaj prekrivali gozdovi, so danes prostrane njive, pokopališča, parkirišča ali mesta, polna visokih stolpnic, rastlinske in živalske vrste pa so temu na različne načine prilagodile, nova okolja pa so postala celo mamljiv življenjski prostor za nekatere tuje vrste.
Živalski slepi potniki in vztrajna semena
»Tujerodne vrste se priselijo v okolje, v katerem nimajo plenilcev in posledično lahko postanejo zelo uspešne. Te imenujemo invazivne vrste, saj začnejo ogrožati domačo favno in floro. Dokler se določene invazivne vrste ne ustavi, bo njeno število strmo naraščalo, obenem bo kriva tudi za morebitno izumrtje ali vsaj zmanjšanje števila domačih osebkov,« razlaga Vid Potočnik, ki se ukvarja s preučevanjem rastlinskih in živalskih vrst pri nas. »Problem je tudi globalizacija, ki s seboj privleče svetovno izmenjavo dobrin, s katero se tujerodne vrste najhitreje širijo,« doda in nadaljuje: »Pogosto so žuželke ali druge manjše živali slepi potniki na ladjah in tako prispejo v okolja, kjer jih prej ni bilo. Enako nevarna so semena rastlin, ki zlahka preživijo čez oceansko pot in nato zasedejo svojo ekološko nišo v novem življenjskem prostoru. Da bi zmanjšali število tujerodnih vrst, bi bilo potrebno uvesti strožjo in bolj učinkovito regulacijo vseh možnih načinov njihovega prenosa.«
Prisotnost tujerodne oziroma invazivne vrste v nekem okolju namreč poruši ravnovesje, kar lahko nekatere domače vrste privede celo do tega, da izginejo
Invazivke tudi v Mariboru
Prisotnost tujerodne oziroma invazivne vrste v nekem okolju namreč poruši ravnovesje, kar lahko nekatere domače vrste privede celo do tega, da izginejo. Na precejšnje število tujerodnih vrst lahko naletimo tudi v Mariboru, z bodočim študentom Fakultete za naravoslovje in matematiko, Vidom Potočnikom, pa smo se podali med take, ki jih lahko opazimo med popoldanskim sprehodom po našem mestu.
Majhna, a škodljiva stenica
Med tujerodne živalske vrste pri nas sodi hrastova čipkarka, približno 3 milimetre velika vrsta stenice, ki sicer izvira iz Severne Amerike. »Prehranjuje se s sokom drevesnih listov, zaradi česar je zelo problematična za slovenske gozdove, ker se pojavlja tudi v večjih skupinah in lahko prizadene veliko škodo drevesom, ki trenutno nimajo dovolj učinkovitih obrambnih ukrepov proti tej invazivni vrsti,« pove Vid in nadaljuje: »Pojavlja se predvsem v vzhodni Sloveniji širi pa se tudi proti zahodni Sloveniji.« Vid pove, da hrastova čipkarka občasno napade tudi ljudi, česar se lahko na koži pojavijo izpuščaji, vzrok napada pa za zdaj ni znan.
Hrastova čipkarka, foto: spletna stran Tujerodne-vrste.info (FJoseph Berger, Bugwood.org)
Invazivno »zlato«
Gotovo najbolj poznana invazivna rastlinska vrsta je kanadska zlata rozga. Vid pove, da gre za zelnato trajnico, rastlino, ki uspeva več let zaporedoma, pozimi pa običajno odvrže nadzemne organe. Tudi ta rastlina, kot že ime pove, izvira iz Severne Amerike, spoznamo pa jo po jezičastih rumenih cvetovih. »Ker gre za tujerodno vrsto je dovoljeno odstranjevanje rastline, ki jo lahko izkopljemo ročno, pri čemer je treba biti pozoren na podzemne dele rastline,« pove Vid Potočnik in doda: »Priporočena je tudi redna košnja, s katero sčasoma izčrpamo zaloge hranil.«
Kanadska zlata rozga
»Eksplozivna« rastlina na robu Pohorja
Naslednja na seznamu slovenskih invazivk je žlezava nedotika. »Je izvorno azijska rastlina, ki smo jo v Slovenijo prinesli kot okrasno ter medonosno rastlino. Znana je zaradi zanimivega načina razširjanja semen, saj sam plod vsebuje veliko semen in se ob dotiku eksplozivno odpre, ob čemer semena potujejo po zraku stran od starševske rastline,« razlaga Vid: »Žlezava nedotika je značilna predvsem v vzhodni in osrednji Sloveniji, večji sestoji te rastline so na primer v okolici mariborskega Pohorja.«
Žlezava nedotika je znana po zanimivem načinu razmnoževanja.
Filmsko bitje ali invazivna gliva?
Še posebej nenavadna tujerodna rastlina, ki, ko nanjo naleti v gozdu, prestraši marsikoga, je lovkasta mrežnica ali veliki lovkar. »Gliva avstralskega izvora se je pojavila celo v Stražunskem gozdu in tam vzbudila veliko pozornosti zaradi bledo rdeče obarvanosti in oblike polipa,« pojasnjuje Vid: »Posebnost je tudi neprijeten smrad po mrhovini, ki je namenjen muham. Te so namreč raznašalke trosov, spor, s pomočjo katerih se gliva razmnožuje.« Lovkasto mrežnico lahko najdemo tudi drugje po Sloveniji, saj postaja vedno bolj pogosta, rada pa ima predvsem topla in vlažna rastišča na travnikih in v gozdovih.
Nezemeljsko bitje ali veliki lovkar?
