Najboljše so očitno prihranili za konec. Vsaj tako se zdi po ogledu petega dela nadaljevanke Primeri inšpektorja Vrenka. Tretji, zadnji primer za zadnji dve epizodi. Avgust Demšar je svoj tretji roman naslovil Tanek led, ustvarjalci serije pa Brez zavor. Z razlogom. Če je Demšar namreč v knjigi tri gospe iz šolskega centra Drava s pohorske ceste spravil s polito vodo in ledom, so v seriji popustile zavore. 

Šefica skoraj že tolče po mizi

In to je komaj začetek. Komaj prvi od vsaj dveh, nemara celo treh umorov. Veliko likov, veliko umorov, za zdaj pa še skoraj nobenih konkretnih osumljencev. Saj tako je bilo že v Zlatovranki in Retrospektivi, kjer sta prvi polovici obakrat ponudili mnogo iztočnic, vendar malo zares konkretnih. Že doslej ni bilo lahko tuhtati, kaj se je zgodilo in kdo je (samo)moril, tokrat pa se zdi še težje. Že zato, ker je primerov več. Ni čudno, da Vrenkova šefica skoraj že tolče po mizi in jezno sprašuje, če sta primera povezana. Ker šefi vedno dihajo za vrat.

In vse to ravno zdaj, ko gre Martinu Vrenku v privatnem življenju vsaj malo na bolje. Kaj malo. Uspe mu, resda ne vse do San Sebastiana, čeprav za razliko od Jezera ključne ljubezenske scene nismo videli. Zgolj naslednje jutro. Kar pa ne pomeni, da si Vrenko požvižgava na valentinovo nedeljo. Daleč od tega, še vedno razrešuje tudi primer očeta, kjer je precej manj uspešen pri jajcih z ocvirki, ki naj bi očetu pomagali prehod v dom za starostnike, kakor z romantično pripravljenim zajtrkom. Sta pa zato Dario Varga in Janez Hočevar pod Koroškim mostom, kjer sicer ni najbolj znani »punkt« za hranjenje labodov ob Dravi, odigrala eno bolj prepričljivih, intimnih in ganljivih scen.

Ker gre za šolski kolektiv

Ker je bila prejšnjo nedeljo proslava ob kulturnem prazniku, se je nekoliko izgubila redna nedeljska nit. Zato je z dvotedenske razdalje morala serija po svoje prepričati na novo. Čeprav nosi v naslovu glavnega junaka, se je pri ekranizaciji Tankega ledu pokazalo, da je serija pridobivala, če se je bolj osredotočala na primer(e) kot na samega Martina Vrenka. Ali pa na njegove stranske like, za katere je zdaj že precej jasno, da podzgodb pravzaprav ne bodo dobili.

Vrenkaste

  • Očitno imajo vsi »starci« na telefonu za odklepanje nastavljene štiri ničle

 

  • Avgust Demšar se pojavi v seriji kot tip, ki zapušča lokal v Dravski, ko vanj vstopi Vrenko

 

  • Klišejska izjava učitelja, ki teži kelnarci: »Daj mi telefonsko, kaj niam dobro kolonsko!«

 

Brez zavor je nemara (naj)bolj prepričljiv del, ker gre za kolektiv šolskega centra. Najemnikov elitnih stanovanj ali umetniške scene pač vsi ne začutijo, povežejo, ponotranjijo. Deluje skoraj nekaj kakor tuje. Učitelje, ravnatelje, zbornice pa vsi poznamo. Dobro, nismo ravno vajeni, da imajo neke vrste team building na Pohorju, kjer sicer (pod)lastnica penziona tako tolče po ljubljansko, da ji na Pohorju vsekakor ne bi bilo lahko.

»Če bi se tukaj zgodil #metoo, bi bili vsi zapor,« smo lahko slišali na uvodni zabavi ob zaključku druženja kolektiva, ki se, kakor povedo kasneje, sicer krasno razume, pa se vseeno zgodita v kratkem času dva umora. Kar je za vsako šolo preveč, za otroke pa življenjska travma, kakor pove učiteljica.

Javšnik zmagovalno trči

Trk ruralnega in urbanega je najbolje ponazoril Matjaž Javšnik. V eni sami sceni, takoj na začetku, je v vlogi kmeta pokazal, kaj in kje serija zamuja, ker se ustvarjalci niso bolj pogumno odločili za pristni štajerski dialekt. V tem primeru sploh ne mariborski, saj se Javšnik bolj približa svojim Rušam. Ko ga Vrenko in Breznik preizprašata, kaj naj bi torej po njegovem spravilo avto s ceste, ju pošola v izogibanju knjižne pogovorne slovenščine. In zmaga, ko se kamera že skoraj umakne in na pustno nedeljo pisne: »Saj ‘mate še moje podatke lani od pusta!«

Primeri inšpektorja Vrenka z vsakim delom bolj rastejo in zdi se, da bo Brez zavor najboljši primer. Zadnji, šesti del bo na sporedu prihodnjo nedeljo. Napovednik že veliko razkrije, a seveda ne vsega.