Boj s tujerodnimi vrstami poteka tudi s pomočjo aplikacije Invazivke: »V zbirki je prek 65 000 podatkov o tujerodnih vrstah. To vključuje tudi podatke iz drugih zbirk, predvsem veliko jih je iz evidenc Zavoda za gozdove. Z mobilno aplikacijo je bilo zbranih več kot 9500 podatkov.«
Nad invazivne vrste z »Invazivkami«
Zaradi vse večjega števila tujerodnih vrst, ki lahko škodijo domačim, so vsekakor potrebni koreniti ukrepi. Eden od teh je aplikacija Invazivke, spletna in mobilna aplikacija, ki služi kot prvi korak v procesu zgodnjega obveščanja in hitrega odzivanja na tujerodne vrste. »V Sloveniji so številne tujerodne vrste že zelo razširjene, s sistemom ZOHO pa želimo preprečiti širjenje in škodo novih tujerodnih vrst, ki so pri nas še redke ali jih sploh še ni. V sporočanje želimo vključiti tudi javnost, zato lahko podatek posreduje vsak registriran uporabnik,« pove Jana Kus Veenvliet iz Zavoda Symbiosis.
Nad slednjim bdi Gozdarski inštitut Slovenije, ki je aplikacijo Invazivke tudi razvil, projekt razvoja pa so sicer financirali Evropska unija, Ministrstvo za okolje in prostor, Mestna občina Ljubljana ter Javna agencija za raziskovalno dejavnost.
Z aplikacijo lahko pomaga vsak
Aplikacija ima nekaj manj kot 200 uporabnikov, od teh približno polovica redno sporoča opažanja. »V zbirki je prek 65 000 podatkov o tujerodnih vrstah. To vključuje tudi podatke iz drugih zbirk, predvsem veliko jih je iz evidenc Zavoda za gozdove. Z mobilno aplikacijo je bilo zbranih več kot 9500 podatkov,« pove Kus Veenvlietova. »V času uporabe aplikacije smo zabeležili že več novih tujerodnih vrst. Lansko leto je bila precej odmevna najdba azijske vzpenjavke kudzu. Najprej smo jo našli na eni lokaciji, po objavi v medijih pa sta nas dva občana obvestila, da vrsta uspeva tudi na drugi lokaciji,« še doda in pojasni, da je kuzdu na ravni EU uvrščen med regulirane vrste in ga je potrebno odstraniti. V lanskem letu so tako preko aplikacije Invazivke prejeli tudi dva podatka o orjaškem deženu, rastline pa so tudi odstranili.
Poznate najpogostejše invazivne vrste?
»Med rastlinami so najpogostejše enoletna suholetnica, japonski dresnik, žlezava nedotika ter orjaška in kanadska zlata rozga. Med glivami je med najbolj pogostimi jesenov ožig. Od žuželk je med najpogostejšimi platanova čipkarka ki jo sicer najdemo le na platanah, ki so pri nas gojena drevesa. Se pa k nam iz Hrvaške hitro širi tudi hrastova čipkarka, ki jo najdemo na hrastih. Če opazite hrastovo čipkarko, vas prosimo, da opažanje sporočite v Invazivke,« poudari Jana Kus Veenvliet.
Kako nad živali in kako nad rastline?
A zgolj to, da invazivno vrsto opazimo, problema ne bo rešilo. Kako se torej pri nas soočamo s problematiko tujerodnih vrst? »Večje živali so tiste, ki jih je najlažje zatreti, če postanejo invazivne. Vseeno strokovnjaki poskušajo uporabljati čim bolj nenevarne načine odstranitve, ki ne bi škodili domačim organizmov. Živali se običajno odstranjuje mehansko, z lovom ali postavitvijo pasti,« razlaga Vid. »Obstajajo pa tudi drugi načini, ponekod je že deloval izpust sterilnih samcev v okolje, ki so sčasoma populacijo invazivne vrste pripeljali do želenega izumrtja,« pove. »Drugod strokovnjaki priselijo plenilca tujerodne vrste, vendar gre za zelo tvegano domislico, saj si lahko plenilec izbere plen izmed nabora domačih vrst ter tudi sam postane invazivna vrsta,« še doda.
»Vsekakor je rastline najtežje popolnoma odstraniti, saj se zmeraj ohrani kakšno seme ali podzemni del, ki nadaljuje širjenje invazivne vrste.«
»Rastline se odstranjuje s košnjo, trganjem in tudi biološko – priseli se lahko kakšno vrsto žuželke, ki se hrani s to rastlinsko vrsto. Vsekakor je rastline najtežje popolnoma odstraniti, saj se zmeraj ohrani kakšno seme ali podzemni del, ki nadaljuje širjenje invazivne vrste. Prav zato se pri rastlinah redno izvaja monitoring njihovega stanja,« razloži Vid in poudari, da pomembno vlogo pri tem igrajo prostovoljci, različni slovenski zavodi, na mariborskem območju pa tudi Fakulteta za naravoslovje in matematiko s svojimi študenti.
Pomagate lahko tudi sami
»Z invazivnimi vrstami, ki povzročajo večje težave, se ukvarjajo biologi in drugi naravovarstveniki, pri čemer uporabljajo že prej omenjene načine. Manj problematične pa odstranjujejo prostovoljci. Običajno se javnost pozove, da pomaga, če obstaja način za to. Tako lahko vsi pomagamo z obveščanjem glede opažanja bolj problematičnih invazivnih vrst,« pojasnjuje Potočnik in doda še: »Z njimi se v Sloveniji ukvarja projekt LIFE ARTEMIS, ki sodeluje z Gozdarskim inštitutom Slovenije, Zavodom RS za varsto narave, Zavodom za gozdove Slovenije in Zavodom Symbiosis, ki so vsi pravi naslov za morebitna obvestila.«
